O tem ni nobenega dvoma. Dokazov ne manjka. Po drugi svetovni vojni smo imeli več opozicijskih tokov. Iz krščansko katoliškega okolja je dovolj spomniti na izseljence, politično emigracijo, zamejstvo, oporečnike, ki so delovali znotraj domovine in izven nje.
Naj omenim le skupino rimskih študentov, Roman Žižek, Ivan Rebernik in Ciril Valant, s pokojnim Frančkom Križnikom na čelu, ki so napisali prvi manifest za slovensko državo (Slovenija 1968 kam?, op. a.) To se vedno znova zamolči. Tudi niso bili brez vpliva, saj je bil Križnik trn v peti Dolancu, ki je z njim javno obračunaval. Pa Franc Jeza iz Trsta, ki je ves čas pisal in govoril o samostojni Sloveniji …
Čas je že, da bi se pripravil znanstveni zbornik vseh teh idej in prispevkov. Nova revija je seveda odigrala doma pomembno vlogo, ker je bila doma in ker v njej niso sodelovali kristjani, razen kolikor so bili k sodelovanju povabljeni.
Domača slovenska oporečniška linija je tudi daljša in sega v vse revijalne zgodbe, kjer so komunisti delali čistke v različnih fazah revolucije. Pomislimo na Idrijske kaplje in Znamenje, pri katerem so hitro poskrbeli za pravo linijo in odslovili celo Kocbeka.
