Tokrat bom pisal o značaju nekaterih slovenskih politikov ter o slovenskem Kavlju 22, torej o razmerah, iz katerih ni izhoda, ali pa se vsaj zdi tako. Obravnavo bom navezal na prihajajoče volitve.

Pred mnogimi leti, ko sem pripravljal doktorat, sem svojemu mentorju dejal, da mora Janez Janša bistveno spremeniti svoj odnos do drugih in se nasploh obnašati manj napadalno, če hoče zmagati na volitvah.

Moj mentor je bil blizu takratni SDSS in na FDV-ju je to štelo za absoluten greh. Začuda pa to, da je veliko predavateljev s fakultete sledilo Kučanu ali LDS, ni predstavljajo nobene težave. To se je celo spodobilo in potihoma zahtevalo. Šlo je pač za politiko, v tem okviru pa je bil vsakdo, ki je bil na drugi strani politične ločnice, persona non grata. Je pa to neka druga zgodba, ki se ji, morda, posvetim kdaj drugič.

Da je Janša za precejšen del prebivalstva neprijeten, je jasno, zato ga pred samimi volitvami umikajo v ozadje, kar ste gotovo opazili.

Ne, ljudje niso neumni, četudi pristajajo na manipulacije levičarjev in njim zavezanih medijev (mogoče je reči, da so ljudje, ko gre za presojo politikov in nasploh ljudi, ki nastopajo v javnosti, pristranski oziroma selektivni). Jih pa razumem, saj nimajo dostopa do analiz, ki bi jih izvajali dovolj vplivni politično neodvisni mediji. Težko si predstavljam, na primer, da bi se kateri od medijev, ki pripadajo slovenskemu desnemu ali levo-liberalno-progresivnemu taboru, posvetil nepristranski analizi psiholoških značilnosti ljudi tako z ene kot z druge strani politične ločnice.

V našem primeru gre za presojo psiholoških značilnosti neke osebnosti, ki je sicer spodbujena s strani medijev, vendar je v osnovi pravilna. Na drugi strani pa, kar fascinira, ljudje niso sposobni zaznati očitnih manipulacij posameznikov, ki so prikriti homoseksualci ter lažnivci (s samo homoseksualnostjo sicer ni nič narobe, večina Slovencev pa je ne prenese, še posebej ljudje, ki niso iz mestnega okolja; zato se slovenski politiki spolno nikoli ne razkrivajo; bili bi presenečeni, če bi vedeli, koliko slovenskih politikov je homoseksualcev; in ti še zdaleč niso zgolj levi, temveč tudi desni).

Dodajam, da prej navedeno nikakor ne velja za Janšo.

Kakorkoli, nekaj dni po pogovoru z mentorjem sem na prvem programu nacionalne televizije gledal pogovor Janeza Janše z Gregorjem Golobičem. Janša je bil nenavadno spravljiv, popolnoma drugačen kot običajno.

Gregor Golobič se je na spravljivost Janše odzval izrazito presenečeno. In SDSS, kar brez najmanjšega dvoma vključuje Janšo, je na naslednjih volitvah, ki so bile čez nekaj tednov, prvič v zgodovini Slovenije zmagala.

Če je šlo v tem primeru za to, da je oziroma sta SDSS in Janša namenoma gradila na spravljivosti, predstavlja dogajanje pred volitvami 2026 popoln obrat, obrat v izrazito cepitev in polarizacijo slovenske družbe, svojevrstni »salto mortale«. Srečujemo se s skokom, ki se lahko konča s smrtjo. Gre za izrazito spremembo strategije v volilni kampanji, ki jo bo – in jo že – uporablja SDS(S).

In nasprotna, Kučanova oziroma levaliberalna-progresivna stran bo ponovno igrala na karto zavračanja Janše na osebni ravni, kot je počela že tolikokrat doslej. Tako bo hote prispevala k polarizaciji slovenske družbe. So pa tokrat razmere polarizaciji izrazito naklonjene.

Gre za to, da ima polarizacija dva temelja, na eni strani desnega, na drugi pa levo-progresivno-liberalnega. Desna stran politične arene, s tem pa mislim na stranko, ki si na tej strani lasti politični monopol, bo namreč sistematično gradila na cepitvi družbe, ki se je za uporabno pokazala z volilno kampanjo v Združenih državah Amerike. V ZDA gre za nasprotovanje mentaliteti »woke«, torej identitetni različnosti na notranji ravni, obenem pa za nasprotovanje migracijam, za nasprotovanje različnosti na zunanji ravni oziroma pred vrati države. Je pa to zgolj izgovor, na podlagi katerega se v državo uvaja politični avtoritarizem.

Obenem se potihoma pojavlja nasprotovanje celotnemu procesu modernizacije, ki je utemeljen na izraziti individualizaciji in posameznikovih pravicah. Tukaj v igro vstopa radikalno krilo slovenske Katoliške cerkve, ki v politično-katoliškem prostoru na Slovenskem prevladuje že vse od časa nadškofa Šuštarja (še zdaleč pa ni slovenska Katoliška cerkev politično enotna) in podpira dominantno politično stranko desnice.

blog

Sicer ljudje radi pristajajo na polarizacijo, obenem pa je ne marajo, ko je preveč očitna, ko je preblizu avtoritarizmu. In Janša, o tem ni nobenega dvoma, je za mnoge levičarje in povprečnega Slovenca, ki ni janšist, kot človek izrazito nesprejemljiv. Pri tem igrajo pomembno vlogo tudi levi mediji, ki ga kot takšnega prikazujejo. To pa nikakor ne pomeni, da je napačna presoja njegove osebnosti, ki jo izvajajo ljudje z ulice.

Ta proces, proces hotenega in zaostrenega cepljenja slovenske družbe, bo bistveno zaostren in bo postal povsem očiten že čez nekaj mesecev. To bo pač vodilna metoda izkazovanja desnice. Na drugi strani pa levica nima nikakršne vsebine, razen sovraštva in nasprotovanja Janši (ta proces bom natančneje, na osnovi statističnih podatkov, prikazal v enem od naslednjih komentarjev).

Obenem pa, in to je treba poudariti zmeraj znova, se polovica volilnega telesa na Slovenskem umika iz politične arene, ker se jim ta upira, ker pač ne predstavlja njihovih interesov, ker politične stranke in njihovi liderji služijo zgolj sami sebi.

Če bodo volili v večjem deležu kot 50 odstotkov, kot se je zgodilo leta 2022, bodo volili taktično, zaradi nasprotovanja SDS-u in Janši, četudi se jim upira tudi Golob, nikakor pa zaradi dejanske pripadnosti Gibanju Svoboda (tudi o tem bom še pisal).

Vendar Goloba še nekako prenesejo, ker se kaže kot bolj človeški (in ta izraz pri slovenskih politikih na splošno uporabljam z velikansko mero cinizma).

Ko gre za slovenski Kavelj 22 v povezavi z volitvami 2026, je ta v tem, da kaže, da se ne morem izogniti rešitvi, ki jo v osnovi prepričano odklanjam.

V istoimenski Hellerjevi knjigi Kavelj 22 gre za to, da je zaskrbljeni pilot letala prepričan, da leti v smrt. Na drugi strani pa pilot, ki je nor, in je potemtakem nezmožen za polet v smrt, ravno s tem, ko zdravnika zaprosi za potrdilo o svoji norosti, pokaže, da je sposoben za presojo svojega ravnanja in je, potemtakem, normalen. In zato bo poletel v smrt.

Ko gre za politično dogajanje v Sloveniji, se tudi v tem primeru srečujemo s Kavljem 22. Gre za to, da smo kot pilot, ki pilotira v smrt, obsojeni na avtoritarizem. Če bo na volitvah zmagala SDS, ki si prizadeva za večjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva, potem to pomeni dokončen obrat v avtoritarnost in dokončno opustitev demokracije kot mehanizma, ki omogoča nadzor nosilcev oblasti. Če pa se odločimo za GS, ki v bistvu nasprotuje višji ravni konkurenčnosti gospodarstva, potem se bomo odločili za politično stranko, ki je prikrito avtoritarna. V enem in drugem primeru se potemtakem srečujemo z avtoritarnostjo ter delovanjem akterjev, ki bodo nezamejeno plenili slovensko družbo. Spremenila se bo le barva, s katero se označujejo.

Z mojega stališča predstavlja zagotovitev konkurenčnosti slovenskega gospodarstva absolutno nujnost. Zgolj ta nam lahko omogoči dovolj visoko kakovost življenja. Obenem pa nikakor ne pristajam na avtoritarno upravljanje družbe, ki vzpostavlja korupcijo tistih z desne, ki bo potemtakem zoperstavljena korupciji z leve.

Ker v danih razmerah ni akterja, ki bi bil dovolj močan in bi združeval konkurenčnost z nadzorom političnih elit, torej z demokracijo, je mogoče poiskati rešitev le zunaj polarizacije med SDS in GS. Gordijski vozel slovenske politike je torej mogoče rešiti le s tem, da se preseka.