Rado Pezdir: Top luzerji leta 2015

Nekdaj nas je najboljši slovenski kolumnist vseh časov Mićo Mrkaić ob izteku leta v Financah navduševal z aktualnimi spiski luzerjev leta. Zakaj ima to smisel? Če so ti liki že določili okoliščine naših življenje, potem imamo verjetno tudi mi pravico povedati, kako jih vidimo.

Prvi luzer leta je Milan Kučan. Naj pojasnim. V njegovem epskem spopadu z Janšo še vedno ni političnega razpleta, ki ga je svojim levičarjem obljubil že pred več kot dvema desetletjema. Čeprav ima njegovo omrežje izjemen vpliv na medije, policijo in sodstvo, je Kučanov politični obračun z Janšo neučinkovit in brez rezultata. Delovalo je, da karkoli že skuha, je Janša – na obup levičarjev – še kar naprej politično živ. Dejstvo je, da Kučan ni sposoben dobiti nobene bitke z Janšo, ni ga sposoben izločiti iz političnega življenja in do konca diskvalificirati. To je v resnici dejanski izkaz Kučanove politične sposobnosti: ne more premagati človeka, čigar infrastruktura je tako rekoč nična in vsake toliko tudi samodestruktivna. Kučana se v zgodovini ne bo merilo po bitkah in vojnah z jugoslovanskimi politiki, ker bo prej ali slej postalo jasno, da jugoslovanske bitke niso štele nič, saj je bila Slovenija, v nasprotju s Hrvaško, obsojena na to, da se izogne Jugoslaviji. Namesto tega bo štelo, da je nekaj desetletij s položaja oblasti in z vsemi instrumenti neučinkovito tolkel po vodji opozicije. Kučan v osivelih letih svoji politični strani nima pokazati ničesar.

Napisano nas napelje na naslednje dejstvo: Kučan je brez političnega rezultata, ki ga je obljubil, za njim ne bo ostalo nič, kar bi spominjalo na intelektualca, tako kot je za Francetom Bučarjem ostala množica akademsko zanimivih del, za njim ne bo opusa del, kot ga ima še en osamosvojitelj, Dimitrij Rupel, in razen tistega govora o tem, da je jutri nov dan, bodo njegovi govori kvečjemu miselna solata, izgovorjena v momljanju in sesljanju, ne pa zgodovinsko pomemben del slovenske politične analize. V tem kontekstu je treba razumeti nastanek servilne Repetove knjige. Kučana namreč dohiteva biologija in v krču zavedanja, da od sebe ni dal nobenega pravega rezultata, je nastala za zgodovino lažna in mitomanska podoba njega samega.

Če bi Kučan pošteno povedal levičarjem, da Janše ne more premagati in dati rezultata, ki ga je obljubil, in odšel v anonimnost, bi verjetno vsaj racionalni del tega naroda to sprejel z olajšanjem in odobravanjem. Da pa je namesto tega padla odločitev, da začne za zgodovino polirati svojo vlogo in zato najame kvaziakademsko pomoč v Repetu, pa je patetično in bedno. Kučan se je letos izkazal kot politični nekompetentnež, utrdil je svojo sliko intelektualne ničle, s falzificiranjem lastne zgodovine, torej s knjigo o sebi, pa je postal še patetičen. Zato je Milan Kučan luzer leta.

Sledi poosebljenje Cerarjeve vlade, Milojka Kolar Celarc. Ministrica za zdravje je doslej najbolj nekompetentna in nesposobna oseba v zgodovini tega resorja in glede na to, kakšni klovni so zasedali ta položaj, je jasno, da smo s klasifikacijo »najslabši« ravnokar tudi definirali dno dna. Nikoli poprej nismo imeli skorajda celotnega zdravstva na nazivu vršilec dolžnosti. Dva ključna dela zdravstvenega sistema: ZZZS in UKC sta zdaj že neskončno dolgo v upravljavski tranziciji, in to ni ne normalno niti ne zagotavlja stabilnosti že tako razsutega zdravstvenega sistema. Ministrica razen zanikanja realnosti, ideološke blaznosti in praznega zraka ni sposobna iz svojih ust spraviti ničesar, njena aktivnost pa se omejuje na neznano dejavnost. Kadrovske rešitve, ki jih forsira, so nore in ne izkazujejo želje po rešitvi problemov, ampak kvečjemu nespoštovanje zdravstva in norčevanje iz državljanov. Samo za primer: koliko nor mora nekdo biti, da forsira farsično kadrovsko rešitev tipa Baričič? Na ministrstvu trdijo, da nekaj proučujejo in pripravljajo reforme, ampak dejstvo je, da niso naredili popolnoma ničesar. To njihovo proučevanje po desetletju javne debate o problemih v zdravstvu in neskončni količini že obstoječih študij je prav groteskno. Tako kot je groteskno, da ministrica ni sposobna izvesti niti tega, kar je pričakovala celotna država, in sicer da bo v svoji ideološki obremenjenosti, vodeni z osebno zagrenjenostjo, »ukinila Vzajemno«. Da ne govorimo, da so vsi predlogi sprememb, ki izhajajo s tega ministrstva, smešni, neumni in obskurni. Zakaj je Kolar Celarc poosebljenje te vlade? Zato ker podobno kot ona tudi vlada ni sposobna iz sebe iztisniti ničesar in imamo večino časa občutek, da vlada sploh ne obstaja, upravljanje države pa je povsem naključen proces, povezan z absurdnimi interpretacijami realnosti.

Zadnji car leta je paraupokojeni tajkun Bojan Petan. V tranzicijo je vstopil gol in bos in vmes postal medijski in finančni car. Pravi mali brežiški Berlusconi, ki ima tako malo etike kot njegov nekdanji someščan Željko Ražnatović - Arkan. Letos je bil ta tranzicijski čudež sestopljen z oblasti. Verjetno mu ne bo nikoli ravno težko v življenju, bo pa v slovenski poslovni zgodovini ostal zapisan kot tranzicijski spaček oziroma ena najhujših aberacij. S Petanom vred sta luzerki leta tudi njegovi medijski morilki Vukovićeva in Rankova. V njegovem imenu sta medijsko klali vse, kar jima je prišlo pod njuni morilski peresi, požrli sta dejstvo, da branita imperij, ki je obdan z davčnimi oazami in podjetniškimi hobotnicami, požrli sta dejstvo, da je imperij DZS rad koketiral s kriminalnim podzemljem – in vse zakaj? Da ju je na koncu Petan prodal za lastno preživetje. Njuni življenji sta letos dobili novo dimenzijo zagrenjenosti, slovensko novinarstvo pa še bolj popadljivo in steklinasto distorzijo realnosti. Če ne verjamete, poskušajte v Dnevniku najti kak članek, ki poroča o resničnih učinkih DZS in Petana na zločinskost slovenske družbe. Nič takega ne boste našli, to pa zato, ker je Dnevnik največje poosebljenje distorzirane medijske realnosti v zgodovini te države.

Car leta je Luka Mesec, človek, ki bi bil brezposeln, če ne bi bil izvoljen v parlament. Car leta je tudi Joc Pečečnik, ki je nategnil še enega več, pa vseeno še vedno velja za sinonim podjetniške etike, in car leta je tudi Jože Mencinger, po vsem, kar je naredil, je postal, in to brez omembe vrednih referenc, še član SAZU. Poleg tranzicije in svoje podjetniško privatizerske zgodbe je zdaj razvrednotil še najvišjo znanstveno institucijo v državi. Slednje pa je kar fascinanten dosežek v karieri nekega obskurnega in nerelevantnega ekonomista.