Predsedniški déja vu Boruta Pahorja: raje na torto v Bosno kot na večerjo z Obamo

Kakšne bodo posledice, ker je predsednik republike Borut Pahor zavrnil povabilo ameriške diplomacije, naj se pridruži večerji, ki sta jo v Varšavi za voditelje devetih vzhodno- in srednjeevropskih držav organizirala Barack Obama in poljski predsednik Bronislaw Komorowski, za zdaj ne ve nihče. Bodo pa zagotovo, saj slovenska »košarica« ameriškemu predsedniku ni ostala neopažena. V poljski prestolnici se povabljenci niso zbrali zato, ker sta si pač Obama in Komorowski zaželela kramljajoče družbe, povabilo ni bilo zgolj vljudnostno, zadeva je bila veliko resnejša – šlo je za varnostno srečanje, saj Putin postaja vse bolj živčen in vse pogosteje rožlja z orožjem. Obisk Poljske, ki je najtesnejša zaveznica ZDA od vseh nekdanjih komunističnih držav, je ameriški predsednik želel izkoristiti, da voditelje opozori na pomen zahodnega zavezništva in utrdi prijateljske odnose.

Slovenija je v preteklosti že ignorirala povabilo ZDA in vedno se je zanjo slabo končalo. Ko je to storila prvič, se je za nekaj let zamaknil njen vstop v Nato in Evropsko unijo (EU). Bilo je januarja 1994, ko je takratni, še povsem svež predsednik ZDA Bill Clinton prvič obiskal Prago. Imel je uradno kosilo z višegrajsko skupino (Madžarska, Poljska, Češka, Slovaška), po katerem naj bi sledilo neuradno kosilo ter neformalna srečanja in posamični pogovori s Clintonom. Na neuradni del, na katerem bi govorili predvsem o varnostnih razmerah, je bil povabljen tudi takratni slovenski predsednik Milan Kučan, diplomatska formula tega neuradnega dela pa je bila štiri plus ena. Ta »ena« je bila Slovenija, ki je bila resna kandidatka za vstop v evroatlantska zavezništva.

V Ljubljano je bila uradu predsednika Milana Kučana, kabinetu predsednika vlade Janeza Drnovška in zunanjemu ministrstvu (vodil ga je Lojze Peterle) poslana depeša, ampak odgovora Praga ni nikoli dočakala. Ta tišina in ignoranca Milana Kučana sta mlado državo drago stali. Nič kaj diplomatska zavrnitev na videz nepomembnega kosila in neformalnega srečanja je pred 20 leti določila slovensko pot, saj je bila kazen huda: Slovenije ni bila sprejeta v Nato leta 1999 in tudi vstop v EU se je zakasnil (neuradno je bil za Slovenijo kot prvo postkomunistično državo načrtovan vstop leta 2000). Štiri mesece po incidentu je Bill Clinton sicer pisal Milanu Kučanu, češ da je slovenska varnost pomembna za ameriško varnost, vendar je bilo pismo zgolj vljudnostno, slovenski predsednik pa javnosti ni nikoli pojasnil svojega ravnanja, v ozadju katerega so bile tudi osebnostne zamere in prikrito komunistično sovraštvo do zahoda in kapitalizma.
 
Borut Pahor se je pretekli teden sicer opravičil uradni Varšavi in Američanom, češ da so v tem trenutku poplave na Balkanu prva slovenska skrb in da je vabilo v Bosno in Hercegovino dobil pred ameriškim. Američani so malo cinično odgovorili, da razumejo, kaj so slovenske prednostne naloge, med vrsticami pa dali vedeti, naj zato posledice zavrnitve povabila na večerjo z Obamo pripišemo sebi. Kakšne bodo, bo pokazal čas.