V uvodu oddaje Sreda v sredo se je Roman Leljak ozrl na pogreb pobitih z morišča Huda jama na mariborskem pokopališču Dobrava. Že vse od leta 1989. leta, ko je prvič stopil v jašek Barbara rova rudnika Huda jama, si je Roman Leljak prizadeval civiliziran pokop žrtev.
To se je sicer s simbolnim pogrebom tudi zgodilo, vendar ne tako, kot je sam predlagal. »Gre vseeno za dejstvo, da so v Barbara rovu posmrtni ostanki 700 Slovencev, 2000 Hrvatov in kakih 300 pripadnikov nemške narodnosti s celjskega in mariborskega območja.«
Še lani je namreč državna komisija načrtovala, da se jašek, v katerem je še vsaj kakih 2000 pobitih nesrečnikov, zasiplje z nekaj kubiki zemlje, kar se je tudi zgodilo, kosti ekshumiranih, ki so čakale v plastičnih zabojih, pa da se dokončno shranijo kar v Barbara rovu v aluminijastih zabojih.
O teh namerah Dežmanove komisije je seznanil hrvaško in svetovno javnost, pogovor s predsednikom Republike Borutom Pahorjem pa je prinesel dogovor, po katerem naj bi bile vse žrtve iz Hude jame pokopane v kostnici na mariborskem pokopališču Dobrava, kar bi omogočilo tudi odvzem DNK vzorcev žrtev in po identifikaciji bi se jih lahko pokopalo v domačem grobu.
Sreda v sredo z Romanom Leljakom
Da se vse vrti okoli denarja, je sedaj več kot jasno, pravi Leljak, kajti vlada je sprejela tudi sklep, da bi se posmrtne ostanke pobitih preprosto sežgalo. »K sreči so ta sklep hitro umaknili,« pravi Leljak. »Zdaj so se odločili za pokop v pokopno polje, pri čemer naj bi bili posamični ostanki shranjeni v nekakšne črne plastične vreče, na zunaj zelo podobne tistim za smeti. Prepričan sem, da v teh črnih vrečah niso kosti posamičnih žrtev, temveč pomešane, kosti desne stegnenice pa odpeljali v Ljubljano na Inštitut, kjer naj bi jim odvzeli DNK vzorce, nato pa pokopali na prostoru nekdanjega taborišča v Teharjih.«
Za Leljaka ni sprejemljivo, da bi del telesa bil v Mariboru, del pa na Teharjih. »Simbolni pogreb mi je sprožil grenak priokus, ker sem prepričan, da nismo naredili dobro delo!« Tudi preostalih 2000 žrtev, njihova ekshumacija prav sedaj poteka, naj bi shranjene v vrečah položili v pokopno polje na Dobravi.
Imena zločincev so znana, zakaj se jih ne preganja
Ob vsem dogajanju pri žrtvah Hude jame se Leljak ne more znebiti občutka, da je za slovensko vlado vprašanje povojnih pobojev povsem drugorazrednega pomena. Spomnil je na rudnik Pečovnik, v njegovem 210 metrov globokem jašku naj bi bilo celo do 12 tisoč pobitih.
»Državna Dežmanova komisija se je letos odločila za sondiranje jaška rudnika Pečovnik, ampak sveder se je ustavil že pri 32 metrih, čeprav smo opozorili, da se trupla nahajajo na globini 65 metrov ali celo nižje. Pokurili so 25 tisoč razpoložljivih evrov in odšli češ, da v Pečovniku ni nič. Tako funkcionirajo, Dežman na tak način, letno porabi pol milijona evrov.
Enako je bilo s Košnico, izkopali so eno grobišče, porabili 80 tisoč evrov in odšli. Prihodnje leto se bodo znova vrnili in porabili dodatnih 80 tisoč evrov. Tako ne gre,« pravi Leljak in dodaja, da tako početje omogoča lani sprejeti zakon, ki da onemogoča identifikacijo žrtev.
»Zakon izključuje prisotnost policije in sodstva, čeprav gre za kazniva dejanja, ki se še danes preganjajo tudi pri nas. In policija bi morala biti prisotna od prvega do zadnjega trenutka, popisati vsak dokaz posebej in z njimi skušati identificirati posmrtne ostanke. Zakon o kazenskem postopku,ki to zahteva, se sploh ne izvaja, zato javno pozivam Pavla Jamnika iz GPU, da odstopi kot vodja akcije Sprava.
»Imena oseb, ki so storile ta zločin, so znana, dokumentov o tem je dovolj, zato tako Leljak, tudi krajevno pristojni celjski državni tožilec krši zakonodajo, ko v 19. letih ni sprožil niti ene preiskave. Po njegovem zato tožilec Ferlinc ni imel kaj iskati na pogrebu v Mariboru. »Naj sedi v pisarni in piše obtožnice!«
Leljak je spomnil, da je 1945 leta bilo 25 tisoč partizanov, danes Slovenija plačuje 25 tisoč borčevskih pokojnin, borčevska organizacija ima poseben privilegiran položaj in zato od države dobiva izjemno velika sredstva. Od leta 2010 so prejeli osem milijonov evrov, prav toliko denarja pa je država Slovenija namenila za reševanje povojnih morišč, kjer ležijo borčevske žrtve.
»Od kod njim tak status, saj se nikoli niso borili za samostojno Slovenijo, temveč za komunistično oblast. Zato je društvo Huda jama pretekli teden zahtevalo, da se ZZB NOV odvzame privilegirani status posebnega družbenega pomena. Dejstvo je, da je slovensko partizanstvo pobilo največ slovenskega življa in to od odraslih, pa vse do otrok, kar zgovorno pričajo najdbe v Krimski jami, pa tudi v Hudi jami.«
In prav borčevska organizacija s svojim privilegiranim statusom vpliva na to, da je vprašanje žrtev povojnih pobojev za Cerarjevo vlado drugorazrednega pomena, ker se spreneveda pred obremenilnimi dokazi za pregon zločincev Hude jame in drugih morišč. Zanj so višek sprevrženosti in cinizma javni nastopi liderjev ZZB na čelu s Turnškom.
Kam je poniknil kilogram zlatega nakita
Na dejstvo, da so najdbine z morišč predmet spletne prodaje je Leljak opozoril tudi predsednika vladne komisije Dežmana, ki je le zamahnil z roko in dejal, da se to dogaja že dvajset let. »Reakcija predsednika Republike Boruta Pahorja je bila drugačna, in mislim, da smo tudi zaradi tega kot društvo Huda jama dobili dovoljenje za nadzor nad potekom izkopov, čeprav je vse odvisno od volje državne Dežmanove komisije. Če nam ne bodo dovolili, bomo o tem obvestili javnost.«
Ob tem Leljak pove, da je pred leti opozoril na dogodek iz leta 2007, ko so pri Škofji Loki opravljali izkope enega od morišč. »Tam so odkopali nekaj sto ostankov žrtev in tudi kak kilogram zlatega nakita, od prstanov do verižic. Prišel je dr. Dežman, takrat direktor Muzeja novejše zgodovine in odnesel nakit. Komisija, ki je opravljala izkop, je protestirala, kar je zapisano tudi v zapisniku. Ko sem dr. Dežmana vprašal, kaj je s temi nadbinami, mi je odvrnil, da so v Muzeju, vendar sedanja direktorica o tem ne ve nič. Zato že dve leti pričakujem odgovor dr. Dežmana, kje je končal ta zlati nakit.«
Ob koncu oddaje se je Roman Leljak sprehodil skozi dokumentarni film Huda jama, strogo varovana skrivnost, ki je bil premierno predvajam v Zagrebu in si ga je ogledalo več kot 2000 ljudi. »Z njim sem skušal pokazati, kaj se je dogajalo leta 1945, kako je prišlo do likvidacij.
»V njem so kadri iz leta 1989, ko sva s Filipom Robarjem Dorinom stopila v Hudo jamo in odstranila prvo pregrado, sledi leto 2009, ko je padlo vsej enajst pregrad in kar je za njimi videlo oko kamere. Srž filma pa je v popolnem seznamu odgovornih za poboje v Hudi jami in drugih moriščih. Od Josipa Broza Tita, ki je 1. Junija 1945 v Celju napovedal, da izdajalci ne bodo dolgo gledali lepote slovenskih planin, pa do Ivana Mačka Matije, Mitje Ribičiča, vseh 48 pripadnikov celjske Ozne in seznam borcev celotnega 1. bataljona tretje brigade, ki so izvajali likvidacije v Hudi jami.
Prikazanih je kar nekaj pričevanj borcev, ki so na policiji in tožilstvu izpovedali, kako so in na kakšen način opravili likvidacije. Zato gospodu Jamniku še enkrat; več kot dovolj je obremenilnih dokazov za pričetek kazenskih postopkov zoper zločince! Vse to je že imel leta 2009, ko je še živel komandant bataljona Benjamin Žižmund.«
Zato dokumentarec, da si bo lahko slovenska javnost sama postavila vprašanja, kako to, da ob takšnih dokazih slovenska policija in tožilstvo nista sprožila niti ene kazenske ovadbe, sklene Roman Leljak.
