Da ima globalizacija tako pozitivne kot negativne učinke, se je vedelo, odkar je ta pojem veliko v uporabi, mnogokrat kot sinonim za kapitalizem, najbrž pa nihče ni pričakoval tako globokih in tudi paradoksalnih učinkovanj na politične prostore posameznih nacionalnih držav. Razkril je pravilo, da se skrajnosti dotikajo (les extremes se touchent).

Besi v ognju groze

Globalizacija je bila pogosto izenačena z »amerikanizacijo«: ZDA prek medijev spodbujajo svoje vrednote in navade, ki naj bi vsem postale skupne – zahodni kulturni imperializem. Skrajna levica, anarhisti in druga radikalna gibanja so konec devetdesetih let in v začetku tretjega tisočletja nasprotovanje globalizaciji – poglabljanje revščine, zmanjševanje kulturne raznovrstnosti, pustošenje okolja ... – stopnjevali na množičnih antiglobalističnih protestih po vsem svetu. Svetovna trgovinska organizacija, denimo, je bila po njihovem »podporni steber kapitalistične globalizacije«.

Profimedia

Seattle, Praga, Neapelj, Barcelona, Genova … so le nekatera mesta, v katerih se je protestiralo, ko so bila sklicana srečanja vsakršnega, predvsem pa svetovnega finančnega establišmenta. Ni manjkalo nasilja, protestniki – v komunikaciji so si veliko pomagali z internetom, ne pa seveda še z družbenimi omrežji – so krivili provokacije policije. Marsikak prizor je bil videti apokaliptično. To so bili Besi v ognju groze, kot smo leta 2001 literarno navdihnjeno naslovili enega od člankov v takratni reviji Mag.

Tudi nekaj Slovencev in Slovenk je vandralo protestirat po svetu proti razglašenemu »koncu zgodovine«. Pridružil se jim je, denimo, tudi kak nadobudni doktor politologije. V imenu antiglobalizma so levičarski intelektualci, zbrani okoli Mirovnega inštituta, nasprotovali ne le vstopu v Nato, ampak tudi v EU. Tudi druga proti- oziroma alterglobalistična gibanja so pri nas postala še bolj vidna v času gospodarske krize in na t. i. vseslovenskih ljudskih vstajah, katerih tarča, ta je zagotovila množičnost protestov, je bilo drugo vodenje vlade Janeza Janše med letoma 2012 in 2013.

Neokolonializem v Evropi

Pri nas se je že pred tem širila ideja t. i. perifernega kapitalizma, omenimo naj Rastka Močnika, Tomaža Mastnaka, in za njima številni drugi, denimo Vesna Godina in plejada mlajših teoretikov in aktivistov. Mastnak je napravil presenetljiv idejni oziroma doktrinarni preobrat. Kot je pred časom opazil Frane Adam, se je kot radikalni levičar odpovedal levici in urbi et orbi oznanjal, da je populistična politika, ki jo ponujajo Trump, Orbán ali Kaczyński in celo Le Penova, nekaj edino zveličavnega. So edina sila, ki se lahko upre neoliberalizmu (ki ga enači s fašizmom – o tem je napisal tudi knjigo; pravzaprav je vsak liberalizem zanj fašizem ali vsaj »antiljudski«) in globalizaciji.

Na različnih debatah (največ v okviru Delavsko-punkerske univerze, iz katere je nastala Iniciativa za demokratični socializem in iz slednje Združena levica, ki se je 2014 prvič prebila v državni zbor) je denimo sodeloval tudi gospodarski minister v Demosovi vladi in član Pučnikovih socialdemokratov ekonomist Jože Mencinger. Ta je Bruselj vzporejal z Beogradom in govoril, da v ekonomskem pomenu nismo več država, smo samo še regija. »Država ima običajno svoj denar, svoje davke, svoj gospodarski sistem in ima neke meje. Ničesar od tega več nimamo, postali smo regija znotraj EU z bistveno manj besede, kot smo je imeli kot republika znotraj Jugoslavije.«

arhiv Reporterja

Na intelektualni levici se je razpredalo o neokolonialnih odnosih med vzhodno zahodnoevropskimi ter jedrnimi članicami EU. Uveljavila se je sintagma »neoliberalna globalizacija« kot sinonim za transformacijo kapitalizma. Na slovenski politični in intelektualni desnici je medtem vladalo navdušenje nad globalizacijo in Evropsko unijo.

Ideološka zaslepljenost in podkupljenost

Omenjanje nacionalnega interesa na desnici je bilo deležno posmeha. Z veseljem se je oziroma bi se, tudi v imenu boja proti domačim spolitiziranim tajkunom, prodajalo domačo lastnino tujemu kapitalu. Da je domače lastništvo jedro gospodarstva in pomembno za razvoj, odpoved temu lastništvu pa udarec tudi za kulturo, narodno identiteto, domoljubje …, o tem se na desnem polu domala ni spodobilo razmišljati. Poskušal je na primer France Bučar, a je tudi on znotraj prevladujočega desnega diskurza, ki je sicer prisegal na samostojno Slovenijo in vrednote osamosvojitve, veljal prej kot ne za smešno figuro. Podobno smešna in razglašena za koruptivno je zaradi obrambe nacionalnega interesa zoper učinke globalizacije izpadla drža Slovenske ljudske stranke.

V prvi Janševi vladi so prek strateškega sveta za gospodarstvo veliko besedo dobili t. i. mladoekonomisti. Predsednik sveta Mićo Mrkaić je v ZDA posvojil vrednote proste tržne ekonomije, pospešene ekonomske liberalizacije, privatizacije, decentralizacije in umika države iz gospodarstva. V vrhu vladajoče SDS so takrat računali na to, da bo tegobe nedokončane tranzicije uredil na eni strani prosti trg in na drugi strani članstvo v Evropski uniji – tako naj bi se razgradila dediščina prejšnjega režima in za povrh še tranzicijska levica.

Prodane so bile slovenske železarne (SIJ). Nikomur drugemu kot Rusom jih je dala vlada leta 2007 s pomočjo predsednice komisije za privatizacijo Marije Zagožen, žene pokojnega poslanca in gospodarskega ministra Jožeta Zagožna. Nobene železarne ni ruski medved dobil v svoje šape v eni od držav Nata tako globoko na ozemlju Zahoda. Menda so nam v Natu to tudi povedali, pravijo tisti, ki so nekdaj vodili jeseniško železarno. Zakaj se je na desnici poveličevalo globalizacijo in napadalo nacionalni interes? Temu so se na levici tisti čas močno čudili in našli več odgovorov: ideološka zaslepljenost, bolj kratka pamet, materialna zainteresiranost, včasih celo podkupljenost.

Populizem kot posledica anomalij globalizacije

Sredi prejšnjega desetletja se je na valovih globalizacije, ki jo že samo s širitvijo zagovarja tudi Evropska unija, začel vzpon populizma. Frane Adam je to pripisal nezaželenim posledicam in anomalijam globalizacije. Populistična ideologija gradi na resentimentu ljudi, ker so njihove države obstale na poti perifernega razvoja; izgubile so atribute močne države, ki bi se še lahko soočala z zunanjimi pritiski. Na tej podlagi se je zgodil brexit in tudi v vzhodnem delu EU se širi prepričanje o prvorazrednih in drugorazrednih (novih) članicah.

X.com

Prepričanja o izgubi avtocentričnosti krepijo populizem in državni kapitalizem. Globalizacija, poglabljanje Evropske unije vrsti držav Vzhodne Evrope in njenim voditeljem več ne ustreza, radi bi zadržali čim več moči s svojih rokah. EU in globalizacijo vidijo kot tisto, ki ogroža njihove nacionalne države; z drugimi besedami: med nacionalno identiteto in odprtostjo globalizma vlada nepremostljivo nasprotje. V Bolgariji proti uvedbi evra te dni tudi nasilno protestirajo nacionalistična in proruska skrajna desnica ter nekatere nevladne organizacije v prepričanju, da bo zamenjava leka z evrom prvega januarja prihodnje leto privedla do višjih cen in okrnitve suverenosti države.

Izum mešanice populizma, konservatizma in evroskepticizma

Komunisti in skrajni levičarji se v želji po korenitih spremembah – tudi po propadu večine socialističnih režimov in diskreditacije socializma – pritožujejo, da ni alternative kapitalizmu, neoliberalizmu in globalizmu. Na desni so se jim posmehovali, dokler niso nekateri le ugotovili, da vendarle velja ujeti val naraščajočega nezadovoljstva in nezaupanja; ne gre ga prepuščati levičarjem in marksistom.

Viktor Orban je dobro izrabil polomijo vladavine levice (nekdanjih komunistov), ko je Madžarska v soočenju s krizo izgubljala atribute suverenosti; preplavil jo je tuji kapital, postala je odvisna od velikih tujih korporacij in velekapitala, za kar naj bi bila kriva EU oziroma Bruselj. Orbanu je šlo za nacionalne interese, četudi bi to vodilo v spor z EU – in tudi je. Z migracijsko krizo se je vse skupaj še poglobilo in tesneje povezalo države višegrajske skupine.

Sprevržena zahodnjaška globalizacija

Kot meni sociolog religije Igor Bahovec z ljubljanske teološke fakultete, se je razsvetljenski univerzalizem, ki je hotel osvoboditi in združiti vsa ljudstva, sprevrgel v zahodnjaško globalizacijo, ki razkraja druge civilizacije, s tem pa povzroča njihov agresivni odpor z vojnami in terorizmom. »Svetovni kapitalizem, iz katerega naj bi se po Marxu rodil svetovni socializem, iz tega pa komunizem, v svoji neoliberalni različici pripravlja okoljsko opustošenje ’neba in zemlje’, kot ju je po svetopisemski razlagi ustvaril Bog,« je zapisal v zborniku Katedrale svobode, ki bo v torek predstavljen tudi v knjižni obliki.

KPV

Veljalo je, da so Američani glavni pobudniki globalizacije oziroma proste trgovine, s Trumpom pa se tudi domala brutalno kaže, da to ni čisto tako. Kitajski globalizacija še kako koristi, prav tako EU. Tudi zato se po besedah veleposlanika v ZDA Iztoka Mirošiča obdobje globalizma v mednrodnih odnosih umika obdobju nacionalizma, temelječega na močnem voditelju, veliki naciji in ponosni civilizaciji. Globalizacija je za ZDA dobra, le in kolikor ji koristi.

Kulturni marksizem kot zaveznik špekulativnega kapitala

Daleč najmočnejša desna stranka SDS je sledila tem premikom k narativu »ere domoljubja«. Prelom je predstavljala migrantska kriza (2015) in zmaga Donalda Trumpa (2016) – in seveda takrat že dobro utrjena vladavina madžarskega premiera Orbana. Vodja stranke Fidesz je »izumil« že petnajst let zmagovito mešanico populizma, konservatizma in evroskepticizma – naredila je vtis tudi na Trumpa.

Ne svobodni globalizirani trg s prodajo družinske srebrnine in ne Evropska unija ne vodita v razgradnjo monopolov tranzicijske levice in t. i. globoke države, ki vzdržuje njeno kulturno hegemonijo. Janševa SDS je zapored izgubila tri državnozborske volitve: 2008, 2011 in 2014. Kaj počno drugi, da jim uspe? Še iščejo glasove na politični sredini, kjer jih je sam našel in leta 2004 prepričljivo zmagal? Ne, zdaj so drugi časi, tu sta bila zgleda Viktorja Orbana in Donalda Trumpa.

Primož Lavre

O tem, kako se mu je marsikaj razjasnilo, je prvi mož SDS tudi sam večkrat govoril, ko je pred leti začel kampanjo proti t. i. kulturnemu marksizmu in promoviral na njegovo pobudo leta 2022 prevedeno knjižico Forum Sao Paulo in kulturna vojna venezuelskega oporečnika (nasprotnika pokojnega Huga Chaveza) Alejandra Pena Esclusa (1954), sina venezuelskega atašeja. (Mimogrede, Janša je ugotovil, da je Kučan dal svojemu Forumu 21 ime po Forumu Sao Paulo, česar pa, je obžaloval, »mi nismo vedeli«.)

Na enem v nizu pogovornih večerov pred dvema letoma je prvak SDS priznal spregled ujemanja med (kulturnim) marksizmom na eni ter multinacionalkami in finančnim kapitalom na drugi strani. Zrasli smo v svetu, je pojasnil ta spregled, v katerem je veljalo, da sta si nasprotna. A to ne bo držalo. Za mednarodni špekulativni kapital je kulturni marksizem celo idealni zaveznik, ker ustvarja družbo brez moralnega kompasa.

Kapitalu še kako prav pride brezoblična masa potrošnikov, kjer ni nikakršnih vrednotnih in tehničnih ovir. »Ovire za multinacionalke predstavljajo le strošek, za njih je idealna socialistična vlada, ki veliko zapravlja, si sposoja in plačuje visoke obresti. Več ko je takih vlad, več zasluži Soros. Zato milijardne naložbe v skrajne levičarske nevladne organizacije,« je razlagal.

Profimedia

»Vse, kar je zraslo na Zahodu, ni suho zlato«

Treba je torej izstopiti iz klišejev, v katerih smo odrasli, da gre za nasprotje, češ eno je kapital(izem) in drugo marksistična ideologija, v kateri se je Janez Janša kot mladenič želel še dodatno izobraziti. Ne, gre za ujemanje, ni vse, kar je zraslo na Zahodu, suho zlato – in obratno. Za razumevanje današnjega dogajanja po svetu in v Sloveniji niso več dovolj stari miselni vzorci, je spoznal predsednik največje opozicijske stranke.

Toda kaj je razlog, da se nismo pravi čas zavedeli nevarnosti premetene taktike kulturnega marksizma? Če grožnje ne prepoznaš, se proti njej težko boriš, je pojasnil prvak SDS. Dolgo ni bilo razumljivo, kako je s tem pri nas, ker se je del institucij, medijev, univerz, kulturnih ustanov, vse, kar ustvarja javno mnenje ali vrednotni sistem ljudi, podredil že na klasičen način, tj. z nasilnim prevzemom oblasti in ne s perfidnejšim kulturnim zavzetjem ustanov.

V zadnjih desetletjih je bila ta podrejenost nadgrajena še s kulturnim marksizmom, ki doživlja pravo renesanso. »Rasli smo v okolju, kjer je bila slika črno-bela: na eni strani socializem in na drugi strani njegovo nasprotje kapitalizem. Vse, kar je dišalo po kapitalizmu, je veljalo za imperializem. Kulturni marksizem zato ni bil širše prepoznan, marsikaj, kar se je dogajalo v zadnjih tridesetih letih v Sloveniji, je tako ostalo nepoznano, tudi povezava med kulturnim marksizmom in globalizmom kot kapitalističnim produktom.«

Hlapčevstvo globalistom

Po izstopu Velike Britanije iz EU je britanski populistični politik Nigel Farage organiziral veliko zabavo. Tednik Demokracija v pozitivnem duhu in črki piše o vzponu njegove stranke Reform UK, ki se je znašla na prvem mestu anket javnega mnenja, obe tradicionalni glavni stranki pa izgubljata podporo volivcev. Zakaj? Ker so tako laburisti kot konservativci na cedilu pustili svojo volilno bazo in se priklonili globalistom in zato dobili račun na zadnjih parlamentarnih volitvah. Nič se niso naučili in nadaljujejo s hlapčevstvom globalistom.

Primož Lavre

Desnica na Slovenskem je dolgo naivno zagovarjala neoliberalni kapitalizem in globalizacijo. Eden prvih, ki je ta okvir predrugačil, je bil ameriški predsednik Donald Trump, pa tudi Viktor Orban, slednji z zamislijo antiglobalistične liberalne krščanske demokracije. Del desnice je s tem prevzel del jedra leve in celo marksistične kritike globaliziranega neoliberalnega kapitalizma. Kot bi rekel Janša, ni vse samo črno in samo belo.

Globalizacija je izziv in priložnost

Ne glede na te trde besede o hlapčevstvu globalistom in globalizmu kot kapitalističnem produktu in povezavah s kulturnim marksizmom, je opredelitev globalizacije v programu SDS, sprejetem na nedavnem kongresu, nevtralna oziroma pozitivna. Tako so zapisali: »Globalizacija pomeni za nas izziv in priložnost. Evropske integracije so po eni strani del globalizacijskih procesov, hkrati pa Sloveniji ponujajo možnost, da se tem procesom dejavno prilagaja in jih izkorišča v prid lastnega razvoja. Obstajajo pa tudi vprašanja, ki se lahko uspešno rešujejo samo na svetovni ravni, na primer varstvo okolja, zadostna in varna oskrba z energijo, razširjenost jedrskega orožja, moderne elektronske komunikacije.«

Zaščita mlajših od 18 let po madžarskem vzoru

Nekaj dni po kongresu je SDS objavila nov na njem sprejet strankin program, ki je v večjem delu primerljiv »klasični« ponudbi drugih strank. Prenovljen je z nekaj izstopajočimi aktualnimi v javnosti že izpostavljenimi konkretnimi poudarki ter na kongresu predstavljenimi zamislimi za spremembe ustave. V novem programu so tako v SDS zapisali, da »nasprotujemo proti znanstveni teoriji spola, po kateri spol ni naravna, ampak družbena kategorija.« In še: »Osebam, mlajšim od osemnajst let, je prepovedano dajati/vsiljevati/prikazovati kakršne koli vsebine oziroma oglase, ki prikazujejo pornografijo, spodbujajo ali prikazujejo odstopanje od samoidentitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembo spola ali homoseksualnost.«

Primož Lavre

Takšno prepoved je sprejel madžarski parlament leta 2021. »Za zagotovitev zaščite pravic otrok pornografija in vsebine, ki prikazujejo spolnost za lastne namene ali spodbujajo odklon od spolne identitete, spremembo spola ali homoseksualnost, ne smejo biti na voljo osebam, mlajšim od 18 let.« Generalna pravobranilka Sodišča EU Tamara Ćapeta je pred dnevi sporočila, da ta madžarska zakonodaja krši temeljna načela EU o nediskriminaciji in temeljnih pravicah ter spodkopava njena pravila o storitvah in avdiovizualnih medijih.

Po njenem mnenju teh kršitev ni mogoče upravičiti z razlogi, ki jih navaja Madžarska, tj. zaščito zdravega razvoja mladoletnikov in varstvom pravice staršev, da otroke vzgajajo v skladu s svojimi osebnimi prepričanji. Madžarska je s tem zanikala več temeljnih vrednot EU in torej znatno odstopila od modela ustavne demokracije, kot se odraža v 2. členu pogodbe o EU.

Na tej »madžarski liniji« je še opredelitev: »Oče je moški in mati je ženska.« Aprila je parlament v Budimpešti potrdil več ustavnih dopolnil, med njimi določbo o tem, da je oseba lahko le moškega ali ženskega spola.

Od »klasičnega« vzorca z dvema zamejitvama odstopa tudi odnos do zastopanosti spolov: »Slovenski demokrati podpiramo smiselno uravnoteženost zastopanja obeh spolov v političnem in družbenem delovanju v okviru meritokracije.«