Komaj dvajsetleten se je Luka Lindič kot najobetavnejši slovenski alpinist kalil v višavah pakistanskega Karakoruma. Le nekaj let kasneje si je v navezi z Alešem Česnom in Markom Prezljem priplezal zlati cepin za dotlej neosvojljivo prvenstveno smer v Hagshuju ter se uveljavil kot eden najboljših alpinistov ne samo v Sloveniji, temveč v svetu. Kasneje si je Savinjčan z Ines Papert omislil nov, malce drugačen in vsaj za zdravje manj tvegan projekt Mountain Lodge Istria – v napol opusteli istrski vasici Kompanj sta zapuščeno kmetijo spremenila v moderen in udoben kraj počitka in navdiha za plezalce ter ljubitelje narave in joge.

Kako pride do tega, da vrhunski alpinist in plezalec obnavlja razpadajoče hiše v istrskem zaledju in jih spreminja v turistične hiške?

Hotel sem študirati arhitekturo, potem pa sem se v Alpinističnem odseku v Celju leta 2003 ali 2004 vpisal v alpinistično šolo. Študirat bi moral iti v Ljubljano in takrat se mi je zdelo, da je Ljubljana tako daleč stran, da ne bom mogel ohraniti stika s klubom v Celju, da ne bom mogel vsak četrtek hoditi na »ferajn«, kot pravimo odseku. V četrtek ob osmih smo imeli na odseku sestanke in to je bilo, kot da bi hodil v cerkev. Potem sem se vpisal na študij logistike v Celju, ampak že od nekdaj mi je bilo zanimivo razmišljati, kaj bi se dalo narediti s kako zgradbo, kako bi bilo kaj videti. Zdaj se je tu v Kompanju razvila še socialna komponenta projekta, kjer lahko delim svoje izkušnje z ljudmi. Eno je to, kar se grem v hribih sam, drugo pa je predajanje mojega znanja naprej. Čeprav je projekt kar naporen in je veliko tekanja naokrog, veliko tudi dobim nazaj.

Kako pa si z Ines delita zadolžitve?

Za zdaj še zelo neprofesionalno in zelo improvizirano, sploh zato, ker se je še pred nedavnim gradilo in nato urejalo notranjost. Preprosto si vloge razdeliva. Ona je malo boljša v marketingu, predvsem ima zelo dobre kontakte v nemško govorečem prostoru, kjer se preživlja s športnim marketingom.

Od kod pa prihajajo vajini gostje?

Poleti, ko pridejo turisti na dopust, jih je okoli 75 odstotkov iz nemško govorečih držav, se pravi Avstrije, Nemčije, Švice, preostanek pa se precej enakomerno porazdeli na Hrvaško, Slovenijo, Italijo in Francijo. Imeli smo tudi Američane in Kanadčane, nedolgo nazaj pa so na obisk prišli tudi trije Korejci. Obiskovalci, ki pridejo k nam zaradi joge, pa so dokaj enakomerno porazdeljeni: iz Hrvaške, Slovenije, Avstrije in Nemčije, pa tudi iz Italije prihajajo. Ne da bi bila posebej pametna ali da bi to načrtovala, sva, se mi zdi, našla neko nišo, kjer manjka ponudba. V Istri je veliko vil z bazenom, a le malo jih ima velik prostor za skupinske dejavnosti, za delavnice. To običajno ponujajo samo hoteli, za kar pa potrebuješ 50 ljudi, da se ti splača kaj takega speljati.

Kako sta sploh našla Kompanj? Gre za res majhno in odročno vasico v malo obiskanem delu Istre.

Sam sem precej časa preživel v Ospu, kjer sem v času študija plezal s Silvom Karom, ki ima tam kamnito hišo, in včasih smo šli plezat tudi v Kompanj. Vselej sem imel v glavi, da bi nekoč imel tudi sam tako kamnito bajto. Ines je nekoč hotela v Berchtesgadnu v Nemčiji narediti center za plezalce, vendar so tam nepremičnine skoraj utopično drage. Za povrh so tam vsa plezališča v nacionalnem parku in obstaja dogovor s parkom, da plezališča ne smejo biti predstavljena v plezalnih vodnikih in se jih ne sme promovirati, da ne bi prišlo preveč plezalcev. Če bi se obisk preveč povečal, bi jih zaradi varovanja narave v parku zaprli. Odpiranje plezalnega centra v takih krajih bi bilo torej kontraproduktivno, saj ga ne bi mogel promovirati. Ko sem Ines povedal za Istro in za njen potencial, je bila takoj za to, da nekaj narediva v teh krajih. Imela sva ogledanih nekaj hiš, ki sva jih našla na nepremičninskih portalih, nato pa sva šla še malo po vaseh. Kompanj je bil v bistvu najina prva izbira zaradi plezališča, ki je največje v Istri, med spraševanjem po vasi pa sva zagledala razpadlo hiško. Že deset let prej so jo lastniki neuspešno prodajali. Vaščani so nama dali kontakt in v pol ure je bil eden od lastnikov tu – šlo je za sorodnike, ki so hišo podedovali. Pogoj je bil, da prodajo obe hiši skupaj, torej malo in tole večjo, v kateri je bil hlev. Hitro smo se dogovorili in lastnik je prišel tudi na otvoritev, kjer je povedal, da je zelo ganjen, ko je videl, kaj smo naredili. Prej se sorodniki niso mogli dogovoriti, kaj narediti, in je vse propadalo, bilo je tik pred tem, da se podre. Veliko mu je pomenilo, da smo hiši prenovili v originalnem slogu. Najina vizija je bila ves čas preurediti tradicionalno zgradbo, kar je vsaj s finančnega vidika totalno neracionalno. Veliko ceneje bi bilo tako hišo podreti in postaviti nekaj novega.

Pa je bila obnova še zmeraj cenejša od, recimo, prenove stare hiše v Sloveniji, recimo v vaši Savinjski dolini?

Po mojem je zelo primerljivo. Ceneje je bilo definitivno to, da sva večino dela opravila, še preden je Hrvaška prevzela evro, ker so šle po tem cene pri izvajalcih in pri materialu gor za tretjino. Dodaten plus je bil, da so bila velika konstrukcijska dela opravljena še pred obdobjem kovida.

Primož Lavre

Kaj pa pravijo domačini na to, da se jim danes po vasi sprehajajo Korejci?

Skoraj še bolj kot na prenovo hiš sem ponosen na to, da nama je uspelo pri takem projektu ohraniti ali pa zgraditi odnose z ljudmi v mali vasi. Tak poseg je velika sprememba za ritem vasi, a še zmeraj ni množičen turizem. Sama prenova je bila marsikdaj tudi nadležna za sosede, zato sva ponosna, da imava kot vendarle totalna tujca še vedno dober odnos z vaščani. Mislim, da je to mednaroden človeški jezik – ko nekdo vidi, da se pri delu ne bojiš umazati, da nisi ukazovalen in ne poskušaš biti šerif vasi po enem mesecu, ti ni treba kaj veliko razlagati, tvoje početje pove vse.

So se plezalci že prej zadrževali v Kompanju?

Niti ne, ker je parkirišče za plezališče precej pred vasjo. Plezalci se tu praktično niso ustavljali, turisti, ki pridejo k nama, pa so ali plezalci ali pa ljudje, ki jih taka nastanitev pritegne. Doslej se ni zgodilo niti enkrat, da bi kak najin gost razgrajal ali bil nadležen za sosede.
Predstavljam si, da vajini gostje tudi ne iščejo glasne zabave.
Ja, to je za okolje dokaj neobremenjujoča oblika turizma.

Kako se alpinisti pravzaprav najdete kot plezalni partnerji? Kako sta se denimo našla vidva z Luko Krajncem, s katerim sta v zadnjem času opravila nekaj odmevnih vzponov?

V klubu v Celju. Bila sva približno iste starosti in enako zagnana. Šele zdaj dojemam, kakšno vlogo v Sloveniji igrajo alpinistične šole in alpinistični odseki, s socialnega vidika ti ponujajo prostor, kjer najdeš ljudi, ki jih zanimajo iste stvari. Te šole še vedno večinoma delujejo na prostovoljski osnovi, česa podobnega ni verjetno nikjer v svetu.

Kar nekaj Slovencev že pleza s tujimi partnerji, občasno tudi vi. Alpinisti delujete kot tesno povezana druščina – ali to drži ali pa je pri plezanju še vedno precej nacionalnega izolacionizma kot denimo pred desetletji, ko so v Himalajo hodile praktično le enonacionalne odprave?

Definitivno se je to zelo spremenilo, danes je plezalska ali pa vsaj alpinistična scena že zelo internacionalna. Zdajle so bili tu v Istri teden dni ljudje, ki sicer redno obiskujejo El Chaltén v Patagoniji, in pod eno streho so bili plezalci in alpinisti iz Francije, Nemčije, Avstrije, Švice, Slovenije, Amerike, ki smo se pred tem več let srečevali v Patagoniji. Pa smo rekli, da se moramo dobiti še kje drugje, in tako smo se tu pri nas zdaj pogovarjali, kako smo v bistvu to mala družina. Na svetu je morda kakih 200 ljudi, ki se med seboj vsi poznamo, se srečujemo na istih plezališčih, se tam ujamemo in tako nastajajo tudi plezalna partnerstva.

Opazil sem, da v Himalajo ne hodite več.

Ja, tja nisem šel že od leta 2018. Pri meni se je to čisto spremenilo. Prej so bile moja prioriteta visoke in zelo visoke gore ter plezanje v zimskih razmerah. Več stvari je privedlo do teh sprememb. Ena je, da sem izgubil nekaj kolegov, ta zvrst alpinizma, ki sem se jo prej šel, pa je, vsaj po mojem mnenju, veliko bolj tvegana, jemlje veliko časa in je tudi zahtevnejša, saj poleg samega plezanja zajema še veliko drugih stvari. Malo sem izgubil voljo do te zvrsti alpinizma, potem me je tudi potegnilo v druge stvari, recimo ta projekt v Istri, ki me je zadnja tri, štiri leta zelo zaposloval. Našel sem pač drugačne izzive, kot sem jih poznal v alpinizmu.

Pa so alpinisti, ki izmenjujejo skalo in sneg?

Gotovo, je pa na višjem nivoju to težje početi. Tako kot v vsakem športu – težko je recimo biti hkrati maratonec in šprinter.

Koliko tako zahtevnih projektov, kot je bil zadnji v Patagoniji, pa se lahko lotite v enem letu?

Če je projekt zelo zahteven, enega, maksimalno dveh v enem letu.

Koliko časa vam vzame, skupaj s pripravami?

To je težko reči, ker nikoli ne začneš z ničle. Lahko bi celo rekel, da priprave trajajo že 20 let, odkar plezam. Sicer si ves čas aktiven kot plezalec in tista osnova, ki jo imaš, predstavlja že kar visok nivo, a pol leta pred začetkom odprave se začneš bolj specifično ukvarjati z nekim projektom in stvarmi, ki ti bodo pri njem pomagale.

Koliko je navdiha pri alpinizmu, plezanju? Da bi se čez noč odločil, da greš splezat neko zahtevno smer v Patagoniji ali celo Himalaji, naslednji teden pa si že na poti tja?

Pri meni osebno ne veliko, ker ne gre toliko za navdih, ampak bolj za idejo. Poleg tega imam trenutno druge obveznosti, ki jih moram izpolniti, kar je, kot sem ugotovil, tudi dobro. Na dolgi rok imeti popolno svobodo je po eni strani zelo fajn, po drugi strani je pa tudi kar težko za glavo. Včasih je skoraj lažje imeti nekaj omejitev, ker ti te dajo strukturo. To sem opazil tako pri sebi kot pri drugih plezalcih. Med tistimi, ki se ukvarjajo samo s plezanjem, jih ima kar dosti težave in so malo izgubljeni, ker preveč svobode tudi ni dobro. Čedalje bolj vidim, da sem lahko vesel, da imam neke obveznosti in omejitve.

Pa obstaja kakšen slovenski plezalec, o katerem bi lahko rekli, da je čisto svoboden?

Potem moramo definirati, kaj pomeni popolna svoboda. Mlajši ko si, lažje se odločiš, da ne boš imel druge plati življenja, toda vidim, da marsikomu začne potem nekaj manjkati. Imaš momente, ko te plezanje malo spusti, pa to ne pomeni, da za vedno. Zdi se mi, da pri vsakomur pride faza, sploh po kakem večjem projektu, ko moraš spet najti nekaj, kar te bo navdihnilo. Po mojem si lahko kar izgubljen, če nimaš čisto nič drugega, kjer si lahko kreativen.
Meni je projekt v Istri res vzel ogromno energije in časa, zdaj pa sem se odločil še za izobraževanje za gorskega vodnika. Dolgo sem okleval, ali bi šel v to ali ne, vedno sem mislil, da mogoče ni pametno, že tako živim od hribov in bi moral mogoče narediti neki plan B, ampak zdaj vidim, da čedalje raje z ljudmi delim to, kar počnem, sploh v hribih. Da ne delam vedno samo zase, ampak da še komu drugemu omogočim nekaj, česar mogoče sam ne bi mogel. Vidim, da mi to kar veliko vrača, tudi v povezavi s tem projektom v Istri, ki je center za izobraževalne tabore, za srečanja. Vse skupaj me je pripeljalo do tega, da vidim hribe in plezanje še na drug način.

Primož Lavre

Bi kot vodnik delali v Sloveniji ali v tujini?

Oboje. Zelo bi bil vesel, če bi lahko veliko delal v Sloveniji, da bi spoznaval predele naših hribov, ki jih prej nisem raziskal ali pa sploh niso bili na mojem radarju, ker mogoče niso toliko zanimivi v smislu težkih smeri. Zdaj se mi je zdelo, kot da sem na novo spoznal naše hribe. Vesel sem, kajti s čisto novo glavo in s svežim pogledom na gore se ti kar naenkrat začnejo rojevati ideje. Da bi poskusil prehoditi ali preplezati neko smer, ki morda meni ne bi bila izziv, vendar bi nekomu drugemu omogočil, da jo na varen način premaga. Tako postane izziv, kako nekoga varno pripeljati čez neko kompleksno smer. Greben prečiti z nekom na vrvi je zelo zanimiva igra, ko začneš čisto drugače razmišljati, ker se ne ukvarjaš več sam s sabo, ampak z nekom, ki sam tam nima kaj početi. Skoraj bi lahko rekel, da mi je to vrnilo motivacijo za hribe, tudi za slovenske. Čeprav še nisem gorski vodnik in se šele šolam, se tega že zdaj zelo veselim.

Ko že omenjate slovenske gore – predlani ste z Luko Krajncem odmevno splezali prvenstveno smer v severni steni Rjavine v Julijskih Alpah. V časih, ko slovenski alpinisti iščejo nove izzive zlasti v Aziji in na drugih celinah, se sliši skoraj arhaično, da nekdo spleza prvenstveno smer v Julijcih. Za povrh eno najtežjih v Sloveniji.

Ja, gre za smer z najtežjim ocenjenim raztežajem v Sloveniji.

Zanimivo mi je, da se v Sloveniji še najdejo taki veliki izzivi.

Kar nekaj časa sva iskala tako smer, saj so slovenske stene po naravi malo manj strme kot v kakšnih Dolomitih. Plezalci v tem modernem svetu stremimo k atletskemu plezanju v previsih in pri nas je težko najti primerne stene za tako zvrst plezanja. Imamo bolj kot ne samo te navpične plošče, to v Rjavini pa je bilo res nekaj, kar sva dalj časa iskala, se pravi bolj previsno plezanje. Dejstvo je, da imamo še ogromno potenciala za nove smeri tudi v Sloveniji, vzame pa to kar nekaj časa.

Vidva sta se na ta podvig pripravljala kar tri leta.

Tako je. Na koncu sva za prosti vzpon potrebovala tri ali štiri dni, prej pa sva še 14 dni porabila za to, da sva smer prvenstveno splezala. To je tisto glavno delo, ki vzame ogromno časa. Za prvenstveno smer sva dve sezoni poleti hodila gor in iskala prehode. To je tisti težki del, najti prehode, ko je težavnost tako visoka. Zelo hitro se namreč zgodi, da se nekje ne da več naprej, že če manjka samo en oprimek. Meja med tem, kar se da in kar ne gre, je lahko zelo majhna.

Lahko porabiš tudi pol dneva, da prideš do neke točke, nakar ugotoviš, da tu ne bo šlo več naprej.

Seveda. Z izkušnjami se ta verjetnost sicer zmanjša, ker znaš bolje oceniti in brati skalo, se pa še vedno zgodi.

V intervjujih sta s Kranjcem govorila tudi o estetskosti plezanja oz. smeri. Je to za vas pomembno ali je le nekaj, kar vam daje dodaten užitek?

Zelo pomembno je zame plezanje tudi z estetskega vidika, ki me dodatno motivira. Lažje je obdržati motivacijo, če je v neki smeri, ki jo hočeš splezati, lepa linija. Včasih, moram po pravici povedati, pa mi je tudi vseeno, če mi gre bolj za športni izziv. Idealno je seveda, če se oboje uskladi in če je neka smer, ki predstavlja športwni izziv, tudi zelo lepa. To je tisto, k čemur stremimo plezalci.

Pri 20 letih ste že hodili na odprave v Pakistan – kdo pravzaprav oceni, ali je neki alpinist dovolj izkušen za določeno odpravo?

Drugi, ki so bili na tej odpravi. Imeli so še eno prosto mesto in Rok Blagus ter Aleš Česen sta me povabila, potem ko smo se nekaj časa videvali v naših hribih in tudi skupaj plezali. Običajno je tako, da se najprej v hribih spoznaš in potem starejša generacija kakega mlajšega plezalca pelje zraven na njegovo prvo odpravo.

Vlada v teh odpravah kaka hierarhija glede starosti?

Takrat o tem niti nisem razmišljal, ampak danes sem jim za nazaj zelo hvaležen, da so me zelo enakopravno obravnavali in me tudi upoštevali, kar mogoče niti ni bilo tako samoumevno pri nekom, ki je bil sploh prvič na taki odpravi. Omogočili so mi, da sem se počutil, kot da sem na istem nivoju kot oni.

Koliko običajno veste o steni, preden se je lotite? Poincenota sta se s Krajncem lotila tri leta zapored, a kako dobro ste goro poznali pred prvim obiskom?

Precej sva že vedela, ker sva steno videla, že preden sva prvič vstopila v smer, in sva zato tudi našla linijo, kjer bi plezala. Že pet let prej sva jo prvič videla, so pa to stene takih dimenzij, da moraš iti bližje, da lahko sploh vidiš, kaj je mogoče.

Splezala sta prvenstveno smer, s čimer pride pravica, da jo poimenuješ. Po kakšnem ključu izbirate imena?

Vedno je malo drugače, pa zelo spontano. Včasih že vnaprej veš, kakšno bo ime, če ti uspe. Lahko je povezano z neko obliko ali pa z momentom, ki te je pripeljal do tega, da se lotiš neke smeri. Največkrat pa ime nastane med samim plezanjem in nanj vplivajo občutki ali pa dogodki med tem procesom.

Je lahko tudi čisto drugačno ime, kot ste sprva načrtovali? Si neka smer morda ne zasluži takega imena ali pa ji bolj ustreza drugačno poimenovanje?

Tako je.

Kako je dejansko preživeti nekaj dni v steni?

Včasih je lahko zelo enostavno, če najdeš primerno mesto za prespati, recimo dobro polico. Včasih je lahko to mesto napol viseče ali pa celo zelo viseče, in tedaj imaš zelo slab počitek.

Tudi ko bivakirate viseči v steni, si pripravljate hrano, jo pogrejete? Ni to nevarno?

Ni tako grozno, ker je vse privezano, vse je pritrjeno v steno. Bolj je problem, ker je zelo nerodno in na tak način se manj spočiješ. Morda si tudi ne kuhaš prav veliko, ampak samo tisti minimum, nato pa najdeš neko pozicijo, da greš v spalno vrečo.

Primož Lavre

Kako je spati na takem kraju?

Sam sploh še nisem plezal v prav veliki steni, ker sem bolj ljubitelj lahkih vzponov, ki imajo pluse in minuse. Plusi so to, da si zelo okreten, veliko hitreje lahko reagiraš, minusi so pa to, da imaš nekaj noči lahko zelo neudobnih, če imaš smolo. Če greš v steno, pa imaš recimo dva kvadratna metra ravne površine za dve osebi.

V glavi ni stalno prisotna zavest, da je pod teboj kilometer zraka?

Niti ne, v glavi imaš samo to, ali je varovanje dobro ali ne. Ker nazadnje je vseeno, ali je pod teboj 20 metrov ali 1000 metrov prepada.

Opazil sem, da slovenskih alpinistov mediji tega nekako ne sprašujejo, a kaj storite, ko v steni začutite klic narave?

Če je klic narave močan, ni izbire, potem moraš tudi to opraviti. Mislim, da je to bolj enostavno, kot si marsikdo predstavlja. Gravitacija naredi svoje.

Ne pomislite, da je morda pod vami še kdo?

Gotovo, a lahko rečem, da na srečo večinoma plezam malo obiskane ali pa nove smeri, zato imam le redkokdaj strah, da bi komu kaj priletelo na glavo.

Kaj pa, če bi po spustu v dolino slišali, da je nekdo dobil »darilo« od zgoraj?

Priznam, enkrat sem slišal zgodbo naveze, kjer je plezalec zadel soplezalca, ne namenoma, mislim, da je bil kriv veter. Po mojem mora biti zelo neprijetno.

Pride kdaj trenutek panike v steni, ko se plezalec zave, da človeška evolucija ni predvidela, da bo počel take stvari?

Jaz na srečo tega še nisem doživel, mogoče tudi zato, ker se poskušam prej toliko pripraviti, da ne pride do takega šoka. Večkrat se zgodi, da imaš pred plezanjem dvome, in potem v glavi to predelaš in si pripraviš vse možne scenarije.

Se alpinistom kdaj pripeti, da se zavejo, da so preslabo pripravljeni za neki naporen vzpon, da so morda v mesecih pred tem malce preveč lenarili?

Gotovo se to komu pripeti. Meni se prej zgodi, da glava ni prava. V klasičnem alpinizmu je to pogosteje, kot pa da fizično ne bi bili dovolj pripravljeni. Če ne zboliš, te lahko ustavi predvsem glava. A sam razen kratkotrajnih prebavnih težav doslej nisem imel zdravstvenih problemov.

Priznali ste, da vas je lani zelo pretresel skalni podor v Patagoniji. Vas je bilo strah plezanja nasploh ali samo na tisti lokaciji?

Nasploh po čem takem veliko lažje vidiš možnosti, kje bi lahko kaj dol padlo, bolj se ukvarjaš s tem in potem si še bolj izbirčen pri izbiri ciljev. Tako velik podor sem doživel prvič, in ko to vidiš, ti je jasno, da če bi bil takrat na nepravem kraju, ne bi imel možnosti za preživetje.

Kako velike skale pa so letele dol?

Največje so bile tako velike kot manjši avto.

Obiskali ste tudi Liming, center kitajskega plezanja po peščenjaku, kjer ste s soplezalko Fanny Schmutz v Sečuanu splezali prvenstveno smer Grad kristalov. Kaj je tako posebnega pri plezanju v Limingu?

Barve. Sploh za nas, ki nismo navajeni rdečega peščenjaka. Tudi to, da je to zelo odmaknjen kraj z zelo malo ljudmi, zato imaš občutek neke prvinskosti, čeprav ne počneš česa grozno novega.

Kdo pa so plezalci v Limingu? Je več domačinov ali tujcev?

Rekel bi, da je polovica Kitajcev, druga polovica pa je zelo mešana. Precej Rusov smo videli, nasploh je bilo precej plezalcev iz vzhodnega dela Evrope, potem drugih delov Azije.

Na katerih celinah ste doslej plezali?

V Aziji, Afriki, Evropi, Južni in Severni Ameriki.

Ostali sta vam samo še Avstralija in Antarktika.

Pa ne zato, ker bi poskušal zbirati lokacije. V bistvu si vedno bolj želim, da bi bilo vse bližje doma.

Koliko opreme pa tovorite na običajno odpravo?

Ni tako grozno, čeprav je še vedno veliko. Na ta način, kot se jaz grem alpinizem, če sva recimo dva plezalca, nikoli nisem imel več kot pet kosov prtljage, kar pomeni petkrat 25 kilogramov. Brez hrane, ki jo kupiš v krajih, kjer plezaš. V bazni tabor to prinesejo nosači ali živali, ponekod se pride do baze z avtom, z džipom, ponekod z letalom, recimo na Aljaski. Od tam naprej pa opremo tovoriš sam, ponavadi po delih. A veliko te opreme potrebuješ le v baznem taboru, nekaj je tudi rezervne opreme in od baznega tabora do podstene mogoče nosiš še 30 kilogramov, v sami steni pa ne vem, če sem imel kdaj več kot 10- do 15-kilogramski nahrbtnik. Saj se z večjo težo niti premikati ne moreš.

Kako težka pa je oprema, ki jo alpinist nosi s seboj, če gre recimo osvajat osemtisočaka v Himalaji?

Zelo odvisno od smeri, ampak za neke malo bolj klasične vzpone v alpskem stilu na osemtisočakih v bistvu ne potrebuješ ogromno opreme. Potrebuješ topla oblačila, ki so lahka, ker je v njih puh, čevlje, ki jih imaš tako na nogah, nimaš pa ogromno kovinske tehnične opreme, ker se večinoma giblješ v snegu in ne potrebuješ veliko opreme za varovanje. Pri nekaterih smereh v skalah lahko dejansko potrebuješ več opreme, recimo v kakih bolj tehničnih smereh, ampak to je zelo težko posplošiti. Če bi zdaj šel iz težkega tehničnega plezanja na neki zelo visok vrh, potem bi definitivno potreboval ogromno opreme. Dejansko oprema ni toliko odvisna od višine gore kot pa od tega, kakšno plezanje se greš na tej gori.

Je kaka gora ali stena, ki vas posebej mika?

Nimam ene gore, ki bi me prav mikala, bolj bi rekel, da me privlačijo linije v stenah. Seveda so gore, ki so mi zelo lepe, ampak ne bi mogel zdaj navesti kake, ki me posebej mika.

Pravi alpinisti se vse bolj izogibajo Himalaji oziroma vsaj najbolj obleganim vrhovom. Videl sem, da Nepal prav spodbuja alpiniste, naj se lotijo stotin še neosvojenih vrhov v državi, ki morda niso ekstremno visoki, a so vseeno izziv.

Ogromno je še nepreplezanih gora.

Tudi v Evropi?

Ne morem biti stoodstoten, če je kaj, je tega ekstremno malo. Drugače je z nepreplezanimi smermi. Že sam Balkan ima tu ogromno potenciala. Albanija, Črna gora, zelo veliko je gora, na katere smo pozabili.

Kakšne cilje imate v prihodnosti?

Za naslednje leto začenjam skupaj sestavljati odpravo za malo nižje gore, ne osemtisočakov, ampak mogoče do nadmorske višine 7000 metrov, pa tehnično zahtevne.

Kako pa financirate svoje odprave?

Tu imamo alpinisti ogromno podporo planinske zveze in njene komisije za alpinizem, imam pa tudi svoje sponzorje.

Je med slovenskimi alpinisti kaj tekmovanja za zlate cepine ali je to nekaj, kar naključno pride kot nagrada?

Sam nisem nikoli občutil, da bi bilo kaj tekmovanja.

Ali morda v tujini obstajajo alpinisti, ki se ženejo za takimi priznanji?

Nisem imel kdaj takega občutka. Ali pa sem vedno v navezah s takimi ljudmi, da to sploh ni bila tema.

Mimogrede, kje imate spravljen svoj zlati cepin?

Sploh ne vem, pri kom je končal. Ne vem, kdo ga ima doma, mogoče Marko (Prezelj, op. p.). Je pa to fajn dogodek, sploh s socialnega vidika, ko se ljudje dobijo.?

Klaus Fengler

Marko Prezelj

Marko Prezelj

Luka Krajnc

Klaus Fengler

osebni arhiv

biografija
Luka Lindič se je rodil leta 1988 v Celju. S plezanjem se je začel spoznavati v Alpinističnem odseku Celje Matica in že leta 2008 odšel na svojo prvo veliko odpravo v Karakorum. V bogati karieri je plezal od Patagonije do Kitajske in si nabral številna priznanja, med drugim prestižni zlati cepin. Kar petkrat je bil izbran za slovenskega alpinista leta, zadnja leta pa navdušuje s prvenstvenimi vzponi v skalah Julijcev in Patagonije. Je tudi magister logistike in pripadnik športne enote Slovenske policije, šola pa se tudi za gorskega vodnika.

osebni arhiv

osebni arhiv

osebni arhiv

osebni arhiv

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.