Med kritičnimi presojevalci poosamosvojitvene Slovenije opozarja nase sem in tja izraženo pričakovanje, da bi bila Slovenija normalna država.
Tako se nezadovoljni, razočarani odzivajo demokrati, s pozivom k normalnosti, ki je lahko želja vsakega demokrata. Ena beseda, ki veliko pove o slovenski stvarnosti, in vendar se sprašujemo, kaj pravzaprav natančno pomeni?
Rekel bi, da gre v sedanjem slovenskem kontekstu za temeljno pričakovanje, da se končno poslovimo od totalitarne in tudi posttotalitarne nenormalnosti ter ideološke utesnjenosti, od usodne razdeljenosti naroda in še vsega drugega nenormalnega in tudi čudaškega ter zaživimo novo, normalno življenje, katerega izhodišče naj bo demokracija. Zmožni smo mnogo več in mnogo boljšega.
Kot vemo, so se v časih osamosvajanja prebudile velike energije, bila so velika pričakovanja, toda tisti, ki so napovedali sestop z oblasti, teh energij in pričakovanj s slovenskim narodom niso delili. Izkazalo se je, da je šlo in gre kot nezamenljivo pri komunistih zgolj in samo za oblast. Odločati morajo o vsem, čeprav so politično nedorasli, in predvsem poskrbeti za svoje koristi – to vsekakor obvladajo. Hitro so poskrbeli, da znova nadzirajo celotno družbo, večidel formalno pred javnostjo in v celoti neformalno iz ozadja. Novi formi demokracije jim je uspelo prilagoditi staro vsebino s starimi vrednotami. Na eni strani tedaj dobronamerni, naivni in precej nemočni demokrati, na drugi tisti, ki so, sledeč stari šoli, stremljivo in preračunljivo, vendar tiho in skrito obnavljali oblast. Ni bilo lustracije, ovir, zato so si lahko povezovali omrežja, politična, gospodarska, finančna, sodna, javnomnenjska, in po doseženem cilju niti ne skrivajo svoje usmeritve v retrogradne procese. Z regresijo proti komunizmu pod demokratičnimi izveski razkrivajo svojo pravo naravo, tudi ko odkrito promovirajo stare vrednote, pri čemer ne gre brez zločinskih, odkrito poudarjajo totalitarne simbole, vse za stvarno in ideološko dominacijo nad slovenskim narodom. Tako narodu vsiljujejo kontinuirano življenje v tem, kar povzemajoče imenujemo nenormalnost, ki jo oznanjajo kot nekaj najbolj normalnega.
Ob nastopu komunizma je bila takšna zamenjava vrednot brezprizivna prisila, v postkomunizmu moramo reči temu nasilju odločen ne. Tudi če bi odmislili totalitarni presežek, gre za tujek, ki ni v skladu s slovensko miselnostjo, kulturo, civilizacijo, s slovensko identiteto. Je nasilje zdravi pameti. Z njim so vsilili navidezne, ideološke, lažne, zločinske vrednote, ki so še posebno neskladne s tisočletno slovensko tradicijo bivanja v Zahodni krščanski civilizaciji in vodijo v uničenje slovenskega naroda. Dvakrat sprevrženo je to komunistično barbarstvo razglašati kot nov dosežek, celo kot nov humanizem.
Vemo tudi, ker se te »humanistične vrednote« že dolgo in vztrajno vsiljujejo, da po znanih psiholoških zakonitostih nenehnega ponavljanja mnoge Slovence to otopi, dokler jih ne začnejo pasivno, podzavestno sprejemati kot nove vrednote. Družbeno sodi sem razglašanje novega humanizma do tistih maloštevilnih na obrobju družbe, kot so homoseksualci in lezbijke. Z nenehno propagando se vsiljuje zamenjava vrednot s potiskanjem teh manjšinskih predstavnikov z obrobja družbe v sredino, kar še pomeni, da se tiste daleč večinske normalne iz sredine izganja na njeno obrobje. Vrednote se tako postavlja na glavo. Tisto, kar ni normalno, mora postati normalno, kar zdaj z neizogibnostjo agitpropa agresivno sili, kar kriči, bije na površje.
Izvori diktata nove normalnosti
Danes vemo, da so korenine tega zla, ki se je z velikimi besedami normalnosti napovedovalo kot družba pravičnosti in enakosti, skrbi za človeka – v komunistični ideologiji iz prve države komunizma. Tudi slovenski komunisti so jo sprejeli kot vabo za naivne, po več kot stomilijonskem davku nasilnih smrti, na Slovenskem po njihovi zaslugi genocidnih razsežnosti, je svoje poslanstvo zla že končala na smetišču zgodovine. Od vsega začetka je pomenila za izbrane privilegirane življenje v izobilju in za ljudstvo življenje v revščini ter najnujnejšem za preživetje. Kot skrajno nasprotje napovedanemu je tako z železno logiko nenapisanega pravila normalno prehajalo v nenormalno. Ni se uresničila niti temeljna ideološka postavka komunizma, napovedana brezrazredna družba. Še več, po Đilasovi kritiki komunizma je komunistična avantgarda oblikovala celo svoj novi razred, to je razred absolutne oblasti, posedovanja družbene lastnine kot svoje lastnine in največjih privilegijev.
Socializem boljševikov je očitno za ene postal praksa, za druge ostal teorija. Napovedana osvoboditev delavskega razreda je bila »normalna« totalitarna represija s kultom diktatorja in državnimi sovražniki; napovedana svoboda brezpravno suženjstvo, mir nasilje, ljubezen do človeka in humanost sovraštvo, še posebno razredno. Atomizirana družba skupaj s tajno policijo je omogočala popoln nadzor in popolno obvladovanje družbe. Še danes komunisti s tem nasiljem psevdolegitimnosti prepričujejo, da so slovenski narod osvobodili. Odgovarjamo zelo na kratko: je v naravi totalitarizma, da osvobaja?
Državo utemeljili na zločinu ali jemanje v zameno za surogate
Tudi postkomunisti so za svojimi legitimnimi predhodniki vedeli, zakaj niso slovenske države utemeljili na najpomembnejšem, na slavni slovenski zgodovinski tradiciji. Se pravi na državniški tradiciji antičnega kraljestva Norik, srednjeveške Karantanije, prve slovanske državne tvorbe, in Velike vojvodine Karantanije, na bivanju v sodržavju Svetega rimskega cesarstva in šestih stoletij življenja v habsburški monarhiji, dolgo vodilni razsvetljeni evropski večnacionalni državi. Vse to in druge slovenske dosežke, seveda demokratične narave, so narodu odvzeli. Svojo državo so do danes utemeljili, začenši s komunistično revolucijo leta 1941 in še zlasti s Čebinami 1937, z ustanovitvijo zločinske stranke. S tem krvavim nasiljem se začenja slovenska zgodovina. Le da so po osamosvojitvi svojo najvišjo in najglasneje oznanjano vrednoto revolucijo – z njenimi spomeniki so onesnažili vso Slovenijo – zamenjali z osvoboditvijo. Še z eno lažjo za novo fikcijo legitimnosti. To tedaj pomeni, da so slovensko državo utemeljili na zločinih in genocidu revolucije in državljanske vojne, na kosteh nedolžnih žrtev, njihovih političnih nasprotnikov. Še danes slovenska država temelji na skoraj 700 moriščih (po zadnji izjavi Mitja Ferenca) in ji gre še eno neslavno prvenstvo največjega evropskega morišča.
To je komunistična samoumevnost, normalnost, in z njo še ena, ena največjih o zločinu brez zločincev, ki jih doslej niso niti uradno identificirali. Drugače povedano je samostojna slovenska država brez vsakršnih sprememb utemeljena na barbarskem in zločinskem nasilju, ki še vedno nasilno zamenjuje dosežke naše tisočletne Zahodne krščanske civilizacije. Dragoceno slovensko normalno, dragoceno demokratično normalno so zamenjali za vsiljeno komunistično totalitarno in zločinsko nenormalno. Tiste, ki so hoteli uresničiti demokratično in evropsko Slovenijo, so označili za izdajalce in kolaborante – kar so bili le sami, dokazov je dovolj – tako so jih poimenovali tisti s krvavimi rokami, ki so oktroirali totalitarno državo, samozvani osvoboditelji in heroji. Resnico so zamenjali za laž, dobro za zlo, ljubezen do bližnjega za sovraštvo. Vse do danes. Ostala je tudi ista skrb zase namesto za skupnost.
Deklarirani socializem, danes instrumentaliziran v enem izmed preimenovanj postkomunistične stranke Slovenski demokrati (še en zgovoren komunistični novorek, tudi z njim se razglaša neobstoječe, niso ne slovenski ne demokrati), je postal socializem politično prvorazrednih in drugorazrednih državljanov. Od povojnega časa do danes živimo pod izveskom socializma, komunističnega dosežka, v katerega imenu se še zmeraj zatira in ropa slovenski narod. Večmilijardno bančno luknjo lahko razume vsak Slovenec. Zatiranje potrebujejo zato, da narod obvladujejo in lahko obvladanega ropajo. To vodi – po socialističnih zgledih kakšne Venezuele ali Kube – zanesljivo le v revščino (razen premožne elite, natančneje psevdoelite, ki socializma ne potrebuje).
Objekti totalitarne politike
Pod posebnim udarom je bila in je celotna organska zgradba družbe, to je celotna družbena piramida od posameznika, družine do naroda. Tako posamezniku, družini kot narodu so odvzeli subjektiviteto, postati so morali objekti zatiralske in izkoriščevalske politike. Pasiviziran in vodljiv politični objekt je postal njihov volivec. Družino uničujejo tako, da trgajo iz nje ženo, materinstva tako ne cenijo (pač pa homoerotičnost), pomen naroda kot vrednote zanikujejo s proletarskim internacionalizmom, dodatno s sprejemanjem globalizacije in priseganjem na multikulturalizem. O vsem tem je mogoče še marsikaj povedati, ob nenehnem že čudaškem promoviranju homoerotičnosti, ki je za narod simbolično in stvarno sterilna, a zanje očitno dobrodošla še zato, ker uničuje narodovo substanco. Z otroki pa že samovoljno prakticirajo novo spremenljivost spola. Da ne govorimo o dolgi tradiciji podpiranja splava namesto zaščite nemočnega nerojenega otroka z neodgovornim ideološkim nasiljem, ki prav tako vodi v uničevanje naroda. Isti model tedaj, narodu se še naprej jemlje vrednote – in daje ideološke surogate.
Oblast se tudi za predhodniki komunisti omogoča s temeljno »pridobitvijo«, z razklanostjo slovenskega naroda iz časov revolucije in državljanske vojne. To zadnjo so sami izsilili in jo še danes netijo. Tako lahko s pozicije sile odvzemajo narodove tradicionalne, temeljne vrednote, kar je, kot trdimo, napad na slovensko identiteto. Nenehen boj proti katoliški veri in Cerkvi je takšen napad na slovensko identiteto, ki se je versko utrjevala več kot tisočletje. Še posebno je napad na moralo, moralo desetih božjih zapovedi, ki so njihova vest, ker ta obsoja njihove zločine, nasilje, krajo narodovega premoženja, laž, sovraštvo.
Ni paradoks, za nove demokrate je normalno, da se zdaj neodgovorno igrajo z islamom in ga podpirajo. Nenaključno so v središče slovenske prestolnice usmerili gradnjo njihovega verskega objekta. Si lahko predstavljamo, do kakšnih nestrpnih odzivov bi prišlo, če bi tu hoteli graditi svoj verski objekt katoličani? Mošeja je bila predstavljena kot normalna in edina možnost. Po švicarskem modelu, ki ne dovoljuje posegov v njihovo kulturno krajino, bi lahko gradili molilnice. Na eni strani tedaj napadajo vero, ki je utemeljila našo civilizacijo, po drugi podpirajo bojevito vero, ki je že hotela uničiti krščanstvo in našo civilizacijo, danes pa povzroča po svetu veliko gorja in ga bo še.
Podpirajo zelo nevarno vero. Prejšnji papež Benedikt XVI. je opozoril na to versko zlo: »Pokaži mi vendar, kaj je Mohamed prinesel novega, in našel boš samo zlo in nečlovečnost; kakor na primer to, da je predpisal, naj se vera, ki jo je oznanjeval, širi z mečem.« Tako mohamedanci tudi delajo. Ni potrebna še kakšna radikalizacija vere, radikalizirana je že od samega začetka. In kako se je odzval največji predstavnik krščanstva? Jezus Kristus je govoril znamenite besede: »Kdor za meč prijemlje, bo z mečem pokončan.« To je sporočilo miru. Kar je za Slovenca in Evropejca normalno, ni za današnjega postkomunista, legitimnega naslednika totalitarnega in zločinskega komunizma – tudi tega so vneto »širili z mečem«.
Korenita notranje- in zunanjepolitična deformacija
Vse doslej navedeno je seveda pars pro toto v kompleksni družbi. Zato kamor pogledaš, vidiš isti model, železno pravilo istih zamenjav civiliziranega normalnega za ideološko nenormalno. Vsekakor bi to zahtevalo veliko vsakršnih dopolnitev, ki bi jim kvečjemu zadostila knjižna publikacija. Tu navedimo le še nekaj primerov tega kulta nenormalnega, ki ga prodajajo kot visok dosežek normalnega. Tako že vemo, da so v notranji politiki največjih časti deležni največji zločinci slovenskega naroda. Bolj ko so imeli krvave roke, višje so prišli po družbeni lestvici, po smrti jih slavijo z vsemogočimi pomniki, proslavami, namenili so jim celo grobnico »herojev« v samem središču prestolnice. Ko slovensko javnost poučujejo, naj se ne ozira v preteklost (na komunistične zločine), kar ne morejo brez dvoličnosti in se kar naprej vračajo v preteklost s proslavami krvave revolucije, ki so jo zdaj spodobno in civilizirano preimenovali v osvobajanje slovenskega naroda, kdor še to verjame. Za slavljeni simbol komunistične laži in izdaje slovenskega naroda v najtežjih trenutkih njegove zgodovine se niso sramovali izbrati nesrečnih Dražgoš.
In znova nenaključno se tej komunistični izdaji slovenskega naroda pridružuje izdaja pred petnajstimi leti ob osamosvojitveni vojni proti eni najmočnejših evropskih armad. Namesto odgovornosti do naroda že po Pučniku nova veleizdaja. Da je vse tako ekscesno nenormalno normalno, za diskvalifikacije, afere, gonje poskrbijo njihova javna občila. Dovolj govori o njih nenehna kritična, obtožujoča obravnava demokratične opozicije in ne vladajoče pozicije. Eni in drugi skupaj poskrbijo, da se veliko govori in nič ne pove, da se veliko dela in nič ne naredi, da se varanje in ropanje slovenskega naroda lahko nadaljuje.
Tudi zunanjepolitično delujejo proti svojemu narodu in izdajajo njegove interese, njegovo identiteto. Tako so nezakonito na stežaj odprli schengensko mejo pol milijona nelegalnim migrantom, a govorijo o njeni zaščiti, in na račun naroda zanje namenili velikansko vsoto denarja, nimajo pa ga za slovenske mlade izobražence, ki se v deset tisočih izseljujejo iz neodgovorne države. Za te jim nikakor ni mar, nič tudi zato, ker se izseljujejo še v obdobju nevarnega upadanja rojstev. Slovenske migrante, ki jim niso omogočili delovnih mest v domovini, pa so še podlo obdavčili. Tudi vojsko se načrtno izčrpava, podpira pa birokracijo, njihove volivce. Da ne govorimo o ideološkem strahu pred privatizacijo, posebno v šolstvu in zdravstvu. Vse mora biti pod njihovim nadzorom.
Že tradicionalno in prav tako na čudaštvo meječe je postavljanje zaostalega in revnega Balkana, še do včeraj soda smodnika zaradi srbske imperialistične politike, za vrednoto, hkrati s poskusi zanikanja slovenske srednjeevropske identitete, odličnosti njenih dosežkov. Hkrati je to druženje in hlapčevanje državam pravoslavne in muslimanske civilizacije ter kjer le mogoče nasprotovanje in zavračanje Zahodne Evrope in njene civilizacije (v njihovih glavah je še vedno železna zavesa). Že tako ne morejo brez mantre o Ameriki in Evropi kot dežurnih krivcih za vse slabo na tem svetu. Res že čudaštvo na čudaštvo, na glavo postavljen svet.
Zato je lahko Srbija prijateljska država, čeprav je v dveh Jugoslavijah slovenski narod med vsemi najbolj ekonomsko izkoriščala in nacionalno zatirala. Krona te ideološke zaslepljenosti in hlapčevstva je zamolčanje srbske vojaške agresije na Slovenijo z neuspelim poskusom njene okupacije v drugih balkanskih vojnah za načrt Srboslavije kot nove ječe narodov. »Pozabili« so tudi od Srbije izterjati vojno škodo, ki so jo na pogajanjih na Brionih leta 1991 še navedli v višini treh milijard ameriških dolarjev. To je »normalnost« postkomunitične Slovenije: sovražnik postane prijatelj slovenskega naroda in pogumni slovenski branitelji njegovi sovražniki.
K še eni veleizdaji naroda in popolni izgubi stvarne in moralne orientacije, odgovornosti do naroda sodi namreč sistematičen napad na branitelje pred srbsko agresijo, njihova diskvalifikacija, uradno s strani države sprožena obravnava pred sodiščem in s tem diskvalifikacija celotnega projekta slovenske osamosvojitvene vojne, seveda znova ob podpori poslušnih novinarjev. In na drugi strani sodne oprostitve agresorskih oficirjev, ki so po Sloveniji sejali smrt in uničevali slovensko lastnino. To lahko delajo le sovražniki slovenskega naroda, kot pravimo, smrtni sovražniki, ki jim slovenski narod nič ne pomeni, ki ga niso pripravljeni braniti, kar naj bi bilo nekaj najbolj normalnega in samoumevnega.
Za sklep se vprašajmo, kako je mogoče to neskončno sprevrženost kar naprej racionalno utemeljevati? Jo moralno utemeljevati? Kako je mogoče vztrajati v tej necivilizirani in nemoralni drži kot nečem normalnem? Dvakrat nesprejemljivi, ker je vedno v škodo slovenskega naroda. Vedimo, v prihodnje ne bo nič boljše, še slabše bo. Če bomo dopustili, to vodi v pogubo slovenskega naroda. Slovenci, prebudimo se!