Revolucionarna sredstva Milana Kučana

Ob procesu v zadevi Patria se mnogi spomnijo na montirane povojne dachauske procese, ki jih je organizirala partija v letih od 1947 do 1949. Šlo je za sodne procese, na katerih so kazensko preganjali nekdanje taboriščnike v Dachauu in Buchenwaldu, češ da so postali med vojno v taboriščih agenti gestapa, po vojni pa naj bi sodelovali z zahodnimi službami in izvajali sabotaže po tovarnah. Na teh političnih montiranih procesih je bilo skupaj obsojenih 37 ljudi, od teh jih je bilo deset obsojenih na smrt in ustreljenih, trije pa so umrli med preiskavo.

Ker so bili obsojenci bivši komunisti, so se njihovi svojci v letih po procesih pri oblasteh zavzemali za odpravo oziroma razveljavitev teh sodb in rehabilitacijo obsojenih. Tudi tedanji oblastniki so počasi sprevideli, da jim ta madež bolj škodi kot koristi, zato so končno v sedemdesetih letih naročili, naj se sodbe po sodni poti razveljavijo, Zveza komunistov Slovenije pa je leta 1986 sodbe dokončno odpravila.

Še prej pa sta o tem 21. februarja leta 1977 na skupni seji razpravljala Centralni komite ZKS in Republiška konferenca SZDL, ki sta oblikovala politično izjavo glede razveljavitev sodb, s katero so nastopili pred člani ZKS in javnostjo, z namenom »dvigniti hipoteko, da ne bi več obteževala ZKS«. Razpravljal je tudi tedaj 36-letni funkcionar Milan Kučan, ki je zatrdil, da sicer ni dokazano, ali so bili taboriščni komiteji v Dachauu in Buchenwaldu gestapovske agenture, toda dokazano ni niti, da niso bili. Glede domnevnih sabotaž po tovarnah pa je dejal, da ni šlo zgolj za sume, ampak so ti imeli realno osnovo v dejstvih. Šlo je za uporabo izjemnih revolucionarnih sredstev, sredstev revolucionarne prisile, ki je bila opravičljiva in je bilo prav, da je bila uporabljena, je dejal Kučan. Glede sodb pa se je pridružil mnenju, da je šlo v okviru upravičene uporabe revolucionarnih sredstev za sodniško zmoto, in je prav, da so bile sodbe razveljavljene.

Zanimalo nas je, ali ima še danes stališče, da je nekomu treba dokazovati, da ni bil sodelavec gestapa, ali dokazovati, da ni storil karkoli drugega, kar mu očita tožilstvo. Če tega ne dokaže, ostane na njem sum kaznivega dejanja. Vprašali smo ga še, ali se mu zdijo montirani sodni procesi, v katerih so bili nedolžni ljudje obsojeni na smrt, še vedno opravičljiva uporaba revolucionarnih sredstev, za katera je prav, da so bila uporabljena. Objavljamo njegov odgovor v celoti: »Svojih izjav iz leta 1977 ne bom komentirati. Javno izrečena beseda postane javna last in s tem predmet raznorodnih komentarjev, tudi vaših.  Za politika pa se mi zdijo pomembna tudi dejanja, ki govore o dinamiki in usmeritvi političnega delovanja. Zato naj v zvezi z dachauskimi procesi povem, da se je na kongresu leta 1986, na katerem sem bil izvoljen za predsednika, ZKS izrekla za dokončno in popolno odpravo posledic obsodb v teh procesih, hkrati pa za njihovo celovito znanstveno raziskavo. Ob koncu mojega mandata sta leta 1989 ZKS in mesto Ljubljana žrtvam postavila kenotaf, raziskovalno poročilo z dokumenti pa je bilo objavljeno leta 1990 v Komunistu.«