Vsako leto se začne že v januarju ob romanju v Dražgoše in nadaljuje ob 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju. Traja vse čez prvomajske praznike in na koncu doseže svoj vrhunec ob 9. maju, dnevu zmage v nekdanji SFRJ, ko ljubljanski šerif Zoran Janković mašira po poti spominov in tovarištva. Gledamo ikonografijo rdečih zvezd, partizanskih uniform in imitacij različnih kosov orožja. Častilci »tekovin revolucije« v maju, mesecu ljubezni, počastijo spomin tako na dan Titove smrti (4. maj) kot nekdanji dan mladosti (25. maj).
Asta Vrečko, ministrica za kulturo, ženska, rojena leta 1984, iz koalicijske kvote stranke Levica, sredi aprila na Čebinah slavi obletnico ustanovitve Komunistične partije Slovenije. Premier Robert Golob, decembra 2021, na prvi javni tribuni novega gibanja Bodi sprememba grmi nad tedanjo vlado Janeza Janše, da to ni desničarska politika, ampak fašizem. Dve leti med epidemijo gledamo transparente »smrt janšizmu«, a Golob vseeno ne gre do konca in ne ponovi gesla »smrt fašizmu, svoboda narodu!«, namesto tega ustanovi Gibanje Svoboda in na volitvah gladko porazi Janšev »fašizem«.
Na desni, v SDS, kljub porazu ni predaje in z vsemi topovi že leto dni tolčejo nazaj. Na nacionalni televiziji, ki jo Janša kljub spremembi oblasti in izgubljenem RTV-referendumu po svojih kadrih še vedno obvladuje, nastavljajo ogledalo rdeči mitologiji, kar nekatere na levem polu spravlja v delirij. Slovenska politika, leva in desna, se namesto s prihodnostjo zadnje tedne ukvarja z razčiščevanjem preteklosti. Namesto z reformami z ideološkim bojem.
Zdaj lahko samo še čakamo, kdo bo prvi pritisnil na sprožilec. Ko se bomo, tako kot v državljanski vojni med drugo svetovno vojno in po njej, začeli pobijati med sabo.
Geslo nekdanje Drnovškove LDS »ne levo, ne desno, ampak samo naprej« je danes postavljano na glavo. Eni rinejo vse bolj v desno, drugi pa vse bolj v levo, vsi skupaj pa potiskajo voz nazaj. Nihče ne popušča, vse bolj ostra ideološka polarizacija pa pušča posledice v družbi. Ljudje se s komunajzarji in kolaboranti ne zmerjajo samo po družbenih omrežjih, vedno več verbalnega nasilja je po ulicah.
Podžiganje sovraštva ustreza mnogim tako na levici kot desnici. V družbi se slišijo samo še skrajni glasovi, glasu razuma skoraj ni več. A med verbalnim in fizičnim nasiljem je tanka črta. Ozračje je že tako pregreto, da se tudi pri nas lahko kmalu ponovi Srbija. Tudi v Sloveniji je vedno več orožja. Po podatkih portala Necenzurirano so posamezniki lani pri nas kupili skoraj 700 kosov in kot razlog pri tem navajali varnost.
V času tretje Janševe vlade je bila spremenjena zakonodaja, civilisti lahko že dve leti zakonito pridobijo polavtomatsko strelno orožje, ki po direktivi EU velja za varnostno grožnjo. Zdaj lahko samo še čakamo, kdo bo prvi pritisnil na sprožilec. Ko se bomo, tako kot v državljanski vojni med drugo svetovno vojno in po njej, začeli pobijati med sabo.
Kontroverzni Pavel Rupar je na zadnjem shodu okoli štiri tisoč upokojencev, večinoma članov in simpatizerjev SDS, prestopil mejo. Ne prvič. Popolnoma pravilna je odločitev celotnega državnega vrha, da se s takšnim človekom ne pogovarja. Prostaka in manipulatorja je potrebno ignorirati. Kaj je lahko bolj zavržnega ko to, da nekdanji aktivni politik, ki je bil tudi večkrat pravnomočno obsojen, za potrebe političnega boja zlorablja stiske mnogih upokojencev. Pred njim so jih dolga leta po Desusu, ki je bil tudi v vseh Janševih vladah, zlorabljali levičarji.
A Ruparja to v ničemer ne odvezuje, saj tudi njemu v resnici ne gre za višje pokojnine, je samo novo populistično orožje Janeza Janše za vnovičen pohod na oblast. Je najnovejši politični produkt propagandne mašinerije razvpitega Borisa Tomašiča (NovaTV), ki je lani spustil v televizijski eter osebo moškega spola, ki je pozivala k oboroženemu uporu proti aktualni oblasti. Sproženi so bili postopki, a na policiji so na koncu ugotovili, da ni dovolj znakov, da gre za kaznivo dejanje.
Sporočilo je bilo jasno: Robert Goloba čaka konec v krempljih plenilca – domnevno »sokola« Janeza Janše.
Tudi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS), ki je sicer prepoznala spodbujanje nasilja in sovraštva, Janševi televiziji vsaj začasno ni prepovedala oddajanja, kot se je v podobnih primerih zgodilo v tujini, ampak jim je odredila le umik oddaje v delu, ki predstavlja ugotovljeno kršitev.
Toda javnim manifestacijam sovraštva in hujskaštva nismo več priča samo na neki obskurni strankarski televiziji, v živo jih prenaša kar nacionalna televizija na svojem elitnem prvem programu. Komentatorka prenosa Vida Petrovčič je Pavlu Ruparju nazadnje dobesedno jedla iz roke. Nihče pa ni opazil in obsodil para starejših možakarjev, ki sta uprizarjala bizarne igre z nagačenima ujedama in mrtvim golobom. Prizor, ki človeka prav zmrazi. Sporočilo je bilo jasno: Robert Goloba čaka konec v krempljih plenilca – domnevno »sokola« Janeza Janše.
Predsednik SDS načrtno histerizira slovensko družbo. Večji, kot je kaos, tem bolje zanj. A to se ne more dobro končati. Zato ustavite konje, dokler je še čas!
