Z drugimi besedami, ustavno sodišče je poseglo na področje zakonodajalca. Kar se zgodi le poredkoma, najbolj znan primer je ustanovitev občine Ankaran, ker tega ni storil državni zbor. Lahko bi konkretno rešitev odprave neustavnosti prepustilo državnemu zboru, a kot da poslancem večina sodnikov ni zaupala. Raje jih je v odločbi obšla.
Vse kar se dogaja v državnem zboru ali pred njim in okoli njega, je torej od poletja, ko so svoje povedali ustavni sodniki, bob steno. Tudi kar številčni shod za zaščito otrok in družin ter pohod za življenje. Na dveh družinskih referendumih (leta 2012 in 2015) so volivci zavrnili širše spremembe družinske zakonodaje, tudi spremembe, ki jih je uvedlo ustavno sodišče in jih zdaj še formalno uzakonja državni zbor.
Še en referendum o zakonski noveli ni mogoč, ker se s to novelo odpravlja protiustavnost. Zakaj nekateri (tudi Aleš Primc denimo) še naprej omenjajo zbiranje referendumskih podpisov – najbrž ni vprašanje razuma temveč nadaljevanje zgubljenega spopada.
Še en referendum o zakonski noveli ni mogoč, ker se s to novelo odpravlja protiustavnost. Zakaj nekateri (tudi Aleš Primc denimo) še naprej omenjajo zbiranje referendumskih podpisov – najbrž ni vprašanje razuma temveč nadaljevanje zgubljenega spopada.
Soočenje poslanke NSI Vide Čadonič Špelič in poslanke Levice Nataše Sukič v včerajšnjih Odmevih je pokazalo, da je edini problem le še možnost posvojitev otrok s strani istospolnih parov. Čadonič Špelič je dejala, da ima otrok pravico živeti v skupnosti očeta in matere, zato ga ne bi smeli »vreči« v drugačno skupnost, v kateri bi bil gotovo prikrajšan bodisi za ljubezen očeta bodisi za ljubezen matere, Sukičeva pa je na drugi strani zatrdila, da gre za odpravo diskriminacije zaradi osebnih okoliščin, glede posvojitve otrok pa, da je »za otroka pomembno ljubeče, spodbudno okolje socialno varno okolje«.
Soočenje poslanke NSI Vide Čadonič Špelič in poslanke Levice Nataše Sukič v včerajšnjih Odmevih je pokazalo, da je edini problem le še možnost posvojitev otrok s strani istospolnih parov.
Čadonič Špeličeva pravi, da bodo novelo spodbijali s političnimi sredstvi, ker je ne morejo s pravnimi. To pomeni, je dodala, da bodo opozarjali, kar je najbolje za otroka. Referenduma ni omenila; NSI podpisov za referendum ne bo zbirala, saj je že vnaprej prepovedan.
Omenili smo aktivizem ustavnih sodnikov, njegovo transgresijo na področje zakonodajalca. Bilo bi lepo, če bi o teh vprašanjih v družbi prišlo vsaj do približnega soglasja. Srž dozdajšnjih globljih posegov v družinski zakonik je bil nevključujoč postopek sprejemanja.
Nasprotniki so bili v preteklih letih negativno etiketirani, onemogočalo se jim je celo sodelovanje na sejah pristojnega parlamentarnega odbora. Družbeni dialog med različno mislečimi skupinami je bil tako, kot v Sloveniji to na žalost velja v večini primerov, izrazito omejen, ali pa ga sploh ni bilo.
Referenduma sta bila tako rezultat prav te izključenosti pomembnega dela javnosti iz demokratičnega procesa. Za slovensko demokracijo bi bilo bolje, če bi si znali prisluhniti, poiskati kompromisne rešitve. Tako pa so bila družbene skupine siljene v to, da na referendumih domnevno preglasujejo te ali one družbene manjšine,
Kot rečeno, nazadnje je večina na ustavnem sodišču s svojim angažmajem naredila brezpriziven konec vsej tej široki razpravi, v kateri družba zori. Niso pa ustavni sodniki denimo »trznili« ob dolgoletnem poslanskem zavlačevanju uresničevanja njihove odločbe o financiranju zasebnih osnovnih šol.
S sprejetjem sprememb družinskega zakonika se bo Slovenija pridružila Avstriji, Belgiji, Danski, Finski, Franciji, Nemčiji, Islandiji, Irski, Luksemburgu, Malti, Nizozemski, Norveški, Portugalski, Španiji, Švedski, Švici in Združenemu kraljestvu, ki so zakonsko zvezo istospolnih parov že omogočili in v celoti izenačili pravice istospolnih parov s heterospolnimi pari. Ali so v teh državah vse to uveljavili z vključujočo razpravo ali brez nje? So jim, tako kot pri nas, potrebno zakonodajo spisali kar ustavni sodniki?
