To je neizogibno in celo koristno. Manj koristno pa je, kadar zgodovinar pri tem pozabi, da ljudje v preteklosti niso vedeli tistega, kar ve on danes.

Največja prednost zgodovinarja je hkrati tudi njegova največja slabost. Edini med vsemi akterji zgodovine namreč pozna konec zgodbe: ve, kdo je zmagal in kdo izgubil, katere odločitve so se izkazale za modre in katere za pogubne.

Toda prav to védenje ga lahko zavede. Če ni previden, začne preteklost razlagati, kot da bi njen konec poznali tudi ljudje, ki so jo živeli. Ali pa se tako vživi v razmišljanje nekaterih zgodovinskih akterjev, da nehote prevzame njihove predpostavke in slepe pege.

Zgodovinar ni le človek, ki pozna preteklost. Je tudi človek sedanjosti. V preteklost nikoli ne stopa praznih rok. S seboj prinaša svoj jezik, svoje vrednote, svoje politične in moralne predstave ter vprašanja, ki jih zastavlja njegova doba. Temu se ne more izogniti. Lahko pa se tega zaveda. Prav ta zavest je eno najpomembnejših orodij zgodovinarjeve obrti.

Dve temeljni metodološki zmoti

Prav zato zgodovinopisju pretita dve temeljni metodološki zmoti. Prva je retrospektivni determinizem. Preteklost razlagamo z znanjem o njenem izidu, kakor da bi ljudje že tedaj vedeli, kam bodo pripeljale njihove odločitve.

Druga je selektivna dekontekstualizacija. Zgodovinar se iskreno trudi razumeti razmišljanje tedanjih ljudi, vendar pri tem iz pripovedi odstrani del okoliščin, brez katerih njihovega ravnanja ni mogoče pravilno razumeti. Dejstva ostanejo ista, spremeni pa se njihov pomen.

Primož Lavre

Na prvi pogled sta si ti zmoti nasprotni. V resnici pa imata skupno lastnost: obe preteklosti odvzameta njeno odprtost. Prva jo spremeni v neizogibno pot proti sedanjosti, druga pa v svet, iz katerega izginejo okoliščine, ki so odločilno oblikovale ravnanje ljudi. V obeh primerih preteklost izgubi svojo resnično podobo.

Na preteklost lahko gledamo na dva bistveno različna načina. Prvi izhaja iz sedanjosti. Od današnjega sveta se ozremo nazaj in spremljamo zaporedje dogodkov, ki naj bi bolj ali manj neizogibno pripeljali do sedanjega stanja. Tak pogled je privlačen, ker ustvarja vtis, da je sedanjost vrhunec zgodovinskega razvoja in da je bila pot do nje ena sama, vnaprej določena in skoraj neizbežna. V tej perspektivi preteklost postane zgolj uvod v sedanjost.

Obstaja pa tudi drugačen pogled. Ta skuša preteklost razumeti iz nje same. Zanima ga, kako so ljudje svoj svet doživljali, kako so razmišljali, česa so se bali, kaj so upali in med kakšnimi možnostmi so izbirali. Zanje prihodnost še ni bila napisana.

Pred njimi ni stala ena sama pot, temveč množica možnih smeri, od katerih je vsaka vodila v drugačno prihodnost. Šele njihove odločitve – skupaj z nepredvidljivimi okoliščinami – so eno od teh možnosti spremenile v zgodovinsko resničnost.

Zgodovina zato ni pripoved o tem, kako je sedanjost morala nastati, temveč poskus razumeti svet, v katerem ljudje niso vedeli, kako se bo njihova prihodnost končala. Čim bolj se zgodovinar opira na znanje o izidu, tem težje razume svet, v katerem izid še ni bil znan. Preteklost se začne spreminjati v pripoved o neizogibnosti, čeprav ljudje, ki so jo živeli, niso vedeli, kaj bo prinesel naslednji dan.

Retrospektivni determinizem

Prvi način razlage preteklosti pogosto uporablja Lojze Peterle, ki je študiral tudi zgodovino. Njegov najljubši primer je pojasnilo, zakaj je njegov oče leta 1943 postal domobranec in ne partizan. Kot Peterle rad pove, se je odločil zato, ker »so imeli domobranci manj krvave roke«. Takšna razlaga pa vsebuje očitno težavo.

Ne pojasni namreč, kako je njegov oče leta 1943 lahko vedel to, kar danes ve njegov sin: da bo zmagovita stran po koncu vojne pobila več kot enajst tisoč nekdanjih domobrancev.

Leta 1943 nihče ni vedel, koliko ljudi bo umrlo leta 1945. Prav tako nihče ni vedel, kdo bo zmagal v vojni, ali bo Jugoslavija sploh obnovljena ali pa jo bodo razdelili med sosede. Ljudje so se odločali v razmerah negotovosti, pod pritiskom strahu, govoric, osebnih izkušenj in vsakodnevnega nasilja.

Razlagati njihove odločitve z dogodki, ki so se zgodili dve leti pozneje, pomeni preteklosti pripisovati znanje, ki ga ni mogla imeti. Peterletova razlaga zato ni rekonstrukcija tedanjega načina razmišljanja, temveč značilen primer retrospektivnega determinizma.

Toda retrospektivni determinizem ni edina past zgodovinopisja. Obstaja še druga, precej bolj prefinjena. Zgodovinar se lahko iskreno trudi razumeti razmišljanje ljudi v preteklosti, vendar pri tem nehote prevzame njihov pogled na svet. Empatija do zgodovinskih akterjev je nujna, identifikacija z njihovim pogledom na svet pa nevarna. Razumeti človeka še ne pomeni prevzeti njegovih predpostavk.

Wikimedia

Selektivna dekontekstualizacija

Pri dr. Jožetu Možini je položaj drugačen. Naredi prav tisto, kar mora zgodovinar storiti: skuša razumeti akterje. Toda pri tem se ustavi na pol poti. Njegova razlaga ni retrospektivno deterministična. Nasprotno, poskuša se vživeti v razmišljanje tedanjih akterjev. Tako denimo pojasnjuje, zakaj so italijanske okupacijske oblasti Ljubljano obdale z bodečo žico in jo spremenile v nekakšno velikansko koncentracijsko taborišče.

Po njegovem so to storile kot odgovor na uspešne atentate, ki so jih komunistični atentatorji izvedli nad vidnimi predstavniki slovenskih političnih strank, med njimi tudi nad nekaterimi, ki so 3. maja 1941 odpotovali v Rim, da bi se Benitu Mussoliniju osebno zahvalili za priključitev Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji.

Če želimo razumeti italijanske okupacijske oblasti, moramo razumeti tudi pravni in politični okvir, v katerem so delovale. Njihove odločitve niso nastajale v praznem prostoru. Nastajale so v okoliščinah, ki jih je ustvarila vojaška agresija sil osi na mednarodno priznano državo.

Italija si je po napadu brez vojne napovedi enostransko priključila del ozemlja Kraljevine Jugoslavije in tam vzpostavila okupacijsko oblast. Če ta okvir odstranimo, začnejo poznejši ukrepi okupacijskih oblasti delovati kot običajni policijski odzivi na nasilje. Prav v tem pa je bistvo selektivne dekontekstualizacije: dejstev ne spreminja, temveč spremeni njihov pomen, ker iz pripovedi odstrani okoliščine, brez katerih jih ni mogoče pravilno razumeti.

Dober zgodovinar mora biti zato sposoben narediti skoraj nemogoče. Za nekaj časa mora pozabiti, da pozna konec zgodbe. Predstavljati si mora svet, v katerem ljudje niso vedeli, kdo bo zmagal, kdo bo izgubil, kdo bo čez dve leti mrtev in kdo bo sedel na oblasti.

Toda tudi tedaj mora ostati previden. Razumeti ljudi še ne pomeni postati njihov zagovornik. Naloga zgodovinarja ni dokazovati, da je imel nekdo prav, temveč razumeti, zakaj je ravnal tako, kot je ravnal, ne da bi pri tem izgubil izpred oči zgodovinski okvir njegovih odločitev. Šele tedaj lahko preteklost spregovori s svojim glasom in ne z glasom sedanjosti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.