Janez Janša fašist? V mladosti je bil kritičen komunist, a je kmalu spoznal njegovo zlo

Migrantska kriza in njeno zgrešeno, protislovensko reševanje izziva odpor demokratičnih Slovencev. Upravičeno in legitimno. Ekonomski migranti so postali nov subjekt postkomunistične politike, njena osrednja skrb, Slovenci so še naprej v vlogi objekta iste politike, objekta zatiranja. Vendar ljudi ne moreš več kot nekoč prisiliti k mišljenjski uniformiranosti. Zaskrbljeni so zaradi vsiljevanja nezakonitih, nekompatibilnih muslimanskih prišlekov, zaskrbljeni za usodo Evrope z njeno krizi nedoraslo politiko. Ne pomaga niti cenzura in navodila novinarjem, kako pisati o migrantih.

Ker je glas zdrave pameti in odgovornosti za usodo lastnega naroda vse od zla krvave revolucije in totalitarizma dalje vedno glasnejši in najbrž že prevladujoč, se sile restavracije panično odzivajo. Ogroženo je njihovo ideološko enoumje, v prvi vrsti proletarski internacionalizem kot posebno dragocena relikvija. Da bi svoje enoumje, za zdaj z mnenjskim nasiljem, ohranile, so poslale v obtok preizkušene obtožbe o hujskaštvu, ksenofobiji, rasizmu in celo grožnjo iz totalitarne preteklosti o sovražnem govoru (ki praviloma prihaja od njih). Iz ideološkega naftalina so morale potegniti tudi najhujšo zmerljivko in diskvalifikacijo, kar jih premorejo: fašizem in z njo kar zbirko fašistov, fašizacije, fašistoidnosti in podobno. Kot deus ex machina naj učinkujejo dramatično in obtožujoče zaradi nespornega poimenovanja zla, seveda v povsem drugih razmerah. In predvsem naj obtoževanje podkrepljeno učinkuje zaradi korenin, s katerimi legitimirajo svoj deklarirani boj za osvoboditev slovenskega naroda. O tem več pozneje. Vendar: fašizem še danes?

To označbo iz povsem drugih časov so, točneje povedano, potegnili iz ideološkega naftalina že pred leti, ko je bilo treba demonizirati in izločiti iz politike državnega sovražnika številka ena. Ta je še vedno samo eden, njim očitno najbolj nevaren. Za njegovo demonizacijo je bila zaslužna velika demokratinja, ki je ustavljala desnico, kar je pomenilo ustavljanje demokracije. Janez Janša fašist? V mladeniških letih je bil kritičen komunist, a je kmalu spoznal njegovo zlo. Tudi to privrženost so mu očitali, vendar je kvečjemu svetal zgled nasprotnega, spreobrnitve v demokrata par exellence. Najhujša obtožba tudi ne bi bila fašist, marveč komunist, a sebe vendar ne morejo tako obtoževati. Komunizem še danes pomeni poosebljeno zlo slovenskega naroda. Janez Janša fašist? Kaj naj to sploh pomeni?

Tiskana in spletna slovarska pojasnila fašizem enotno označujejo kot totalitarni politični režim iz obdobja med vojnama in še pozneje v Italiji, utemeljen na eni stranki. Podobno totalitarno izhodišče ima nemški nacionalsocializem in iz obeh izhajajoča ideologija. Janez Janša je tedaj privrženec fašizma ali na splošno totalitarne ideologije in prakse? Janša fašist? To je nekaj, kar ne obstaja. Demokrat je pač demokrat. Demokrati ne morejo biti ne fašisti ne komunisti, to je menda jasno. Trditev je očitno popoln nesmisel, komunistična puhlica, komunizma vredna laž. Vrača se k pošiljatelju, ki s položaja sile govori o svojem totalitarizmu.

Kot smo že nakazali, gre s fašizmom za globlje korenine komunistične tako imenovane legitimnosti: za njihov sveti gral boja proti fašizmu, ki se je osredotočal v sloganu: Smrt fašizmu – svoboda narodu! Če ga nenehno ponavljaš, navajaš celo ob koncu uradih aktov, ga sprejemaš kot vodilno idejo boja. A kakšna so resnična dejstva? Komu je bil vendar namenjen revolucionarni boj? Še bolj razkrivajoče: koliko fašistov oziroma nacistov je dočakalo to skrajno zagroženo komunistično smrt in koliko nedolžnih Slovencev so osvobodili s komunistično smrtjo? Prve merimo v nekaj tisočih, druge v deset tisočih. O osvobajanju in kolaboraciji več pozneje, a v skladu z dejstvi bi bilo treba slogan prav brati: smrt slovenski demokraciji, smrt slovenskim demokratom, oblast komunizmu. Prava parodija osvobajanja, in to s pravim sloganom: smrt demokraciji – oblast komunizmu! Za to je vendar šlo.

Ali je zato lahko še danes legitimna obtožba demokratov fašist, fašizem, kar ni bila nikoli prej, danes denimo ob soočanju z migrantsko krizo? Kot smo videli, je odgovor dvakrat nikalen. Gre za čisti ideološki konstrukt, zmerljivko iz neverodostojne totalitarne preteklosti. Iz te ideološke ropotarnice ostaja le površinski in splošnejši del diskvalifikacije v pomenu nedemokrat in sovražnik slovenskega naroda, lahko zločinec. Kaj spet to pomeni? Z železno logiko znova razkriva obtoževalca. Z obtožbami političnih nasprotnikov komunisti in njihovi privrženci nenehno govorijo o sebi. Summa summarum so fašisti, kolaboranti, izdajalci. In še marsikaj velja za vse te avantgardne prevarante, lažnivce, podleže, izkoriščevalce, teroriste, zločince s krvavimi rokami.

Zato tudi navajane komunistične obtožbe in njihovi popolni nesmisli niso, niti za postkomuniste, nekaj izjemnega. Spomnimo na tisto cvetko poimenovanja bele garde. Seveda je šlo za popolno diskvalifikacijo s smrtnim sovraštvom in popolnim izničenjem. To je vendar motiviralo njihov revolucionarni boj proti beli gardi, kot so ji rekli, proti »belčkom«. Kardeljeva komunistična druščina si je morala omisliti hudiča, da se je lahko borila proti njemu. Francelj, Tone, Jože kot trdni slovenski kmetje bela garda? Kaj je bilo na Tonetu in Jožetu belega, kakšno gardo je zastopal Francelj? Vse to zato, ker so model bele garde ideološko mehanično, primitivno in na silo prenesli iz državljanske vojne po oktobrski revoluciji v Slovenijo. Točneje, iz procarske vojske z boljševiškim poimenovanjem, ker so nekdanji carski gardisti nosili bele uniforme. Kaj imajo s to elitno vojsko dobri slovenski kmetje Francelj, Tone in Jože? Da so lahko postali ideološki objekt komunističnega zatiranja in pobijanja za krvavo izdajo slovenstva?

A tudi ko ni šlo za neposredne diskvalifikacije vedno pozornih komunistov, je bila resnica praviloma postavljena na glavo. Med množico primerov naj zadošča osrednji, s katerim se še danes nasilno legitimirajo pred slovenskim narodom. Seveda Osvobodilna fronta, ki ni bila najprej Osvobodilna fronta, ker je bila Protiimperialistična fronta, in ko je bila Osvobodilna fronta, ni bila osvobodilna. Bila je vendar revolucionarna fronta, fronta za totalno zasužnjenje slovenskega naroda. Po Leninovem modelu dveh faz revolucije je dodatno zavajala: prva, revolucionarna faza je varala z narodnimi gesli in vabila k »osvobajanju« naroda pod vodstvom avantgarde, druga, razredna, je pomenila streznitev s prelivanjem narodove krvi in z načrtovanim pobojem narodove elite stremljiv vzpon komunistov na absolutno oblast. Ni besed za poimenovanje tega zla, kar imenujemo veleizdaja slovenskega naroda. Za povrhu so brezvestni izdajalski komunisti z izdajalci demonizirali svoje politične nasprotnike demokrate. In to ni bila zadnja izdaja, slovenski narod, njegove interese so nenehno grobo izdajali. Ko je bil ob slovenski osamosvojitvi narodov obstoj na posebno hudi preizkušnji, izstopa razorožitev Teritorialne obrambe Slovenije maja 1990 (prim. zbornik Veleizdaja Slovenije, Ljubljana 2011). Danes, ob migrantski krizi, postkomunistična oblast znova izdaja legitimne interese slovenskega naroda. Rekli bi: slovenski narod kot trpni objekt stare nove politike. Bodimo zato načelni: komunizem s postkomunizmom je permanentno stanje izdaje lastnega naroda.

In kako je bilo še z enim ključnih mejnikov, zloglasnim Odlokom o zaščiti slovenskega naroda 16. septembra 1941? Že v naslovu se soočamo s komunističnim novorekom, ki postavlja ustaljene pomene na glavo. Z monopolizacijo tako imenovanega odpora pomeni v resnici začetek usodne delitve slovenskega naroda in začetek državljanske vojne. Po smislu bi morali brati prav nasprotno od deklariranega: odlok o zaščiti revolucije. Z njim daje Kardeljeva druščina nov dokaz o izdaji slovenskega naroda, o barbarskem napadu nanj ter s tem znova o varanju na to nepripravljenih in poštenih Slovencev, vzgojenih v katoliškem duhu desetih božjih zapovedi.

Vendar se vse, s čimer so komunisti neutemeljeno obtoževali svoje politične nasprotnike, zanje sovražnike, z železno logiko vrača. Kot bumerang. Vse so počeli le oni sami, vedno govorijo le o sebi. Povsem brez predsodkov so veleizdajalci in kolaboranti. S komunističnim totalitarizmom so najbolj brutalno izdali slovenski narod, njegovo demokracijo, izdali so zahodno krščansko civilizacijo, ki ji slovenski narod pripada več kot tisoč let. In kolaborirali z obema poglavitnima okupatorjema na Slovenskem. To je vendar dovolj znano. S Hitlerjevo Nemčijo od pakta Ribbentrop-Molotov 23. avgusta 1939 do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941, torej domala dve leti. Jugoslovanski diktator se je hotel z nemškim diktatorjem celo dogovoriti za skupen napad v primeru zavezniške invazije v Dalmaciji ali Istri, vendar je firer zavrnil pogajanje z banditi, kot jih je imenoval. Veliko je bilo kolaboracije z italijanskim okupatorjem proti slovenskemu narodu, o čemer je nekaj znanega, še veliko več je dokumentiranega (Črne bukve, Ljubljana 1944 (ponatis 70 let pozneje), str. 199–244). Tudi razmerje med pobitimi okupatorji in slovenskim žrtvami revolucionarnega nasilja, kot že vemo, potrjujejo kolaboracijo, izdajo in prevaro. Če bi zmagala nasprotna stran, nenehno demonizirani fašisti, kolaboranti in izdajalci, bi bil slovenski narod leta 1945 v resnici osvobojen, imel bi demokracijo in bistveno boljše življenje, tudi razklan ne bi bil. In to ob dejstvu, da je bila demokratična stran prisiljena taktično sodelovati z okupatorjem, ohranjajoč svojo demokratično identiteto, ker se je zavedala, kdo je najhujši sovražnik slovenskega naroda, proti kateremu mora braniti ta narod. Moralno zmago je dosegla s propadom komunizma leta 1990.

Kdo je tedaj v najtežjih časih izdajal narod, kdo kolaboriral in kdo bi si po komunističnih merilih zaslužil psovko fašist? Fašist kot sovražnik slovenskega naroda, kot zločinec s krvavimi rokami nedolžnih bratov in sestra? Točneje in naravnost povedano, kot komunist, kar je najhujša obtožba za zlo, povzročeno slovenskemu narodu.

Po vsem tem se ob sedanji nestvarni, plehki označbi komunistične provenience fašist lahko samo nasmehnemo. Kakšen primitivizem, seveda kot pretveza za nadaljevanje nasilja, istousmerjenosti in obvladovanje družbe. Kdaj bomo Slovenci že temu rekli ne? Da imamo dovolj teh fašistov, kolaborantov in izdajalcev, dovolj laži in prevar, dovolj komunističnih zločincev in njihovih podpornikov, dovolj zatiralcev in roparjev slovenskega naroda?