Do zdaj je veljalo, da so se – če povzamemo denimo novejše delo dr. Eve Mally Slovenski odpor, prirejen doktorat na temo OF – po kratki aprilski vojni, ko je Kraljevina Jugoslavija podpisala kapitulacijo, na pobudo Komunistične partije Slovenije v Vidmarjevi hiši v Rožni dolini zbrali Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler v imenu Komunistične partije Slovenije, Josip Rus v imenu levega krila Sokolov, Tone Fajfar v imenu krščanskosocialističnega sindikata Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ) in Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar v imenu slovenskih kulturnih delavcev ter ustanovili novo politično organizacijo.
Po objavi raziskave dr. Ivana Čuka in dr. Aleksa Leo Vest Prevarani sokoli ne moremo več govoriti, da je bil sestavni del OF tudi t. i. levo krilo Sokola. Odkritje dokumentov v arhivu staroste ljubljanske župe dr. Viktorja Murnika je sprožilo temeljno vprašanje, ali je Sokol kot organizacija dejansko vstopil v OF. Potem ko sta temeljito raziskala gradivo v arhivskih zbirkah in knjižnicah v Ljubljani, Mariboru, Lenartu, Ptuju in Metliki, sta sklenila, da so komunisti sokole prevarali.
V OF niso vstopili sokoli, temveč njihovo komunistično krilo: Zoran Polič, Franjo Lubej in Josip Rus. Polič in Lubej sta bila leta 1939 iz Sokola izključena. Ustanovni član takrat še Protiimperialistične fronte Josip Rus (oče pravkar preminulega sociologa Veljka Rusa) ni imel ne funkcije in ne pooblastila oziroma legitimitete, da nastopa v imenu sokolov.
KP je že leta 1932 analizirala sokolske organizacijo, jo skušala prevzeti oziroma vsaj vzgojiti mladi rod sokolov za komunistično idejo. Omenjenim Poliču, Lubeju in Rusu je to najprej uspelo, pozneje pa sta bila prva dva iz Sokola I na Taboru izključena. Avtorja poudarjata, da komunistični sokoli po sokolskih pravilih niso bili ne legalni in ne legitimni podpisniki kakršnih koli dokumentov v imenu sokola.
»Takrat so bili slovenski sokoli razdeljeni v pet samostojnih žup: ljubljansko, mariborsko, celjsko, kranjsko in novomeško. Nihče od župnih starost, ki so edini imeli pravico podpisovati sokolske dokumente, ni podpisan pod ustanovne dokumente OF.« Avtorja sta v delu (izšlo je pri Študijskem centru za narodno spravo in bilo danes tam tudi predstavljeno) pokazala, da v OF niso vstopili sokoli temveč nekaj posameznikov, ki so se odločili v okviru OF sodelovati pri izvedbi stalinistične revolucije.
Ustanovni član takrat še Protiimperialistične fronte Josip Rus ni imel ne funkcije in ne pooblastila oziroma legitimnosti, da nastopa v imenu sokolov. Rus julija 1945: »Sokolstvo je našlo v Komunistični partiji izpolnjevalko svojih idealov.«
Rus, Lubej in Polič so izrabljali narodno zavednost za sovražno nastrojenost proti oblastem, vzgajali mladino v komsomolskem duhu (organizacijo trojk so skrili v (ideološko) igrico lov na lisico, kar je bila priprava na partijsko delo), v društveno okolje vnašali politiko in polarizirali članstvo in izbirali primerno ideološko vodljive vaditelje.
Po vojni so komunistični sokoli 8. julija 1945 pripravili Zbor slovenskih sokolov. Nanj so lahko prišli le delegati s partijskim dovoljenjem, ter se samoukinili. Josip Rus je takrat izjavil: »Sokolstvo je našlo v Komunistični partiji izpolnjevalko svojih idealov.« Po vzoru Sovjetske zveze so naslednici sokola dali po rusko ime »fizkulturna« in ustanovili Društvo za telesno vzgojo Partizan. V novem režimu je bilo zaželeno le telesno zdravje, čeprav gre pri sokolski misli tudi za nravstveno (moralno), narodno in demokratsko vzgojo.
Med vojno je bilo v KP sprejetih vsaj 1229 sokolov. Ob ustanovitvi Varnostnoobveščevalne službe, so njeno vodenje prevzeli pri prokomunističnem delavskem kulturnem društvu Vzajemnost partijsko šolani sokoli, kot so Franc Stadler–Pepe, Edi Brajnik–Štefan, Zvonko Runko (vsi iz Sokola Spodnja Šiška), ki so morili tudi brate in sestre sokole kot na primer Fanouša Emmerja (decembra 1941), Avgusta Praprotnika (februarja 1942) in Minko Dovč (junija 1942). Med pobitimi ujetniki po Kočevskem procesu so bili tudi mnogi vodilni sokoli.