Revija Reporter
Slovenija

Pibernikova pot do Franceta Balantiča

Ivan Puc

28. dec. 2016 6:30 Osveženo: 10:02 / 09. 8. 2017

Deli na:

France Pibernik: »Balantič je padel v junaškem boju, po vojni pa so bili domobranci ponižani, vrženi v brezna in jaške. V tem smislu je bila Balantiču usoda bolj prijazna.«

Literarni zgodovinar in pesnik FrancePibernik je pri Celjski Mohorjevi konec novembra izdal biografsko pripoved o ubitem pesniku Francetu Balantiču Pozni november za pesnika. Na predstavitvi se je pred dnevi zadržal tudi pri svojem raziskovanju pesnika, ki ga je tudi pomagal kanonizirati, saj je pred leti uredil njegovo zbrano delo. »Vse je treba prehoditi peš. Ne gre drugače,« takšne so njegove izkušnje književnega raziskovalca.

Prvič se je »srečal« z njim jeseni 1944, ko je obiskoval peti razred nemške Hauptschule v Kamniku. Ker niso imeli slovenskih knjig, so jih lahko zavzeto prebirali v domobranski postojanki v Mengšu. V Slovenčevem koledarju ga je tako pritegnil članek Tineta Debeljaka Šest mladih književnikov, žrtev revolucije. Prvi je bil omenjen prav Balantič (pa tudi Stanko Vuk), nenazadnje tudi Lojze Grozde, ki ga je poznal še iz Marijanišča.

Gradivo o njem je začel sistematično zbirati leta 1983. Že od sredine sedemdeseti letih se je pogovarjal z Balantičevimi (tudi njegovo mamo) in nato vsa leta vztrajno iskal sošolce iz gimnazije, kolege s slavistike, tiste, ki so ga poznali iz Gonarsa in z Grahovega (tudi v ZDA, Braziliji in Argentini). V zadnjem letu so mu pomagale nečakinje sestre usmiljenke Marije Mišič, Balantičeve ljubezni. Lahko da so se ohranila pisma Francetu Kremžarju med februarjem in marcem 1941. Shranjena so bila v Kremžarjevi hiši v Mostah, ker pa jo je zasedla tamkajšnja Udba, se je morda po naključju ohranila v kakšni zaprašeni mapi.

Treba je bilo pregledati vse arhive, ne le osrednjega. Tako je zgodaj poskusil v arhivu nekdanje Udbe, prav tako v cekajevskem. Prav do dokumentov o Balantiču se je bilo najtežje prebiti. Zaman je spraševal, čeprav so gradivo imeli. Šele po dvajsetih letih se je odprlo (dokumente mu je izročila Ljuba Dornik Šubelj), a šele leta 2004 je končno dobil zelo povedne zapisnike SDV, ki so zadevali predvsem pesnikovo literarno usodo. Svojega dosjeja v arhivu niti po naključju ni videl, našel pa je zapis, da je še kar dober profesor, le dva brata je imel med domobranci, kar ni bilo res, špicelj si je to izmislil.