Januarja 2020 je Marjanu Šarcu tik pred izbruhom pandemije novega koronavirusa razpadla koalicija. Sredi negotovih, de facto izrednih razmer se je na oblast vrnil Janez Janša. SDS je sicer na volitvah dve leti prej dosegla najboljši rezultat (25 %), vendar ji ni uspelo sestaviti vlade, kar je potem uspelo Šarcu, ki je povezal celoten levi blok. SDS je pred letom 2018 zmagala še trikrat: leta 2011 (26 %), 2008 (29 %) in 2004 (29 %). Afera Patria je Janši leta 2008 bržkone preprečila oblikovanje vladne koalicije, kar mu je brez težav uspelo leta 2004, nekaj težje pa 2011.

Po letu 2004, ko se je Janez Janša utrdil kot hegemon slovenske desnice in prvič postal tudi premier, je SDS izgubila primat le dvakrat. Leta 2014 jo je prepričljivo premagal Miro Cerar (SMC), ki je presegel 34 odstotkov in dobil 36 poslanskih mest, še malenkost boljši je bil leta 2022 Robert Golob, čigar Gibanje Svoboda je osvojilo kar 41 poslanskih mandatov, kar je absolutni rekord v zgodovini slovenskega parlamentarizma. Takrat je SDS z nekaj več kot 23 odstotki dosegla najslabši rezultat po letu 2004. Na aprilskih volitvah 2022 je bila rekordna tudi volilna udeležba, in sicer je presegla 70 odstotkov.

Facebook

Stabilna podpora SDS

Danes ankete kažejo podobno sliko: SDS je prepričljivo na prvem mestu in dosega podporo v okviru svoje spodnje in zgornje vrednosti, torej med 23 in 29 odstotki. To pomeni, da bi stranka, če bi bile prihodnjo nedeljo volitve v državni zbor, gladko zmagala. Preračunano v absolutne odstotke, torej upoštevaje oddane glasove (na volitvah ne morete glasovati »ne vem«), bi Janša dobil med 25 in 30 poslanskimi mandati, v primeru izjemno nizke volilne udeležbe pa še kak mandat ali dva več. Kaj bi to pomenilo dan po volitvah, ko bi z 99,99-odstotno verjetnostjo vedeli, katere manjše stranke so vstopile v parlament oziroma katerim ni uspelo? Za SDS v resnici vse, kajti brez koalicije z najmanj dvema manjšima strankama se lahko Janša poslovi od četrtega premierstva.

Doslej je Janša le enkrat sestavil vlado, ki je zdržala ves mandat. Drugo vlado mu je odneslo poročilo KPK, tretjo pa je sestavil šele na polovici mandata, ko je odstopil Šarec. Poleg Janše je v celoti izpeljal vladni mandat le Janez Drnovšek (1992–1996), na dobri poti je tudi sedanji premier Robert Golob, ki mu lahko načrte prekriža le morebitna vložitev obtožnice v zadevi Bobnar, s čimer bi ga tožilstvo postavilo v vlogo obtoženca. Kako bi se na to odzvali koalicijski Socialni demokrati in Levica? Nekaj mesecev pred volitvami bi živčno premlevali vse možne scenarije in računali, kaj se jim najbolj splača.

Strategija čakanja v senci

Ker je SDS odsev njenega dolgoletnega šefa, na njeno podobo bolj kot posamične poslanske eskapade (zadnji primer je bil Žan Mahnič, ki se je brutalno udaril s predsednico parlamenta Urško Klakočar Zupančič) vplivajo izjave, dejanja oziroma nastopi Janeza Janše. Manj ko se Janša oglaša, bolje je to za rejting stranke. Ali drugače rečeno – več ko se JJ oglaša, večja je verjetnost, da bo rekel ali zapisal kaj spornega, v medijih in večinskem delu javnosti negativno sprejetega.

Primož Lavre

V predvolilnem času je prav to največje tveganje za uspeh stranke, ki ima v resnici lažje delo kot vladajoča koalicija, posebej Svoboda. Kajti SDS ni treba zagovarjati investicij, gospodarske in davčne politike, niti jim ni treba iskati izgovorov za izjemno visok polletni proračunski primanjkljaj, saj so opozicijska stranka. Za tiste, ki prisegajo na Sun Cuja, je to pravzaprav dobljena bitka: sediš ob reki v prijetni senci drevesa in čakaš, da mimo priplavajo politična trupla tvojih nasprotnikov.

Vendar pa zgolj Sun Cu ne bo pripeljal SDS nazaj na oblast – in Janša to še kako dobro ve. Kajti izkušnje dosedanjega sestavljanja vlad so znane: doslej še nihče ni dosegel absolutne zmage, kar je zaradi proporcionalnega volilnega sistema tudi logično in razumljivo. Najvišjo podporo, krepko čez 30 odstotkov, so dobile le tri stranke: Gibanje Svoboda (34 % leta 2022) Stranka Mira Cerarja (34 % leta 2014) in LDS (36 % leta 2000). SDS se je sicer že dvakrat zelo približala 30 odstotkom, vendar te magične meje še ni prestopila.

Ustavimo se za hip pri 36 odstotkih LDS leta 2000: 12-letna neprekinjena oblast te stranke je bila zasluga njenega predsednika Janeza Drnovška, ki je zmagoval zato, ker je znal ustvariti občutek zmernosti, sredinskosti, če hočete, kar je pomenilo, da je zavračal oba ekstrema – ne le desnega, ampak tudi levega. Pod Drnovškom Levica ne bi nikoli postala vladna stranka, ker je enostavno preveč ideološko kontaminirana in radikalna.

Bobo

V zvezi z Drnovškovim političnim modusom operandi še tale pomenljivi detajl: čeprav je v 12 letih »patentiral« najuspešnejši in bržkone edini recept za zmago na volitvah, ga doslej še nihče ni dosegel, kaj šele presegel. Edini, ki je to poskušal, je bil Marjan Šarec. Prav Šarec je Drnovška tudi najbolj prepričljivo oponašal. A le na odru kot zabavljač in imitator, medtem ko kot premier ni zdržal pritiska in je na polovici mandata odstopil.

Upanje za rdeče-črno koalicijo

Glavna ugotovitev vsakokratne predvolilne kampanje je torej, da še nobena stranka ni vladala sama. Vedno je morala sestaviti koalicijo vsaj z eno sorodno stranko. A to čisto ne drži, saj doslej še nismo imeli niti koalicije zgolj dveh strank, sploh pa ne programsko različnih, kot se to že dve desetletji dogaja v Avstriji in Nemčiji, kjer so ugotovili, da t. i. rdeče-črna koalicija med socialdemokrati in konservativci deluje in da jim zagotavlja relativno politično in siceršnjo stabilnost.

V Sloveniji je že ves čas, odkar imamo uzakonjen proporcionalni volilni sistem za volitve v državni zbor, praktično nemogoče, da bi se po volitvah oblikovala podobna velika koalicija. Še najdlje je prišel, kot smo ugotovili, Drnovšek leta 1996, ko je sestavil vlado s Slovensko ljudsko stranko (SLS), ki je bila takrat vodilna stranka na desnici. V naslednjih letih je bodoči hegemon na desnici naredil vse, da je SLS izgubila primat, da so propadli tudi krščanski demokrati in da je ostala ena sama, dominantna politična sila na tem polu. Kdo je (bil) ta mojster iz ozadja, dobro veste.

Po koncu Drnovškove ere je bila edina priložnost, da se oblikuje koalicija, ki bi presegla klasično bipolarnost, spomladi 2022, ko so svobodnjaki Roberta Goloba zaradi izjemno dobrega volilnega rezultata potrebovali le pet ali šest dodatnih poslanskih glasov (z zagotovljeno podporo obeh predstavnikov manjšin) za izvolitev mandatarja oziroma sestavo vlade.

Bobo

Z drugimi besedami, Golob je imel vsaj teoretično priložnost sestaviti »mini rdeče-črno koalicijo« med svobodnjaki in Novo Slovenijo. To bi pomenilo, da se v opoziciji znajdeta obe osrednji ideološki in najstarejši stranki, SD in SDS. Torej stranki, za kateri med dobro obveščenimi velja, da imata najbolj razvejano omrežje in da sta na nekaterih področjih, denimo v zdravstvu, energetiki ali na Slovenskih železnicah, vedno poiskali simbiozo, saj ju vodijo podobni motivi.

Ideje o koaliciji, ki bi presegla ideološko polarizacijo, so se po zadnjih volitvah, ko je bilo jasno, da Golob ne bo sestavil nič drugega kot povsem levo vlado, spremenile v sanjarjenja o neki drugačni, novi politični kulturi na Slovenskem. Nekaj zmede je prispeval tudi Golob sam, saj je pred volitvami v zasebnih pogovorih večkrat zatrdil, da ne misli sklepati nobenih dogovorov s t. i. koalicijo ustavnega loka (KUL), ki je potem na volitvah dosegla izjemno slab rezultat, saj ne stranka Alenke Bratušek ne Lista Marjana Šarca nista prišli v parlament.

Vseeno pa je tovrstno predvolilno namigovanje vsaj za kratek čas obudilo idejo tudi o neke vrste tretjem bloku, ki bi presegel dolgoletno polarizacijo, ki v Sloveniji izvira iz osemdeset in celo več let starega razkola med komunisti in antikomunisti. Če bi oba osrednja lika, ki takšno delitev generirata, na levici je to nekdanji predsednik Milan Kučan s svojimi oprodami v SD in Levici, na desnici pa Janez Janša s sateliti, izginila s političnega prizorišča, bi bil to takšen reset, da bi šokantno pretresel slovensko politično življenje. A kot pripominjajo redki liberalci, slabše kot je danes, zagotovo ne bi moglo biti.

Zakaj desnica sama ne more vladati

Kaj smo torej ugotovili doslej? Da možnosti, da bi bila na oblasti ena sama stranka, zaradi volilnega sistema praktično ni. Da so bili po letu 1992 še vsi zmagovalci volitev – LDS, SDS, SMC, LMŠ in Gibanje Svoboda – prisiljeni sklepati povolilne koalicije in oblikovati koalicijske vlade. Da je levica v tem obdobju – s častno izjemo Drnovška – vedno sestavljala izključno programsko oziroma ideološko homogene vlade, torej z levimi ali vsaj levosredinskimi strankami, medtem ko je desnica oziroma SDS doslej v vseh treh primerih (2004, 2011, 2020) morala poiskati koalicijskega partnerja tudi na »drugi strani«.

Tega ni naredila iz kakšne ljubezni do levice, ampak izključno zato, ker sama enostavno ni imela dovolj glasov (vsaj 46). Največkrat je bil koalicijski partner upokojenski Desus, znan kot dovolj pragmatična stranka, da je lahko sodeloval tudi z desnico oziroma SDS. (Opomba: Kratkega, pol leta dolgega obdobja Bajukove vlade (2000) niti nismo posebej analizirali, ker je šlo za neke vrste anomalijo oziroma taktični odstop tedanje Drnovškove vlade, ki je potem na volitvah dosegla rekordno zmago.)

Volitve 2026 v tem pogledu ne bodo nič drugačne, trend bo podoben ali celo enak: levi blok bo osvojil nekaj več kot 50 odstotkov glasov, desni razliko, uganka bosta stranki, ki se pogojno uvrščata levo oziroma desno od sredine, njun uspeh pa je zelo odvisen od medijske podpore. Mislimo seveda na Vladimirja Prebiliča in Anžeta Logarja. Teoretično bi skupaj lahko v najboljšem primeru pobrala celo 20 odstotkov glasov, to pa lahko odločilno vpliva na sestavljanje vlade po volitvah.

Bobo

Za Janšo, ki potrebuje vsaj dve stranki, da dobi mandat oziroma vlado, se zdi Logar logičen zaveznik, prav tako računa na Novo Slovenijo. Toda ne Logar ne Vrtovec (najverjetnejši bodoči predsednik NSI) Janši še ne bosta zagotovila potrebnih 46 glasov, kajti zgodovina sestavljanja desnosredinskih koalicij je neizprosna: SDS potrebuje še neko manjšo, pragmatično stranko na levici. Takšno razmišljanje bi večina analitikov najbrž takoj podpisala. Vprašanje pa je, ali je tudi pravilno. Oziroma drugače rečeno: ni nujno, da tako razmišlja tudi Janša.

Strategija v glavi Janeza Janše

Poskusimo se torej vživeti v miselni proces Janeza Janše; kako gleda na prihajajoče volitve, na kakšen način se bo lotil političnih nasprotnikov pa tudi zaveznikov; kako misli zmagati na volitvah oziroma od predsednice republike dobiti mandat za sestavo vlade, ki mu kot zmagovalcu volitev načeloma »pripada« … Na tem mestu se bomo takoj ustavili. Ni nujno, da so ta vprašanja sploh relevantna. Zakaj mislimo, da Janša res tako razmišlja? In zakaj bi moral tako razmišljati?

Treba bo stopiti korak nazaj in si pogledati njegove izjave, dejanja in poteze v zadnjih tednih. Že takoj nas zmedejo, ker se ne zdijo logični. Še več, marsikdo, ki povsem neobremenjeno spremlja slovensko politiko in nima nobene afinitete ne do levih ne do desnih, je začuden nad dejstvom, da posamezni dogodki v Janševi politični aktivnosti ne sprožajo navdušenja pri volivcih, ki resda niso tradicionalna volilna baza SDS, vendar so v preteklosti kdaj že volili to stranko, ker so bili izjemno nezadovoljni s politiko levega bloka. Prav ta bazen volivcev, ki niti ni tako majhen, saj dosega med 20 in 30 odstotkov volilnega telesa, opredeljenega kot »neodločeni«, bi namreč Janša potreboval za prepričljivo zmago, torej prek 30 odstotkov, na volitvah.

Za kaj konkretno gre? Najprej je tu Janševa vztrajna, vse bolj nerazumna podpora Izraelu oziroma njegovemu osovraženemu premierju Benjaminu Netanjahuju osebno. V času, ko so praktično vse zahodne države z izjemo Združenih držav začele obračati hrbet Izraelu zaradi katastrofe v Gazi, se zdi Janševa podpora Netanjahuju samomorilska. Da ne gre za subjektivno oceno, kaže tudi javno mnenje v Sloveniji, ki solidarizira s Palestinci, saj jih prepoznava kot žrtve. In za Slovence vemo, da so intrinzično vedno na strani šibkejšega.

Mrtvi in ranjeni otroci, lakota, napadi na novinarje – pa naj bodo med njimi tudi simpatizerji Hamasa – so enostavno prehudo breme. Piarovsko podpora Izraelu v Evropi danes pomeni strel v koleno. Zakaj torej to počne Janša, če pa na ta način ne privablja novih volivcev, ampak deluje kvečjemu odbijajoče za neopredeljene? Odgovor je treba iskati v sferi psihologije ali celo psihoanalize: Netanjahu je v Janševih očeh žrtev svetovne zarote, skoraj vsi so proti njemu, ostal je sam, zato je stati ob strani takšnemu človeku častno dejanje.

arhiv Reporterja

Naslednji momentum, ki bi ga sicer lahko razložili v kontekstu antikomunizma, pa je Janševa eksplicitna podpora hrvaškemu nacionalizmu, kar je manifestiral z osebno udeležbo na megakoncertu Marka Perkovića Thompsona v Zagrebu. Zakaj mu je tega treba bilo, bi se morali spraševati strankini volilni strategi, (1) če bi jih SDS imela in (2) če bi jih Janša poslušal. Doslej se je zgodilo samo enkrat, in sicer pred volitvami leta 2004, da je stranka v predvolilni kampanji uspešno angažirala republikanske svetovalce – in potem prvič na volitvah dejansko zmagala, sestavila vlado in ostala na oblasti vsa štiri leta.

Toda leta 2004 je bil Janša v predvolilni kampanji čisto drug človek; ne samo, da je bil 20 let mlajši, deloval je suvereno, spravljivo, pokazal je smisel za humor in se nasploh veliko smejal. Saj se mu tudi je smejalo: na drugi strani je imel hirajočo LDS (Drnovšek se je preselil v predsedniško palačo), ki jo je vodil kolerični Tone Rop, strankino vodstvo pa je bilo vsak dan bolj sprto, kar očem javnosti ni ostalo skrito.

Janša pred 20 leti zagotovo ne bi šel na tako sporen koncert. Kajti Thompson je v kontekstu slabo prikritega nacionalizma spornejši kot denimo srbska diva Ceca, katere mož, v Brežicah rojeni Željko Ražnjatović Arkan, bi zanesljivo končal na haaškem sodišču za vojne zločine, če ga prej ne bi pospravili pred enim od beograjskih hotelov.

»Zakaj JJ to počne?!«

»Zakaj Janša to počne, kaj mu pa je?« je vzklik, ki ga ne boste slišali iz ust njegove zveste volilne baze. Pri Thompsonu je odgovor deloma povezan z antikomunizmom, hkrati pa gre podobno kot pri Netanjahuju tudi za čisto navadno kljubovalnost, upor. Thompson, ki mu je treba priznati, da je iz nacionalizma naredil odličen, milijone evrov vreden poslovni model, za Janševe najbolj »domoljubne« volivce ni moteč, ker ne razumejo, da se ljubezen do domovine in nacionalizem v glavnem izključujeta, kajti nacionalizem pomeni, da svoj narod postavljaš nad druge, ker naj bi bil večvreden, boljši, plemenitejši, bolj krščanski, bolj evropski ipd.

Pika na i težko razumljivim predvolilnim potezam dolgoletnega vodje opozicije pa so bile njegove reakcije na dogajanje v zamejstvu, tj. na avstrijskem Koroškem in Tržaškem. V prvem primeru je šlo za racijo avstrijske policije na Peršmanovi domačiji, čemur je sledil še incident na nogometni tekmi, kjer je pomočnik sodnika na dvojezičnem območju prepovedal uporabo slovenščine.

V Trstu pa so neznanci dvakrat tablo slovenskega generalnega konzulata prelepili z žaljivimi sporočili, prvič celo rasističnimi. Janševa logika, ki jo je bilo razbrati iz njegovih izjav oziroma komentarjev, je nekako takšna – in na ravni neposrečenega stavka Nataše Pirc Musar lani na Tržaškem: Slovenci v Avstriji so stvar Avstrije, Slovenci v Italiji pa Italije. V njuno notranjo politiko se Slovenija ne more vmešavati.

Vendar ni ostalo le pri tem. Z levega pola so Janši takoj servirali nazaj: Za slovensko desnico je antifašizem zločin, v svoji zaslepljenosti je pripravljena žrtvovati in izdati tudi koroške Slovence. Kolumnist Vlado Miheljak je poskušal biti duhovit: Koroški Slovenci od nemških sodnikov dobivajo rumene kartone, Janša pa jim je dal rdečega.

arhiv Reporterja

Pod vsem tem notranjepolitičnim obmetavanjem vseeno ne moremo spregledati logike Janševih privržencev, ki krivdo za aktualne napetosti v zamejstvu pripisujejo Golobovi vladi, ki je Sloveniji zapravila ugled v tujini, zato se zdaj, ko tega ugleda ni več, pojavljajo zlobni komentarji o »ščavih«, »slavokomunistih« in podobno. Desni ljubiteljski zgodovinarji so šli še korak dlje: vsega so krivi komunisti, ki so Italijanom dali Trst, Avstrijcem pa Koroško!

Čakajoč na izredne razmere

Še vedno nismo odgovorili, zakaj Janša tik pred začetkom predvolilne kampanje počne stvari, ki za večino volivcev niso niti samoumevne niti simpatične. Za pojasnilo se vrnimo v tisti del analize, kjer ugotavljamo, da prvak opozicije marsikaj počne iz kljubovalnosti in trme. Škorpijon v ascendentu. Takšen pač je. No, astrologija vseeno ni politična znanost in Janša ima med značajskimi lastnostmi zagotovo tudi to, da se v izrednih razmerah znajde kot riba v vodi. Zato se ne zdi tako nemogoče, da njegova prioriteta ni mandat za sestavo vlade, temveč »le« relativna zmaga na volitvah, pri čemer bi mu šlo na roke, da Nova Slovenija ostane v parlamentu, Logarju pa se tja posreči priti, medtem ko bi mu na levem polu ustrezalo čim več strank, saj to pomeni nestabilno levo koalicijsko vlado v negotovih mednarodnih razmerah.

Janša je doslej že dvakrat »reševal državo«, ko so se vsi drugi potuhnili in skrili na varno: leta 1991 (desetdnevna vojna) in 2020 (pandemija). Zanj ni nikakršen problem počakati pol leta ali leto, da zaradi izrednih razmer – te so lahko tudi posledica eskalacije vojne v Ukrajini ali celo nove vojne v Bosni in Hercegovini, če se tamkajšnji Srbi ne bodo umirili – razpade Golobova ali Prebiličeva koalicija. Ko se bo država zaradi tega znašla v hudi politični krizi, se bo Janša z nasmeškom vrnil na oblast in oddelal mandat do konca. In če bo to tudi njegov poslednji, če mu bo sledilo slovo od aktivne politike, mu bodo botri na levici zagotovili tudi kakšen poslanski glas, če bo treba …