Zelo težko sem v začetku krize sprejel dejstvo, da so bili domovi za starejše občane tako stigmatizirani. Samo malo pred začetkom krize je bila moja mama v domu za starejše, sicer je potem umrla v bolnici, ampak videl sem, čutil sem z ljudmi, ki so ostali sami, niti svojci niso mogli do njih. Nekateri so umirali sami, svojci niso mogli do njih. To so bile hude, hude preizkušnje za ljudi, mi smo pa v strahu seveda pred širitvijo epidemije zapirali domove neprodušno. Ta osamljenost in to pri mnogih starejših ljudeh, ki so se poslavljali od življenja, ta bo za vedno zaznamovala te družine. Za vedno. Sam se se od mame poslovil tako, da sva se držala za roko, to mi je veliko pomenilo, da sem se lahko normalno poslovil od ljubečega človeka. Mnogi tega niso mogli zaradi covida in takrat tiste mesece sem res zelo trpel. Tudi javnost ni razumela mojega poskusa, da bi kot predsednik republike na svoj način poskusil izraziti solidarnost z njimi. Tudi to me je bolelo. Kljub temu sem malček kljubovalno vztrajal, ker se mi je zdelo prav. Mislim, da bi se drugače obnašali vsi skupaj, če bi umirali mladi ljudje.

Radio Ognjišče