Da bi kot nekakšen tehnični mandatar, krizni menedžer, še iz države Slovenije naredil Krko. Pred Jožetom Colaričem je vsak predsednik slovenske vlade, levi ali desni, v znak spoštovanja snel klobuk. Vsi so radi prišli na obisk v Krko in vse je Colarič tudi vedno sprejel.

Jože Colarič nedvomno uživa največji ugled med slovenskimi direktorji. Teče že 21. leto, ko je na čelu Krke. Predsednik uprave in generalni direktor bo do konca leta 2027, ko se Krkini upravi izteče zadnji šestletni mandat.

Konec avgusta je vstopil v sedmo desetletje življenja, minuli teden pa je iz rok predsednice republike Nataše Pirc Musar prejel visoko državno priznanje – zlati red za (izjemne) zasluge pri razvoju slovenskega gospodarstva in farmacevtske industrije.

Podatek, da je Krka prvo slovensko podjetje s tržno kapitalizacijo, ki je presegla pet milijard evrov, pove vse. V dveh desetletjih pod Colaričevim vodstvom je novomeški farmacevt postal vodilna slovenska multinacionalka, Krka je ves ta čas vztrajno rastla tako po prihodkih kot po številu zaposlenih.

Leta 2004 pred njegovim uradnim nastopom funkcije je imela Krka 470 milijonov evrov prometa, lani se je ta približal dvema milijardama (1909,5 milijona evrov), čistega dobička pa je bilo 356,2 milijona evrov. Leta 2005 je bilo v skupini Krka 4781 zaposlenih, danes jih je že 12.800, in to v več kot 45 državah.

Jože Colarič je tretji človek na čelu Krke in je po dveh desetletjih vodenja novomeškega farmacevta presegel svoja predhodnika: legendarnega Miloša Kovačiča in ustanovitelja Krke Borisa Andrijaniča.

Colarič, po izobrazbi diplomirani ekonomist, je tretji človek na čelu Krke in je po dveh desetletjih vodenja novomeškega farmacevta presegel svoja predhodnika: legendarnega Miloša Kovačiča in ustanovitelja Krke Borisa Andrijaniča. V Krki se je zaposlil že davnega leta 1982, še pod Andrijaničem.

Leta 2002 je bil na predlog Kovačiča evidentiran za bodočega predsednika uprave in je Krko iz njegove sence dejansko vodil že nekaj let pred uradnim imenovanjem na položaj, ki ga je nastopil 1. januarja 2005.

Poslovna uspešnost Krke naj bi temeljila na vizionarskem poslovnem modelu vertikalne integracije, pri čemer je najpomembnejšo vlogo v kolektivu odigral prav Colarič, ki je po značaju precej drugačen od svojega predhodnika »Meloša«, ki je bival v apartmaju Gradu Otočec in veljal za nekakšnega dolenjskega bonvivana.

A tudi bolj zadržani Colarič vseeno ni tak Špartanec in deloholik, kot se morda zdi na prvi pogled. Ko so ga pred leti vprašali, kaj počne z denarjem, ki ga zasluži v Krki (dobrega 1,5 milijona evrov bruto oz. 636 tisoč evrov neto v letu 2024), je dejal, da ne vlaga v statusne simbole, temveč v doživetja, da precej potuje po svetu.

V zadnjem intervjuju za Reporter (2018) se je pohvalil, da je bil celo na Antarktiki. V njegovi uradni biografiji manjka podatek, da je prvih pet let v karieri (1997–1982), najprej še kot študent, kasneje kot uslužbenec, delal kot turistični vodnik za ljubljanski Kompas.

Tudi visoke plače Colariču nihče ne očita, saj je dobro poskrbel za zaposlene, ki v Krki prejemajo nadpovprečne plače in so še dodatno nagrajeni. Izplačilo (obvezne) božičnice v Krki ni problem. Decembra lani so jo redno zaposlenim in agencijskim delavcem izplačali v višini 2343,07 evra bruto.

Menda obstaja samo še ena stvar, ki je za Colariča tako pomembna kot Krka. Kot ponosni Dolenjec, njegov rod izvira iz Podbočja pod Gorjanci, ima tudi on pri Gadovi peči svoj vinograd, kjer pridela 1700 litrov cvička. Tisti, ki ga malo bolje poznajo, pravijo, da je vinograd, kjer vse opravi sam, za Colariča sveti kraj, in ko pride trgatev, ga ne sme nihče motiti.