Pahorjev kandidat za ustavnega sodnika Janez Kranjc: »Porabniška družba je na najboljši poti v hud totalitarizem«

O njem se bo konec tedna pogovarjal z vodji poslanskih skupin. Izredni član SAZU Janez Kranjc je bil nemudoma politično-nazorsko popredalčkan. Zaradi svojih stališč si najverjetneje ne mora obetati podpore med bolj levo usmerjenimi poslanci, je zapisalo Delo. Pred leti se je izpostavil kot eden od kritikov obsodbe Janeza Janše v zadevi Patria, pa se je zdelo vredno izpostaviti Dnevniku.

Pred tremi leti je Janez Kranjc prevedel roman ruskega pisatelja judovskega rodu Vasilija Semjonoviča Grossmana (1905–1964) Vse teče. Ob usodi Ivana Grigorjeviča, ki je prebil trideset let v gulagu, roman govori o svobodi. Grigorjevič je kot študent na univerzi nastopil proti diktaturi in izjavil, »da je svoboda dobrina, enaka življenju, in da omejevanje svobode pohablja ljudi podobno kot udarci sekire, ki sekajo prste ali ušesa …«.

Kranjc je na predstavitvi romana – Izšel je pri Inštitutu Karantanija in Inštitutu Nove revije – govoril tudi o svobodi v današnjih časih. »Svoboda je dobrina, ki nikoli stabilna, je proces, ki ga je treba ves čas ohranjati – tako kot demokracijo. Kajti ena ali druga skrajnost, totalitarizem ali anarhija, sta neprimerno bolj stabilna od demokracije. Zato brez svobodnega in odgovornega posameznika, ni svobodne družbe. Porabniška družba je zaradi tega na najboljši poti v hud totalitarizem – sledimo, nezavedno, sledimo vsem reklamam; nesrečni smo, ker vsega nimamo, nam sugerirajo. Tudi v porabniški družbi je posamezniki, ki si upa razmišljati drugače, pravilom kaznovan – na tak ali drugačen način.«

Tudi danes se, je takrat dejal Kranjc, soočamo z ubijanjem razuma, prehajanjem od državljana kot samostojne osebnosti, ki je odgovorna, k porabniku. »Vemo, da porabnik ni nikoli odgovoren, porabnik ima vedno prav, sledi modelom; ti novi kolektivizmi, sicer niso uradna dogma, a so vse močnejši. Ljudje sledijo miselnim vzorcem, ker se bojijo biti sami; ker biti sam, biti svoboden, pomeni nositi posledice svojih odločitev.«

Količina raznoraznih naprav, ki sodobnega človeka odvračajo od razmišljanja, tako da mora ves čas slediti informacijam po njegovih besedah dokazuje, da je težnja – verjetno najprej finančnih interesov – , da bi bilo čim manj ljudi, ki bi mislili s svojo glavo in ki bi ne sledili splošnim modelom: kar ima nekdo, moram imeti tudi jaz, trošiti moram tako vsi drugi.

Janeza Kranjca moti politična korektnost. »Politična korektnost je zame emocionalizacija jezika. Preganja in prepoveduje nekatere izraze ter s tem preprečuje razpravo o resničnih problemih. Tako dobimo vtis, da je vse v najlepšem redu; vse smo sami prijazni ljudje, ki se med seboj sijajno razumemo.«