Evidentiranih je več kot 600 lokacij s posmrtnimi ostanki žrtev množičnih pobojev, v slovenska zemlja pa skriva tudi še številne neodkrite osamljene gomile, v katerih so končale žrtve likvidacij. Zadnje dni je slovensko javnost pretresla tragična zgodba Angele Meh, ki je še ne 17 letna z razbito lobanjo mučeniško umrla pod streli oznovskih klavcev, ki so njeno onečaščeno truplo zagrebli v gozdu.
Partizanski rablji so jo obsodili na smrt, ker naj bi bila izdajalka. In kaj oziroma koga je izdala nemškim orožnikom. Partizanske posiljevalce, ki so jo še ne 15 letno zlorabljali od trenutka, ko so jo 1943. leta ujeli v gozdu v bližini domače hiše, kjer je nabirala gobe. Peter, Vlado in Žuti, prvi je bil partijski sekretar, drugi njegov kurir, Žuti pa oznovec, ki je zaradi svoje okrutnosti med ljudmi sejal strah in trepet. Vsi trije so preživeli Angelino izdajstvo, izpoved nemškim orožnikom, kako partizani spolno zlorabljajo.
Čeprav mladoletna je bila pred divizijskim partizanskim sodiščem obsojena na smrt, kazen so ji spremenili v petletni zapor s prisilnim delom. Znašla se je v kazenskem taborišču pri Gornjem Gradu, kjer so se njeni rablji še naprej nad njo spolno izživljali. Menda je zanosila, nekoga od hrabrih partizanskih posiljevalcev je morda postalo strah očetovstva, zato so se domislili peklenskega načrta, kako se odkrižati žive priče in dokazov njihovih podlih rabot.
Likvidirali so jo. V uradnem dokumentu, namenjenem celjskemu oddelku Ozne, je zapisano, da so jo likvidirali zato, ker naj bi bila spolno bolna: neki »dr. Lautner in bataljonski zdravnik 7. Brigade naj bi ugotovila, da ima ali raka v ustih ali pa sifilis.« Če je to res, le od koga bi se okužila, če ne od svojih partizanskih spolnih iztirjencev. Zato je po dogovoru s tovarišem Ribičem padla odločitev, da jo »na popolnoma konspirativen način likvidirajo.«
Prvi poskus likvidacije jim ni uspel. Čeprav zverinsko pretepena s puškinimi kopiti in z razbito lobanjo, se je v noči z 22. na 23. junij 1945 zbudila iz nezavesti, prekrita z smrekovim vejevjem. Njeni rablji so bili v tem času na nekem partizanskem mitingu. Odplazila se je domov, v naročje svojega očeta. Njeni rablji so šele zjutraj, ko so se hoteli znebiti trupla, ugotovili, da je Angela izginila. Podali so se po njeni sledi, jo našli v domači hiši pri očetu, ki je ni mogel obvarovati pred njenimi rablji. V bližnjem gozdu so jo pokončali z dvema streloma.
Vse do svoje smrti je oče na skrivaj obiskoval njeno gomilo v gozdu, prižgal svečo, položil cvetje. Čeprav je želel Angelo odkopati in njene ostanke položiti v družinsko grobnico, si tega vse do svoje smrti ni upal. Angelina zgodba je globoko pretresla člane društva Huda jama. Odločili so se, da v gozdu poiščejo gomilo z njenimi posmrtnimi ostanki. Kar lepo število se jih je to soboto zbralo v gozdu nad Letušem.
Z lopatami, krampi in motikami so se zagrizli v strmo pobočje, kamor še bager ni mogel. Po do takrat zbranih informacijah, kje naj bi bila gomila z nesrečno Angelo, so se lotili dela, vendar zaman. Vsi poskusi so bili neuspešni. Toda, prva akcija bo prinesla tudi drugo, kajti drobci informacij, ki so jih vedeli povedati domačini, je kraj, kjer naj bi bili ostanki Angele Meh, bolj podrobneje opredeljen.
Zato je padel dogovor, da akcijo predvidoma ponovijo naslednjo soboto. Morda bodo takrat imeli več sreče. Slehernik, ki je končal kot žrtev povampirjenih komunističnih zmagovalcev, si zasluži, da se poišče njegove ostanke, izkoplje in civilizirano položi k zadnjemu počitku. Tudi Angela Meh, mladoletna žrtev komunističnih rabljev. Počivaj v miru Angela.
