Izid me je deloma presenetil. Pričakoval sem, da bo, kot v preteklosti, koncentracija glasov na levi sredini okoli Svobode še večja. Tako pa se lahko kot zmagovalca počutita oba glavna konkurenta.

Golob je v fotofinišu dosegel minimalno relativno večino in kot prvi po Janezu Drnovšku leta 2000 na drugih zaporednih volitvah ohranil primat na levi sredini ter ima dobre možnosti, da ostane premier.

Toda po drugi strani je SDS bistveno izboljšala svoj izid v relativnih številkah ne glede na visoko volilno udeležbo, ki običajno koristi levici. Prav tako je v absolutnih številkah dosegla najboljši izid v svoji zgodovini.

Kaplja pelina za Goloba je prepričljiva izguba večine vladne koalicije. Ta ima trenutno manj sedežev, kot jih je imela leta 2022 Svoboda sama. Razen tega je Svoboda, če upoštevamo še dosežka bivših strank Alenke Bratušek in Marjana Šarca, ki ju je pogoltnila, izgubila trideset odstotkov glasov in 12 sedežev v parlamentu.

Kar zadeva sestavljanje koalicij, je položaj podoben kot leta 2011. Glede na razdeljenost volilnega telesa bi bila vsaj kratkoročno edina res dobra rešitev velika koalicija obeh največjih strank. Ker se to zdi utopično, bi bil nekakšen približek koalicija, v kateri bi sodelovale stranke z obeh polov. V takšni kombinaciji sam ne glede na to, kdo bo vlado vodil, vidim trojček okoli NSI, socialne demokrate in Logarjeve demokrate (seveda brez Levice).

Še najverjetneje pa je, da bo Golob vsaj sprva poskušal oblikovati vlado s strankama sedanje koalicije, pri čemer se bo skušal nasloniti na Resnico kot stranko, ki jo bo podpirala od zunaj, in na kakšnega poslanca iz manjših desnosredinskih list. Veliko vprašanje je seveda, kako stabilna je lahko takšna naveza.