Janša: Prihajajo Okopi II z dokumenti, zaradi katerih bo skrbelo protagoniste različnih afer

Objavljamo Janševo napoved Okopov:

Janez Janša: "Dvajset let pozneje Okopi II"

Ko sem pred 20 leti pisal uvodne besede k knjigi Okopi, sem vanje med drugim zapisal tudi naslednjo obljubo: »Toda prišel bo čas, ko slovenska država ne bo več dajala visokih pokojnin tistim, ki so jo napadli, tiste, ki so jo ubranili, pa metala na cesto. Takrat bom napisal nov predgovor k tej knjigi.«

Minili sta že dve desetletji, pa obljube nisem mogel uresničiti. Stanje se je v tem času namreč kljub našim naporom samo poslabšalo. Tako poslabšalo, da bodo morali v prihodnjih letih od krize obubožani Slovenci plačevati poleg stroškov drugega ropa državnih bank v kratki zgodovini samostojne Slovenije še »odškodnine« tistim, ki so ob nastanku slovenske države zavrnili njeno državljanstvo. Tako poslabšalo, da je ob zadnjem državnem prazniku Dnevu samostojnosti in enotnosti novinar ultralevičarskega Dela zapisal: »Samostojnost = osamosvojitev od osamosvojiteljev.«

Zato obljubi navkljub po skoraj dvajsetih letih pišem nov uvodnik k Okopom. Knjiga je v prvi izdaji izšla jeseni 1994 v nakladi 17.500 izvodov in bila kmalu razprodana. Za ponatis se založba kljub povpraševanju in mojim urgencam ni odločila  - vse do letos, ko je novo vodstvo spremenilo to politiko. Ko jo vzamemo v roke, nam postane jasno, kaj so bili motivi pri tistih, ki so navijali proti ponatisu. Bila je preveč konkretna in preveč »slovarska« za čas utrjevanja rdečih monopolov. Tudi marsikaj tega, kar se dogaja danes, nam pomaga razložiti.

Sedaj se pripravlja nova, druga izdaja Okopov z mnogimi novimi dokumenti, ki so postali dostopni šele po izzidu knjige. Tudi takimi, za katere so protagonisti različnih afer verjeli, da jih nikoli ni bilo ali da so jih uničili za vedno. Zmotili so se. Za razumevanje povedanega pa velja prebrati Uvod k prvi izdaji Okopov, ki je nastal pred skoraj 20 leti.

UVOD

Prve izvode knjige Premiki sem poslal ali osebno izročil vsem, s katerimi smo v vojnem času delovali skupaj v različnih organih. Ko sem ob prvi priložnosti knjigo, v malo večji družbi, dal tudi Milanu Kučanu, mi je dejal, da je v njej našel napako - nanaša da se na opis seje razširjenega predsedstva RS 27. junija 1991.

»Nismo bili vsi za odpor,« je dejal Kučan. »Eden od navzočih na seji je bil proti, res pa je, da ni bil član predsedstva.«

Potem smo natančno obudili dogajanje na tisti seji, predlog za oboroženi odpor, dolgo mučno tišino in besede dr. Janeza Drnovška: »Jaz ne bi še bolj zaostroval.« Vendar pa so bile te besede nekako preslišane, kajti njihov avtor tistega jutra ni bil videti ravno priseben. To so opazili tudi drugi v njegovi bližini. Njegov osebni stražar Tone Koščak je namreč kmalu po začetku vojne od ministra za notranje zadeve pisno zahteval, naj ga ponovno razporedi v specialno enoto policije, češ da se hoče boriti, ne pa paziti člana vrhovnega poveljstva države, ki je napadla Slovenijo.

Kučan je tisto o Drnovšku namignil v šali in tako kot zna samo on: s šolanim nasmehom in na moč prijaznim obrazom. Kljub temu sem dobil slab občutek. Nisem si ga znal pojasniti. Človek bi pričakoval, da bodo Kučana v knjigi motile kake druge stvari. Zagotovo so ga. Vendar mi tega ni povedal on, iz oči v oči, temveč so to storili drugi: v neštetih člankih, ki so zahtevali celo prepoved knjige, in v komunikeju predsedstva republike Slovenije, kije knjigo obsodilo kot v »dobrih starih« časih komunizma.

Kučan mi ni naravnost in odkrito povedal o svojih zamerah. Pozornost je raje usmeril na druge. Bolj ko sem razmišljal o tem pogovoru, bolj seje občutek nelagodja v meni povečeval. Čudno je bilo že to, daje Kučan vsebino knjige poznal, čeprav je komaj izšla (šele pozneje sem izvedel za pot rokopisa iz tiskarne na ustrezne naslove). Najbolj pa me je osupnilo spletkarjenje proti Drnovšku, ki je le dober mesec pred tem postal predsednik vlade, in to ravno ob izdatni pomoči Milana Kučana. Pozneje, ko sem imel priložnost opazovati še mnogo podobnih Kučanovih igric ali sem zanje izvedel, sem spoznal pravo gibalo te spretne, svojevrstne mojstrovine: ustvariti čim večja nasprotja med drugimi in ostati na vrhu.

Zanimalo meje, kje so korenine teh »mojstrovin«, ki politiko in ljudi v njej tako uspešno obvladujejo z negativnimi prijemi in metodami, navzven pa se prikazujejo kot poosebljeno prijazne. Bilo bi preveč preprosto kar zamahniti z roko in reči: »Ideologija pač. Bivši predsednik komunistične partije je zagotovo še vedno ujet v njene mreže.« Natančno tako bi odgovorilo petindevetdeset od sto naključno izbranih intelektualcev z zahoda, če bi jih povprašali za njihovo sodbo o naših dogajanjih in če bi jim prej seveda razložili, kaj se pod plaščem zgodbe o uspehu in ob za njih najbolj zanimivem dejstvu, da je Slovenija v glavnem sposobna odplačevati dolgove tujim bankam, pri nas v resnici dogaja.

Kakšna pomota. Kakšna površnost. Sploh ne gre za ideologijo. Se zdaleč ne. Za tehnologijo gre. Za tehnologijo oblasti. Tehnologijo oblasti ne glede na ceno. Za tehnologijo, kije zrasla ob marksistični ali fašistični ideologiji in ki je tudi za navaden umor uporabila znanstveni izraz: justifikacija. Fašizem ali komunizem - različni ideologiji, enaka tehnologija. Uporabna in vsaj napol združljiva je še z mnogimi drugimi, deluje pa tudi brez njih. Še posebno lahko ji gre to od rok v družbah, kjer se skuša dobiček, goli profit, postaviti za osrednjo vrednoto. In kje korenini ta posebna tehnologija oblasti, ki danes v Sloveniji uravnava mnoge tokove in v podzemlju vleče skrivne niti? Kakor koli gledamo na ljudi, ki še danes sestavljajo notranji krog že skoraj desetletje najvplivnejšega človeka v Sloveniji, se na začetku vedno pojavi ista institucija.

Najpomembnejši ljudje notranjega kroga ključnega politika v Sloveniji so tisti, ki so bili leta po drugi svetovni vojni ogrodje nedemokratičnega in zločinskega sistema v Sloveniji.

Mitja Ribičič, partijski policist, šolan na Akademiji Feliksa Dzer-žinskega v Moskvi, pomočnik Ivana Mačka - Matije, in to v času, ko sta njemu podrejena Ozna in Knoj brez sojenja pobila na tisoče Slovencev, mož, žena in otrok, učitelj na slovenski šoli v Cekinovem gradu v Ljubljani, različici Akademije Dzeržinskega,  človek, ki je politično vzgojil Milana Kučana.

Stane Dolanc, oficir Ozne, ki je po navedbi enega izmed rešenih prihajal zasliševat žrtve v taborišče smrti v Teharje, pred tem po tujih virih tudi član Hitlerjugenda, oficir KOS JLA, jugoslovanski policijski minister v času hude represije in drastičnega kršenja človekovih pravic na Kosovu ter član predsedstva SFRJ, zadolžen za tajne službe v času procesa proti četverici, dolgoletni sodelavec in prijatelj Milana Kučana.

Prof. dr. Zdenko Roter, oficir Ozne, tečajnik na slovenski šoli v Cekinovem gradu v Ljubljani, zasliševalec političnih zapornic v zaporih, nato zadolžen za takratnega največjega »notranjega sovražnika« Cerkev, leta 1992 vodja štaba za izvolitev Milana Kučana za predsednika republike.

Niko Kavčič, vodja okrožne in član pokrajinske komisije Vosa, vodja varnostnikov, katerih naloge niso bile samo justifikacije, oficir Ozne, tečajnik v slovenski šoli v Cekinovem gradu, različici Akademije Dzeržinskega, v Ljubljani, organizator velikega dela slovenske zunanje trgovine v okviru Udbe, direktor Ljubljanske banke, po padcu Stanega Kavčiča upokojen, siva eminenca »sanatorjev« in bančno-političnega lobija, neformalni svetovalec Milana Kučana za finančnopolitična vprašanja.

Prostora je premalo, da bi našteval naprej. Se veliko jih je. Tistih, šolanih v Cekinovem gradu, tistih, priučenih, in tistih, ki jih je izšolal Beograd - v šolah, kjer so se svoje obrti učili tudi mnogi mednarodno znani teroristi in likvidatorji.

To je torej to. Naš čas. Akademija Dzeržinskega s prijaznim obrazom. Cekinov grad ob koncu dvajsetega stoletja. Metode izsiljevanj, podkupovanj, kompromitacij, spletk in diskvalifikacij, zavite v tople barve, sodobno govorico in prikupne oblike studiev za trženje. Mojstri, plačani z denarjem od zadnjega hita. Vadbeno-oskrbni center Gotenica. Organizacija, ki se imenuje samo

Organizacija. Pisana z veliko začetnico.
In močne udbovske trdnjave v Ministrstvu za notranje zadeve in drugih državnih organih, ki jih nihče ne nadzira. Nimajo imena. So samo Organizacija. Imajo legalna pooblastila in dobro sodelujejo s prijatelji, tožilci ter nekdanjimi udbovci in policisti; mnogi med njimi imajo zasebne detektivske agencije. Od posameznih šefov je odvisno, ali se bodo kriminalisti ukvarjali z milijonskimi krajami družbenega premoženja ter pranjem ukradenega in umazanega denarja ali pa bodo preiskovali namišljeno tihotapljenje keramičnih ploščic za neko gostilno, ker je namig o tem notranji minister prebral v Mladini v Rolanju po sceni. Odločijo se za ploščice. To je bolj pomembno.

Včasih se jim sicer kaj ponesreči. A na koncu se tudi to proda in pokrije. Ropi in izsiljevanja, več kot tristo prekoračitev pooblastil z uporabo sile v enem samem letu. Trinajst tisoč avtomatskih pušk na enem in enajst tisoč kosov istih naprav na drugem letališču. Povsod sami »naši«. »Naši« kupijo, »naši« pripeljejo, »naši« protiobveščevalno ščitijo, »naši« nadzorujejo, »naši« potem, ko je po naključju odkrito, preiskujejo, »naši« zagovarjajo v občilih, »naši« vložijo obtožni predlog, »naši« naredijo hišno preiskavo pri obremenilni priči, »naši« tožijo in sodijo in »naši« oprostijo. Organizacija deluje. Enotnost oblasti je še vedno tu. Ni pomembno, da se ne imenuje več Zveza komunistov. Ime ni važno. Lahko je tudi samo »Cinična distanca«. Vseeno je, ali se sestane na Tomšičevi 5 ali v Kučanovem vikendu. Sestavljajo jo isti ljudje. Krog je sicer velik, a vseeno trdno sklenjen. Ga bo še mogoče kdaj razkleniti ali pa je že vse zamujeno? Nam bo uspelo zgraditi pravno državo, v kateri bodo pred zakonom enaki tako od prej posvečeni »naši« kot navadni državljani? Bo tehnologija z Akademije Dzeržinskega delovala tudi v 21. stoletju?

Pričujoča knjiga je tudi zapis o času, ko sem se ukvarjal predvsem z izgradnjo obrambne moči osamosvojene slovenske države. Vseskozi se mi je zdelo, da gre za življenjski projekt, in še danes gledam nanj podobno. Pri tem projektu sem delal skupaj z mnogimi, ki so na svoje delo gledali podobno: ne samo kot na službo in delo zaradi kruha, ampak kot na nekaj več. Tisto večje bilo nazorno čutiti v pripravljenosti sodelavcev in sodelavk, da sodelujejo pri tem zgodovinskem projektu, v njihovem neplačanem popoldanskem in nočnem delu, v odpovedovanju mnogim stvarem, kijih ljudje počno v prostem času. Samo tako je bilo mogoče skoraj iz nič in velikokrat v nemogočih razmerah graditi lastno obrambno moč. Nemogoče je našteti vse, ki so v Slovensko vojsko in slovenski obrambni sistem vlagali ne samo svoje znanje, temveč tudi del svoje duše in svoje slovensko domovinsko prepričanje. Ponosen sem na ljudi, s katerimi sem delal v Ministrstvu za obrambo od 1990 do 1994. Tudi zato, ker celo danes, ko so mnogi med najboljšimi poveljniki Slovenske vojske in najsposobnejšimi delavci ministrstva razporejeni na nepomembna, »odstrelna« mesta ali celo na zavod za zaposlovanje, nihče med njimi ni izgubil svojega ponosa. Kljub temu da je marsikomu danes težje, kot pa mu je bilo leta 1990 ali 1991, ko je ves ta čas tvegal lastno glavo in lastno preživetje ter postavljal na kocko usodo svoje družine. Takrat je bil cilj jasen. Danes pa ni jasnih in razumljivih odgovorov na mnoga vprašanja: Zakaj imajo oficirji nekdanje JLA mastne pokojnine, zmagovalci v vojni za Slovenijo pa so brezposelni? Zakaj ima privilegirano upokojeni poveljnik specialne enote policije pri osemintridesetih letih šestkrat večjo pokojnino, kot je plača desettisočih zgaranih delavcev? Zakaj je nova država tako hitro postala mačeha? V imenu katere ideologije se tokrat tepta dostojanstvo ljudi, brez katerih ne bi bilo ne samostojnosti, ne miru, ne varnosti?

Žal mi je, ker svojih sodelavcev, ki so največ prispevali k obrambi osamosvojene države in izgradnji obrambne moči Slovenije, ne morem našteti. Ne zato, ker bi bil seznam morda predolg. Bil bi sicer dolg, naštevanje imen pa bi v časih, ko novi minister za obrambo izvaja ne samo politične čistke v Slovenski vojski in upravah ministrstva, ampak ljudem grozi tudi z bolj drastičnimi ukrepi, lahko marsikomu, ki je še zaposlen tam, povzročilo hude posledice. Toda prišel bo čas, ko slovenska država ne bo več dajala visokih pokojnin tistim, ki so jo napadli, tiste, ki so jo ubranili, pa metala na cesto. Takrat bom napisal nov predgovor k tej knjigi.

Knjigo posvečam vsem, ki so ostali zvesti Sloveniji in svojega prepričanja niso zamenjali s pogledom skozi očala tega ali onega ministra ali predsednika.

In svet? Tisti demokratični? Kako on gleda na nas? Na naše nihanje med starim in novim, na stare privilegije in stare tovariše iz vodstva nekdanje komunistične Jugoslavije, ki so zdaj naši gospodje voditelji?
Nešteti stiki v zadnjega pol leta s tujci, ki tako ali drugače spremljajo dogajanja pri nas - bodisi iz sosednjih in drugih evropskih držav bodisi iz ZDA, Kanade ali Argentine - so me samo potrdili v prepričanju, da merodajnih dejavnikov v tujini Slovenija prav veliko ne zanima. Veseli so, ker ne povzroča težav kot drugi deli nekdanje Jugoslavije, kamor morajo pošiljati vojake in drugo človekoljubno pomoč. In še posebej jih veseli, da smo pripravljeni plačevati dolgove, ki smo se jih v nekdanji SFRJ nalezli kot pes uši. »Vsi drugi z Vzhoda so slabši ali sploh nikakršni plačniki,« pravijo. Morda jih zanimajo še naši odnosi s sosedami, predvsem nerešeni, in položaj manjšin, ker bi to lahko povzročilo konflikte, bolje rečeno: ker bi to lahko prizadelo tudi njihove interese.

Tisto, kar se naših interesov tiče, pa je zunaj njihovega obzorja. »Hoteli ste samostojnost,« pravijo. »V redu, imate jo.« Notranji odnosi? Demokracija? Človekove pravice? Stari komunisti spet na položajih? Poprava krivic? Gospodarske težave? In odgovor: »Imeli ste volitve. Izbrali ste svoje voditelje. Imate formalno demokracijo. Kaj še hočete?« Podrobnosti jih ne zanimajo ali pa jim ne verjamejo.

Velikanska večina tistih, ki slučajno slišijo, da v Sloveniji še vedno plačujemo nekaterim za udeležbo v španski državljanski vojni pred skoraj šestdesetimi leti, da smo v veliko krajih kot tako rekoč zadnji iz nekdanje Jugoslavije v imenih mest in trgov ohranili Titovo ime, da imajo nekdanji socialistični revolucionarji desetkrat večjo pokojnino, kot je zajamčena plača, da sta lahko predsednik države in vlade nekoč državni hiši odkupila za desetino realne vrednosti, da je menda pijani človek kar tako zavoljo ljubega miru na veliko razdaljo smrtno zadel nekdanjega predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja in da je večina ljudi kar verjela uradni zgodbi o nepolitičnem umoru, da imajo nekdanja Zveza komunistov in SZDL, ZSMS ter nekdanji režimski sindikat v Sloveniji danes še vedno svobodno na voljo vse svoje premoženje in arhive, da se razglašajo za materialne in pravne pa tudi moralne naslednike nekdanjih institucij totalitarnega sistema, temu preprosto ne verjame ali pa tega ne razume.

Sleherniku na Zahodu pa je jasno vsaj to, da je velikanska razlika med stranko ali predsedniškim kandidatom, ki ima za volilno kampanjo veliko denarja, ter stranko in kandidatom, ki tega nimata. Še tako dober kandidat namreč ne bo izvoljen, če se mu ne posreči predstaviti volilcem, če ne dobi ali ne more plačati prostora v občilih in uporabiti drugih načinov informiranja, ki veliko stanejo. »Volilni boj pri vas ni pošten,« pravijo. »Stranke že na samem začetku nimajo enakih izhodiščnih možnosti. Toda zakaj tega niste spremenili takrat, ko seje pri vas zrušil komunizem?« In tako naprej. Na vprašanja odgovarjajo z vprašanji. Jasno pokažejo, da se to njih ne tiče. In to vse dotlej, dokler Slovenija ne bo pomenila nevarnosti za mir in njihove interese, dokler bo odplačevala dolarske dolgove ali dokler zaradi kakih drastičnih primerov kršenja človekovih pravic ne bo vzbudila zanimanja njihove javnosti.

In konec koncev imajo prav. To, kar se zdaj dogaja v Sloveniji, ni njihova zadeva. Res ni. To je naš problem. Sami ga moramo rešiti, in tako kot nam ni leta 1991 pri osamosvojitvi in ob napadu JLA na Slovenijo nihče pomagal, nam tudi danes ne bo. Mi živimo tukaj in mi prenašamo posledice. Dokler bomo kar pristajali na to, da je vse tako, kot je nekoč že bilo, bomo za tako stanje v glavnem krivi sami. Demokracija je ali je pa ni. Človekove pravice se spoštujejo ali pa se kršijo. Enakost pred zakonom velja ali pa ne velja. V statistiki obstajajo tudi povprečja. Ko pa gre za človeka, za posameznika, povprečje izgine. Imaš pravico ali pa je nimaš. Polovične ni.

Janez Janša,

Grosuplje, oktober 1994