Predsednik Pahor se je opravičil za umor zakoncev Hribar

Pahorjev govor:

Obžalovanje, opravičilo, zaveza

Mrzlega januarskega večera leta 1944 sta bila Ksenija in Rado Hribar od tod, z njunega gradu, odpeljana v temno noč. Za njima je izginila sleherna sled. O njuni usodi se ne tedaj, ne po vojni ni smelo govoriti.  Med domačini in ljudmi, ki so ju poznali, pa se je po tihem ugibalo, kako sta končala.

Zdaj vemo. Tistega zimskega dne so ju prijeli in odpeljali pripadniki varnostno-obveščevalne službe. Bila sta umorjena. Nedaleč od tu, v gozdu nad vasjo Mače so letos, celih 71 let potem, izkopali njune posmrtne ostanke.

Spoštovane gospe in gospodje. Leto dni po koncu druge svetovne vojne je bil Rado Hribar razglašen za narodnega izdajalca. Obsojen je bil na smrt z likvidacijo, njegovo premoženje pa je bilo zaseženo. S priglasitvijo Okrajnega ljudskega odbora Kranj z dne 26. januarja 1946 se je najbrž poskušalo za nazaj ustvariti zakonito podlago za njegovo medvojno likvidacijo.   

Šele na prelomu tisočletja, skoraj celo desetletje po ustanovitvi demokratične in samostojne Slovenije, je Okrožno sodišče v Kranju 18. decembra 2000 Rada Hribarja v celoti rehabilitiralo.

Nesporno je ugotovilo, da je priglasitev Okrajnega ljudskega odbora Kranj predstavljala kazensko sodbo. Nesporno je ugotovilo, da v obravnavanem primeru kazenski postopek zoper obsojenega pokojnega Rada Hribarja ni bil izveden. Nesporno je ugotovilo, da je bil likvidiran brez kazenske sodbe in celo brez kazenske obsodbe.   

Priglasitev Okrajnega ljudskega odbora se je razveljavila. Izrek v delu, v katerem je bilo navedeno, da je Rado Hribar obsojen na smrt in likvidiran kot narodni izdajalec, se je odpravil. Sodišče je razveljavilo odločbo, na podlagi katere je bilo Hribarju zaplenjeno premoženje.   

Spoštovane gospe in gospodje. Kdor ju je ubil, se je strašno spozabil nad človeškim življenjem, pravičnostjo in stvarjo, za katero se je boril.

Lahko je reči, bila je vojna. Češ, da vojna v ljudeh budi vse najboljše in vse najslabše. Težko je reči, žal nam je, to se ne bi smelo zgoditi. Še težje je reči, da je zločin, čeprav v vojnem času, strašno breme. Za oba, za žrtev in za storilca.

Vsekakor pa je treba  reči - to se ne sme nikoli več zgoditi.   

Cenjeni  gospod Hribar, spoštovana družina Hribar, svojci Rada in Ksenije Hribar, dovolite, da v imenu države in v svojem imenu izrečem globoko obžalovanje za zločin, ki vam je vzel vaša  sorodnika. Opravičujem se, ker je bilo potrebno toliko časa, da smo jima vrnili čast in dostojanstvo.

Zavezujem se, da bom s svojim ravnanjem pripomogel k temu, da nikoli več brat ne bo dvignil roko nad brata in nam bo prihranjeno gorje slehernega nasilja.

Ob tem bi se rad zahvalil za vašo notranjo človeško moč in odločitev, da vsa dejanja na poti rehabilitacije spomina in imena Ksenije in Rada Hribarja vodite na način, ki je iskreno spraven. Zato se pridružujem Vašim besedam, gospod Peter Hribar, da lahko odpustimo, pozabiti pa ne moremo in ne smemo.

Ob spominu na njuno tragično usodo se z obžalovanjem spominjamo vseh žrtev revolucionarnega nasilja. Z žalostjo, tesnobo in obžalovanjem se danes in v teh dneh spominjamo žrtev slehernega nesmiselnega nasilja, ki so med vojno in po njej brez krivde izgubile življenje.

Spoštovane gospe in gospodje. Napredek nekega naroda se ne meri le v materialni blaginji. Izrazi se tudi v njegovem duhovnem stanju. Če je to duhovno stanje stanje strpnosti in spoštovanja, stanje brez zamer in predsodkov, potem ni trdnejšega temelja od tega tudi  za našo narodno obnovo in razvoj.

Govor Petra Hribarja:

Spoštovani gospod predsednik, spoštovani zbrani.

Ta trenutek sem v imenu celotne rodbine Hribar, globoko ganjen in izjemno počaščen, da mi je bilo dano na koncu te dolge in žalostne zgodbe, slišati vaše povsem nedvoumne in iskrene besede opravičila za nekoč storjeno grdo dejanje, obenem pa sem tudi neizmerno ponosen, da mi je ob tem  pomembnem, morda prelomnem, po svoje morda celo zgodovinskem trenutku, dano  častno stati ob strani moža, ki je povsem jasno razumel sporočilo mojih besed, namenjenih anonimnim morilcem: Oproščamo vam…, da jih je  razumel kot široko ponujeno dlan, kot majhen, a ne ravno lahek korak v besedah in velik korak v njihovem  pomenu in sporočilu, ki ga nosijo. Častno  stati ob strani moža, ki ga  spoštujem kot predsednika naše države Slovenije  in kot človeka, ki verjame v svoja prepričanja in je dovolj širok in pogumen, da jih vedno znova postavlja in izpostavlja na odru življenja. Od tega trenutka dalje je moje spoštovanje do vas, kot predsednika in kot človeka zaradi besed, ki ste jih izrekli in osebnega poguma, da ste jih izrekli, vsekakor izjemno!!!

Gospod predsednik Republike Slovenije, gospod Borut Pahor! V imenu rodbine Hribar, iskrena hvala za vaše spoštljive besede, namenjene rodbini Hribar, iskrena hvala za to elegantno in brezčasno spominsko obeležje, namenjeno  Radu in Kseniji Hribar, ki sta se tako končno vrnila domov, in iskrena hvala tudi v imenu vseh tistih mnogih, ki še vedno čakajo na svoj trenutek svetlobe, skriti očem svojcev  širom po slovenski zemlji.

Razmišljam in prepričan sem, da je bilo dovolj. Dovolj te razklanosti, globoko zažrte v duše tistih naših najstarejših, ki so doživeli  vse grozote druge svetovne vojne, razklanosti, ki peče, boli in razjeda in kar je najhuje: vedno znova in znova zastruplja rod za rodom naših otrok, naših mladih upov, našega jutri! Čas je, gospodje in gospe, čas, da pade zastor pozabe, da končno nastopi čas odpuščanja in opravičil ter se ta tragedija slovenskega naroda končno in enkrat za vselej neha! Kdor zmore, naj stopi in naredi korak.

Gospod predsednik, če sva midva z današnjim ne ravno nepomembnim dejanjem dokazala, da se da stopiti preko sebe, da sva morda našla pravo pot, pot majhnih, a odločnih in dokončnih korakov, ki naj nas  nekoč v času pred nami, privedejo zopet na skupno pot, ki jo bomo hodili povsem mirno in ponosno dvignjenih glav, potem  je današnja slovesnost tisto  skupno pozitivno sporočilo, ki sva ga želela dati našemu narodu. In istočasno, iskren poziv vsem prizadetim, da je čas. ČAS JE!