Korupcija je največji problem Slovenije. Najtrši oreh tudi za novo vlado Roberta Goloba. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je decembra lani na osnovi raziskave Evropskega parlamenta ocenila, da je strošek korupcije v Sloveniji 3,5 milijarde evrov letno. Grozljiva številka, za kako velik znesek dejansko gre, si navadni smrtniki, ki se s povprečno plačo ali pokojnino komaj prebijejo čez mesec, niti ne predstavljajo. Za 3,5 milijarde evrov bi lahko zgradili več kot 20 tisoč neprofitnih stanovanj ali pa 125,4 kilometra avtoceste.
V samostojni Sloveniji se že trideset let na veliko krade predvsem javni denar, ki se po davkih in prispevkih zbira v proračunih in drugih javnih blagajnah. Če ne bi bilo tega ropanja, bi lahko vsi živeli bolje, ne pa da imajo koristi le najbolj drzni plenilci. Ker so ti močno prepleteni s politiko, tako levo kot desno, večina med njimi za svoja kriminalna dejanja običajno nikoli ne odgovarja.
Če se že znajdejo v preiskavah in so celo spisane ovadbe, se po pravilu potem nekaj zatakne v sodnih preiskavah, kjer se izločajo dokazi iz procesnih razlogov. Za korupcijo obsojenih na koncu res ni veliko, še posebej se roki pravice rade izognejo velike ribe. Če pa kdo med njimi slučajno že pristane za zapahi, so to bolj brezplačne počitnice na stroške davkoplačevalcev na odprtem oddelku zapora Dob na Puščavi pri Mokronogu.
Vse to je že znano in stokrat napisano. Ker ni bilo prave politične volje, so psi lajali, karavana pa je šla dalje. V Sloveniji namreč ne kradejo samo levi, kradejo tudi desni. Ko pridejo eni ali drugi na oblast, praviloma pozabijo na predvolilne obljube o pregonu korupcije ali se na veliko sprenevedajo. Javno govorijo eno, delajo pa drugo. Ker denar nima ideološke barve, se pogosto križajo interesi vplivnih posameznikov iz raznobarvnih političnih omrežij. Ko gre za osebne koristi, postanejo bratje v denarju. V Sloveniji se korupcija še vedno splača.
Ker denar nima ideološke barve, se pogosto križajo interesi vplivnih posameznikov iz raznobarvnih političnih omrežij. Ko gre za osebne koristi, postanejo bratje v denarju. V Sloveniji se korupcija še vedno splača.
Računsko sodišče, ki bdi nad potmi javnega denarja, je v svojih revizijah razkrilo kar precej barabij, veliko jih je najbrž ostalo tudi prikritih. Ko so se pod drobnogledom znašli vplivni politiki, se je pogosto začelo zapletati. Revizija nabav zaščitne opreme med epidemijo novega koronavirusa je tak najbolj plastični primer. Ker je bil prejšnji gospodarski minister Zdravko Počivalšek ujet s prsti v marmeladi, so takoj začeli preusmerjati pozornost na predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela.
Načrtno so se spravili na prvega revizorja, ga skušali kriminalizirati. Veselu so očitali nezdružljivost funkcije predsednika računskega sodišča s funkcijo prvega nadzornika svetovne nogometne zveze Fifa, kar pa je KPK na koncu zavrnila z odločitvijo, da s tem ni kršil zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Ves ta čas, ko so pritiskali na Vesela, pa je ovadba zoper ministra Počivalška ležala v predalu zdaj tudi že bivše šefinje NPU Petre Grah Lazar, in to vse do konca volitev.
Vsebina kazenske ovadbe o nabavah razvpitih respiratorjev podjetja Geneplanet, ki so jo razkrili kolegi v zadnji oddaji Tarča na TV Slovenija, do potankosti razgalja ozadje spornega posla, ki do neba zaudarja po korupciji. Kriminalna zgodba ima še globlje razsežnosti, kot je bilo do zdaj znano iz številnih medijskih objav v zadnjih dveh letih. Kaže na neverjetno brutalnost in primitivnost glavnih akterjev, ki so na oblasti dobili nekakšen božji kompleks in so zato mislili, da lahko delajo praktično vse, kar jim pade na pamet.
Njihovo početje je še toliko bolj zavržno, ker so se v času najhujše zdravstvene krize v zadnjem stoletju, ko je v družbi vladalo dobesedno obsedno stanje, želeli mastno okoristiti na račun javnega denarja. Ovadba do potankosti izriše prepletenost politike in lobijev, pokaže na prav neverjetno moč vplivanja komunikacijske agencije Pristop na odločitve bivšega ministra Počivalška. Človek se ob vsem tem lahko samo drži za glavo.
Prejšnja vlada je pogrnila na testu korupcije. To jo bil tudi eden glavni razlogov za Janšev poraz na aprilskih parlamentarnih volitvah. A Zdravko Počivalšek teh barabij gotovo ni počel na lastno roko, mimo vednosti prejšnjega predsednika vlade. Janez Janša namreč ni prvi borec proti globoki državi, je njen sestavni del. Je del problema, ne rešitve. Ni alternativa, že dolgo ne.
Obiskovanje turnirjev golfa na eksotičnih otokih v Indijskem oceanu in druženje na zasebnih jahtah z Božom Dimnikom in Andrejem Marčičem, ki veljata za ena glavnih lobistov in dobaviteljev javnega zdravstva, ne vliva upanja, da bi ta politik lahko presekal gordijski vozel korupcije. Prej nasprotno, s temi ekscesnimi dejanji si je povsem zapravil zaupanje.
Novi premier Robert Golob je pred veliko preizkušnjo. Če bo tudi njegova vlada nadaljevala s temi spornimi praksami, se ji po štirih letih ali še prej obeta podobno klavrna usoda kot njenim predhodnicam. Lobijem in raznim prodajalcem megle, t. i. komunikatorjem, bi bilo treba že takoj na začetku mandata stopiti na prste in jim pristriči peruti. Postali so država v državi, vzporedna oblast. To so pravi strici iz ozadja.
