Kakšno poletje! Sami politični vrhunci! Vrstili so se kot ognjemet: najprej blisk, potem pok, nato dim. Dogajalo se je na vseh frontah – od podjetnikov, sodišč, ministrov, strankarskih voditeljev do institucij, ki naj bi bile zadnji branik pred političnimi ekscesi.

A letos so se braniki kar sami odločili, da bodo del spektakla. In če se nas je lotila že peklenska vročina, je tudi politični termometer iz dneva v dan kazal nove rekorde. In ko mislite, da je konec, se nekje v ozadju prižge še ena raketa.

Kje se je začelo? Ne, nadaljevalo se je. Če je kdo mislil, da je nanizank z Robertom Golobom konec, se je zmotil. Malce dolgčas je le, ker Tine Gaber kar ni in ni zraven. Skratka, Golob si je zamislil vlado v senci. Ne kot skupni projekt leve sredine, ne kot novo koalicijsko arhitekturo, temveč kot osebni podaljšek svoje politične vizije.

SD in Levico je povabil, naj se mu pridružita – ne da skupaj ustanovijo nekaj novega, ampak da se priključita že na postavljeni oder. In seveda, dobil je košarico.

V štirih letih se očitno še ni naučil tiste osnovne politične koreografije: ravnanja s partnerji v rokavicah, tako da imajo ves čas občutek, da so enako pomembni, medtem ko dirigentsko palico v resnici držite vi.

Ni edini – tudi Janez Janša je za to potreboval kakšno desetletje ali dve. Ali se je Janša res naučil, bomo šele videli. Trenutno kaže, da mu zadeve okoli Borisa Mijiča in Roka Snežiča niso ravno stekle. So se odvijale mimo njega? Čisto mimo gotovo ne.

Zgodba je bila skoraj filmska: Mijičevo podjetje dolguje delavcem, potem ga podari Snežiču, Janševemu znancu ali morda davčnemu svetovalcu, ki podjetje preimenuje v Klukec in naj bi se ukvarjalo s kamelami ali nekaj podobnega. Vmes se pojavi še Luka Mesec, ki naj bi bil, najbrž po »natolcevanju«, poleg ob prenosu firme.

Morda bi bilo pa bolje, da bi se Janša bolj poglobil v to tragikomedijo, saj potem morda ne bi bilo vse skupaj izpeljano tako diletantsko in nesramno!? Janša sam bi uporabil gotovo bolj prefinjeno dramaturgijo. Kakšno norčevanje!

A vrhunec absurda? Minister za delo in gospodarstvo Anže Logar! Dneve opazuje dogajanje, molči, čaka. Ko ga javnost spodbudi, končno obsodi celotno zgodbo – kot da je čakal na navodila. Janša pa doda, da se dogaja še kaj hujšega. Najbrž se res – a najprej Logarjevo omahovanje, potem pa še dokaj neokusna Janševa izjava ob takšnem norčevanju iz delavcev.

Tu je še Zoran Stevanović, ki je potreboval skoraj geološko dobo, da je »izdavil«, da se mora znebiti Mijiča. Seveda – poslansko mesto je sladko in vsak glas šteje; da bi ga Resnica kar »vrgla prek rame«? Nikakor. Koalicija bo tako imela dokaj težek izpit: »kako ne izgubiti glasu«, in gotovo ne bo poceni.

In Stevanović je postal za slovensko politiko središče sveta. Vse se vrti okoli njega. Opozicija zahteva, da se poslovi z mesta predsednika državnega zbora. Tega filma seveda ne bomo videli.

Stevanovića spotikajo, ker naj bi skupaj s koalicijo zadušil ustanovitev preiskovalne komisije o Black Cubu – zgodbi, ki zveni kot slabo napisana epizoda političnega trilerja. Opozicija kriči »cenzura večine!«, koalicija odgovarja »poslovnik!«, državljani pa se sprašujemo, ali je parlament sploh še prostor razuma ali le oder za neskončne predstave.

In tako se poletje v slovenski politiki še bolj kot vreme – ne meri v stopinjah, temveč v decibelih. Medtem namreč, ko se prepirajo o komisijah, že kujejo nova referendumska železa, že kurijo, da bi jeseni vročina ne popustila. Saj ne vem, koliko referendumov bomo imeli, tri, štiri – o obveznem RTV-prispevku?

O preiskovalni policiji oz. nekakšni politični policiji?  Razprave bodo vroče, vsak tabor pa bo prepričan, da gre za »usodo demokracije«. Volivci bomo medtem ugotavljali, da je odločanje o RTV-prispevku skoraj tako zapleteno kot razlaga, zakaj komisije preiskujejo vse razen tistega, kar bi morale.

Jesen bo torej razgibana – kot vedno, ko se politika odloči, da nam popestri sezono. Odločali bomo o toliko stvareh, da se bomo počutili kot poslanci v parlamentu! Le plačal nas ne bo za to nihče.

In ko je bila mera že polna, se je v politiko vpletlo še ustavno sodišče. Ne glede na to, kaj sprejme, bi človek pričakoval vsaj nevtralno obrazložitev razsodbe. A tokrat je bilo drugače – odločitev je bila politično argumentirana. To je bil višek. Zakon o RTV je ustaven, so zapisali, ker je cilj depolitizacija.

Ustavno sodišče je torej presodilo, da je zakonodajalec lahko predčasno zaključil mandate članov programskega sveta, nadzornega sveta in vodstva RTV, saj naj bi bilo nujno zagotoviti hitro depolitizacijo in večjo neodvisnost javnega medija. Postopen prehod ne bi omogočil takojšnje depolitizacije, so zapisali sodniki.

Opozorili so na izjemne okoliščine – od opozoril Evropske komisije do sodnih odločitev o nepravilnostih pri upravljanju RTV. Koristi nove ureditve naj bi pretehtale nad posledicami posega v avtonomijo javnega medija. Osebno dojemam to obrazložitev kot politični poseg sodišča v zakonodajo. Kam smo padli! Komu še sploh lahko verjamete!?

In tako smo dobili poletje, ki je preseglo vse sezonske napovedi. Sicer veliko sonca, a še več političnih oblakov. In sami politični požari. Namesto dopusta – maraton presenečenj.

Če bi kdo še dvomil, da je slovenska politika poligon, kjer se preizkušajo ego, improvizacija in trma, je letošnje poletje postreglo z dokaznim gradivom, ki ga ne bi mogla preseči niti najbolj domiselna satira.

In kot vidimo, bo jesen še bolj vroča. Če nam bo vreme prizaneslo, nam pa politiki gotovo ne bodo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.