S prstom nanj radi kažejo vsi, ki v Sloveniji v svetu umetnosti in kulture kaj pomenijo. Nekoliko pogosteje sicer tisti, ki niso vključeni v javno financiranje kulturnih programov in se morajo kot nevladni sektor s svojim delom prebijati iz leta v leto, iz razpisa v razpis.
Sodeč po nedavnih rezultatih programskega razpisa nevladnikov v obdobju 2018–2021 in burne odzive javnosti, tudi letošnji kulturni praznik ne bo potekal v bistveno drugačnem vzdušju kot predhodni, videti je, da bo tako še vsaj do leta 2021.
Če temu dodamo še predlog novele zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki je prišel v javno razpravo 22. januarja, rok za razpravo pa se izteče že 9. februarja, lahko že vnaprej predvidimo že znan scenarij »praznovanja« Prešernovega dne.
Toda ne glede na to, koliko empatije premoremo do tistih kulturnikov, ki so po rezultatih programskega razpisa nevladnikov dobili bistveno manj sredstev kot v preteklosti ali pa navkljub odličnim rezultatom ostali brez štiriletnega financiranja, vendarle ne moremo mimo pomembnega dejstva, da je kulturni praznik dan, ki je namenjen vsem Slovencem in ne izključno tistim, ki živijo od svojega umetniškega ustvarjanja in zanj.
Vse večje pomanjkanje denarja za kulturo je le ena plat zgodbe o krizi v slovenski kulturi.
Kultura pač niso samo umetniški ustvarjalci in poustvarjalci, so tudi vsi tisti navadni smrtniki, ki hočeš nočeš s svojim (ne)delovanjem ustvarjajo splošno družbeno klimo v državi in vrednote, ki prevladujejo v določeni družbi.
Slovenska družba vsekakor potrebuje dobre kulturnike in umetnike, prav je, da njihovo ustvarjanje podpre tudi država. Potrebuje pa tudi primerno kulturno vzgojo, ki dolgoročno prinese tudi za kulturo zainteresirane in temu primerno izobražene potrošnike, ne le kulturne ustvarjalce.
Slovenija ima kot država po odstotkih absolutno preveč kulturnikov, vedno več umetniških šol in premalo kulturnih presežkov, za povrh vsega pa od kulturnikov najvišjega svetovnega ranga pričakujemo, da bodo delali zastonj. Vse večje pomanjkanje denarja za kulturo je zato le ena plat zgodbe o krizi v slovenski kulturi.
Druga je povezana predvsem s kronično neorganiziranostjo in nezmožnostjo dosledne izpeljave kakršnihkoli reform v kulturi, ki bi nekega dne pripeljale tudi do tega, da bi bil 8. februar lahko končno praznik v pravem pomenu besede.
