»Ko me ni bilo doma, je moja mama dvignila telefonsko slušalko, in nekdo ji je dejal: 'Skozi okno njegove spalnice bomo ustrelili vašega sina!' Domača stoletna hiša, v kateri sem takrat bival, stoji v ozki dolini, s sosednjega hriba je oddaljena slabih 100 metrov in bi me bilo zlahka zadeti v moji spalnici ...
Ko sem malo kasneje nekoč šel na Čopovi ulici v Ljubljani v nek lokal, pa je nekdo pristopil k meni in dejal: 'Gospod Podobnik, vredni ste 20.000 mark. Da si ne bosta kaj domišljali.' In je odšel. Stekel sem za njim, natakarica je celo mislila, da ne nameravam plačati zapitka, a je izginil kot kafra.
Sem pa preveril, 20.000 mark je bila res takrat tarifa, da nekdo pride s Hrvaškega, izvede likvidacijo in se vrne tjakaj. Takrat so mi prvič na osnovi policijske ocene ogroženosti dali varovanje,« v Reporterju pove Podobnik.
Celoten intervju z Marjanom Podobnikom lahko preberete v tiskani izdaji Reporterja.
