Vasletova pisma s fronte: Kuntnerjeva replika in dan potem

Če se Stanovnikova NOB počasi zaradi oddaljenosti spreminja v mitologijo, ki je polna pravljičnosti, pa je za osamosvojitev leta 1991 težko reči,  da je spomin živih tako zelo omagal, da se marsičesa ne bi zelo natančno spominjali. Zato ni težko videti, kako bi osamosvojitev radi ideološko tajkunizirali prav tisti, ki so ji nasprotovali, ali pa zanjo niso naredili nič, ker so šli čez mejo. Danes se trkajo po prsih in zahtevajo svoj osamosvojitveni kolač, čeprav že vse življenje živijo od potice, ki si je niso zaslužili.

Država so simboli. Država Slovenija je nastajala pod svojimi simboli in ti simboli seveda niso simboli bivše nedemokratične SFRJ in okupatorske jugoslovanske (srbske!!) armade. Tiste armade, ki ji je dan potem, ko so njeni tanki že marširali po Sloveniji, takratni odgovorni urednik Dnevnika v resnici napisal uvodniško dobrodošlico. V tistih kritičnih trenutkih za Slovence je šlo za dejanje izdaje, ki se ni končalo pravosodno, saj je pisec kasneje doživel zelo kruto osebnostno zgodbo. O tem pišem zato, ker je od takrat dalje del našega novinarstva ostal v nekdanji Jugoslaviji, ker se od nje ni nikdar ločil in danes baja o nostalgiji. Žalostno pa je, da mlajše generacije novinarjev in tudi drugih kot papige ponavljajo zgodovinske klišeje in neresnice, ki v takratnih resničnih dogajanjih nimajo nobene opore.

Če Stanovnikova zveza borcev na državno proslavo ni bila povabljena pod okriljem rdeče zvezde, pa to ni pomenilo, da borci – kolikor jih je še pravih v njenih vrstah -  na proslavo ne smejo. Na proslavo je lahko prišel, kdor je hotel. Prišli so tudi neki mladoletni provokatorji z rdečimi zvezdami, pa se ni nič zgodilo. Pa oni, ki so nekatere tovariše simbolično pospravljali v zapor. Pa se ni nič zgodilo. Demokracija parol pač.

Zgodilo pa se je nekaj bolj pomembnega! Govor predsednika države Danila Türka je dobil repliko, ki si jo je zaslužil in ki se je enkrat pač morala zgoditi – resnico, ki jo je o tistem času izrekel igralec Jernej Kuntner. Strogo protokolarno gledano bi to lahko ocenili kot nespoštovanje funkcije predsednika države, a glede na Türkov ”sloves” o predsedniku za nekatere, je v resnici šlo za popravek, ali natančneje, za dopolnitev njegovega govora. In ko zdaj celo nekateri koalicijski partnerji govorijo o tem, da Kuntnerjev poseg ni bil dober, da je spodbujal nestrpnost (Erjavec), odpiral ideološke teme in da bi državna proslava morala združevati, povezovati in krepiti narodno zavest (Žerjav) je treba reči, da je to res, a ne velja za Kuntnerjevi repliko. Žerjav in Erjavec sta spregledala, ali pa pozabila, kakšen ločevalni, enostranski in politikantski je bil na trenutke govor predsednika države. Če je proslava, je slovesnost in se ne obračunava s pravimi ali navideznimi ideološkimi nasprotniki. In prav to je storil Türk. To je bil tudi govor gneva in sovraštva.

Tistih nekaj Kuntnerjevih stavkov pa si je treba za zmeraj zapomniti! Le nekaj stavkov je bilo potrebnih, da je bila osamosvojitev še na ravni državne proslave rehabilitirana, pa če se je to protokolarno spodobilo ali pa ne. Protokol ni nad resnico. Kajti vse doslej, skoraj enaindvajset let je šlo za to, da se osamosvojitev z osamosvojitelji vred tudi na proslavah diskreditira in zgodovinsko likvidira z novimi ponaredki. Škoda, da so celo nekateri strankarski kolegi iz SLS – da o medijih ne govorim – skoraj popolnoma prezrli govor Jakoba Presečnika v državnem zboru. A bolje to, kot da bi ga sprevrženo secirali in etiketirali. Jaz pa pravim, bravo Presečnik in bravo avtor besed, ki jih je izgovoril Kuntner!

Slaba vest nekaterih strank, na primer LDS in prenoviteljev, danes SD, nekaterih posameznikov, ki so danes ”prvoborci” Jankovićeve stranke, slaba vest tudi Stanovnika do resnice o njihovem odnosu do osamosvajanja, je ob letošnjem praznovanju bruhnila na dan. Zato so jih Kuntnerjeve besede udarile neposredno v obraz, dobili so zasluženo klofuto Resnice. In to jih je razbesnele do te mere, da so v diskreditacijo letošnje proslave poslali vse svoje medijske sile in vso ideološko-strankarsko navlako, ki jo še premorejo.

Letošnji dogodki so zgovorno pokazali, da imamo v Sloveniji nasprotnika, ki se mu splača odločno upreti – ta nasprotnik je laž, večna laž komunizma o njegovih sprevrženih resnicah.