Prilika o Milanu Kučanu in toaletnem papirju

V letih Milke Planinc – predsednice takratne zvezne vlade – je bilo imeti toaletni papir velikanski privilegij. Takratno časopisje je izhajalo na papirju, ki je pustilo odtise in sledove na zadnji plati in je bilo na splošno tudi po vsebini neuporabno. V tistih časih je celo krožila anekdota, da udba pregleduje ljudstvo, če si slučajno po kakanju ne briše zadnjic s Komunistom, glasilom ZKS. To bi bila antipartijska blasfemija in zagotovo kakšno kaznivo dejanje. Bi ga že Tuerkov odlikovanec Tomaž Ertl znal opredeliti, če bi bilo treba.

Manjkalo je tudi pralnih praškov, zobne paste, kave, bencina itn. A kje je bilo to pomanjkanje? V centralnem komiteju in njihovih družinah zagotovo ne. Tam jih tudi zeblo ni, ker so kljub odloku, kdaj se sme začeti ogrevati, sebe ogrevali že dolgo pred ljudstvom. Kar je takratni Pavliha pod budnim očesom Bogdana Novaka in Boga Sajovica – dveh legendarnih urednikov – skrbno zabeležil in dobil partijski ukor, kasneje pa uredniško likvidacijo.
To je čas, ko se je komunistično gospodarstvo sesuvalo v prah in pepel, tako kot danes komunistično-neoliberalistično. Imeli smo par-nepar: ob parnih dnevih so po cestah lahko vozili tisti, ki so imeli parne številke, ob neparnih pa oni drugi. In ko so ljudje hoteli na tuje v Trst in Celovec po cenejše izdelke in tiste, ki jih pri nas ni bilo, je Kučanova partija uvedla še depozite za odhod čez mejo. Kar je bila enkratna komunistična domislica na ravni berlinskega zidu, pa se ne spomnim, da bi se takrat Milan Kučan kdaj oglasil okrog teh zveznih neumnosti. Ne, oni so verjetno vsega imeli dovolj. Kaj verjetno, stoodstotno. Tudi toaletni papir. To je bil čas, ko je slovenska partija v popolnosti hlapčevala Beogradu, da njeni liderji ne bi izgubili oblasti in s tem privilegijev. Zato ima Kučan prav – imeli so dovolj toaletnega papirja, brez tega bi si komunistična buržoazija težko zamislila ”uspešni” komunizem.

O tem pišem iz  enega samega razloga: Milan Kučan ne glede na takšno in drugačno preteklost skuša še vedno dajati vtis, da je nekakšna nadnacionalna, nadstrankarska moralna avtoriteta, ki ve, kako bi se moral sukati slovenski svet, da bi bilo vsem bolje. Milan Kučan je soustvaritelj koalicije KGB, ki je državo moralno, vrednostno, socialno, pravno in gospodarsko sesula v prah in pepel. Milan Kučan o tem ne govori ravno rad, če pa že, je do KGB-ja zelo prizanesljiv (tako kot drugi stvaritelj predsednik države Danilo Tuerk). Preko simbolike se zaradi te zapuščine tudi Kučanove KGB vladavine zna zgoditi, da bo še najmanj, kar se nam lahko zgodi, pomanjkanje toaletnega papirja.

In zdaj, ko je tudi Kučanov projekt KGB propadel na račun ljudstva, je Milan Kučan s sotrudniki naredil velikanski korak naprej: na mestni magistrat je šel iskati nekakšnega novega odrešitelja, ki bo slovenstvo rešil pred Janezom Janšo in ne da bi ljudstvo odrešil tegob, ki jih je že čez vsako dostojno in vzdržno mero. To je stara partijska manira: ko likvidirajo enega odrešitelja oziroma se mu odpovedo, hitro poiščejo drugega zaradi kontinuitete. Kučan je bil prvi v procesiji pri Zoranu Jankoviću, človeku, ki ni nikdar skrival, da je najprej zasebni kapital, potem pa dolgo nič drugega; da je trgovec z novci in graditelj z našimi novci. Ki  ga na primer oni protikapitalistični demonstranti niso nagnali, ko se je prikazal med njimi, kar o oni ”civilni” druščini pove vse.

Milan Kučan je s klanjanjem Jankoviću vsaj na videz prodal vse svoje izvorne komunistične vrednote, vsaj tiste na papirju. Ve se namreč, da so bili komunizem, socializem in samoupravljanja čisti blef in čista prevara – nekaj, kar je bilo narejeno za elitno komunistično buržoazijo in ne za delavski razred, na katerega se je ta sklicevala.
S tem, ko se je Kučan priklonil Jankoviću, simbolu vsega tistega, kar njegov ideološki svet naj ne bi bil, nam je poleg tiste zgodbe o toaletnem papirju povedal še eno resnico – da so nas partijski funkcionarji šestdeset let varali, ker so bili v duši v resnici Jankovići, torej neoliberalci. In zdaj bi nas z Jankovićem spet želeli napetnajstiti.

Svet pa itak ni pravičen in imajo eni toaletni papir takrat, ko drugi nimajo niti za kruh. In je cinizem, da imaš v velikih tudi Jankovićevih marketih na razpolago po deset in več vrst toaletnega papirja, če imaš denar zanj.  Kajti temeljna vrednota neoliberalizma v preobleki pravičnosti je nase, vase in zase. To sta Kučanov in Jankovićev volilni program, vse drugo je prevara.