Stanje je zaskrbljujoče. O tem govorijo podatki iz letnega poročila za leto 2010, zadnjega javno objavljenega, in tudi poteze, ki jih Anderlič vleče v zadnjih mesecih. Njegov imperij postaja vse manjši, finančno in nepremičninsko. Veliko pove že podatek o njegovi umestitvi na lestvico najbogatejših Slovencev, ki jo leto za letom objavlja revija Manager. Leta 2008 je bila družina Anderlič, lastnica Kranjske investicijske družbe, na zavidljivem 11. mestu s premoženjem, ki je bilo ovrednoteno na 71,2 milijona evrov.
Sledila so leta krize in recesije. Leta 2009 je bilo ocenjenega premoženja za 56,3 milijona evrov, a je zaradi splošne krize Anderlič napredoval celo med »top 10«. A to je bil tudi največji domet. Anderličev mošnjiček se je začel namreč v zadnjih dveh letih zelo suhih krav prazniti s svetlobno hitrostjo. Leta 2010 je bilo na zalogi še 20,6 milijona evrov in 29. mesto na Managerjevi lestvici, lani pa »komaj« 13,6 milijona in 70. mesto.
Anderličevo delovanje je v prvi vrsti osredotočeno na Ljubljano. To ni nobena skrivnost. Lastnik Kranjske investicijske družbe velja za podjetnika za vse čase. Po osamosvojitvi je finančno podprl Demos, menda se je rad gibal v cerkvenih krogih in bil med drugim zastopnik cerkvenega deleža v propadli tiskarni Ljudska pravica.
V novejših časih pa si je našel tudi novejše politične pokrovitelje: ob vstopu Zorana Jankovića na ljubljansko politično sceno je spretno prestopil k Zokiju. Politična podpora, ki se je nazadnje izrazila z Anderličevo prisotnostjo na shodu na Kongresnem trgu, ko je Janković dahnil usodni da mandatarski kandidaturi, pa nikakor ni bila edina. Ves čas Jankovićevega županovanja sta Anderlič in Zoran Jankovič delovala zelo usklajeno. Se še spominjate, kako je nekdanji ljubljanski župan govoril, da bi se spodobilo, da vsak podjetnik, ki v Ljubljani dobi posel, mestu tudi nekaj podari?
Anderlič je nasvet očitno vzel dobesedno, predvsem v času debelih krav: med letoma 2007 in 2010 je bil ravno on najbolj darežljiv med vsemi, ki so kaj darovali za MOL. Leta 2007 je njegova Kranjska investicijska družba (KID) v ljubljansko blagajno darovala celo 500 tisoč evrov. Donacija je bila uresničena delno v obliki nakazila, delno pa kot projekt gradnje brvi na Poljanskem nasipu. Leta 2008 je isto podjetje opravilo še menjavo oken na Smoletovi ulici 16: darilo je veljalo 58 tisoč evrov.
Dobrohotnost se je izplačala: Anderlič si je pridobil gradnjo številnih garažnih hiš, odmevna pa je bila tudi saga okoli Kolizeja. Leta 1993 ga je MOL razglasil za lokalni spomenik kulturne dediščine, leta 2008 je minister Vasko Simoniti Anderliču odrekel izdajo kulturnovarstvenega soglasja za odstranitev.
Anderlič je takrat razmišljal, da bi objekt prodal, a tega ni storil. Na roko mu je šla nova državna oblast v osebi ministrice za kulturo Majde Širca, ki je leta 2009 podpisala dovoljenje za odstranitev Kolizeja. Projekt rušenja se je tako lahko začel avgusta lani, Anderlič pa bo tako nazadnje le dobil želeno operno hišo (drugo v Ljubljani!).
Celotna naložba naj bi bila vredna več kot 140 milijonov, sama koncertno-operna hiša pa približno 60 milijonov evrov. Glede na zdajšnje stanje gradbeniškega sektorja in podjetja KID pa je na mestu vprašanje, ali se Kolizej ne bo spremenil v nove Stožice. Odprtje dvorane, ki je bilo najprej napovedano za leto 2012, je danes preloženo najmanj na leto 2015. Kljub vsem tem dvomom o utemeljenosti gradnje in njeni finančni vzdržnosti pa sta bila MOL in Janković vseskozi na strani Anderliča.
VEČ V TISKANI IZDAJI