Na tem položaju ga je po odstopu in odhodu v diplomacijo zamenjal Janez Zemljarič. Kar nekaj nekdanjih diplomatov je nedavno napisalo spomine, pred meseci Ernest Petrič (Spomini in spoznanja: diplomat, pravnik, politik) ali Roman Kirn (V službi diplomacije). Slednji je Draganovim spominov dodal tudi spremno besedo in jo sklenil z besedami, da se je v vlogi aktivnega upokojenca »samozavestno in brez predsodkov vrnil k vrednotam svoje mladosti«.
In res, vrnil se je k zvestobi trem stvarem, ki mu jih je oče položil na srce, ko se je odločal, da kot dvajsetletnik sprejme profesionalno funkcijo predsednika mladinske družbenopolitične organizacije v Celju: ne pozabi na ljudi, zavedaj se, da izhajaš iz partizanske družine in končati moraš fakulteto. Zvone Dragan seveda izhaja tudi iz komunistične družine, a so njegovega očeta izključili (1958) iz partije in nato prisilno upokojili. Razlog? Sprejel je kandidaturo za zveznega poslanca, čeprav so imeli na CK ZKS za volilno enoto Posavje že svojega kandidata – Martina Gosaka. Ta je na volitvah nato prejel le 56 odstotkov, ker je bil za tiste čase velik škandal in edini tak primer v Jugoslaviji.
Oče je postal aktiven v Zvezi borcev in bil v Krškem pokopan z vojaškimi častmi. Kri ni voda in Dragan se je po upokojitvi aktiviral v celjski Zvezi borcev, nekaj let pozneje pa tudi v svetu ZZB NOV. Na zrela leta je postal še eden tistih mnogih iz njegovih vrst, ki govorijo standardni jezik o kolaboraciji, izdajalcih in o RKC, ki da »nikakor noče priznati svoje izdajalske vloge med vojno v ljubljanski pokrajini.«
Da bi bil imenovan za veleposlanika v Pragi je jeseni 1992 oportunistično izstopil iz SDP (nekdanje partije) in vstopil v Demokratsko stranko
Zvone Dragan je kot namestnik Milke Planinc vodil pogajanja o reprogramiranju dolgov stand-by z Mednarodnim denarnim skladom (1982–1984). Bil je priča bankrota samopravne komunistične ureditve, ko je država zakockala samostojnost. Kar je bilo izdajstvo par excellence. Titova politika, ki je s zahodnimi posojili (Jugoslavija je tržila naklonjenost zahoda) kupovala socialni in mednacionalni mir, je nazadnje po smrti diktatorja nasedla, a Draganovo odgovor se zdi preprost, preveč površinski: zabredli smo v čezmerno porabo vseh oblik – na račun bodočega dohodka. Vsekakor je njegovo razkrivanje pogajanj z MDS in komercialnim bankami dobrodošel prispevek k poznavanju tistih časov. »Spomnim se, da se nam npr. prav diktirali konkretne ukrepe za racionalizacijo porabe nafte in njenih derivatov (bencinski boni).« Tega do zdaj nismo vedeli.
Da bi bil imenovan za veleposlanika v Pragi je jeseni 1992 oportunistično izstopil iz SDP (nekdanje partije) in vstopil v Demokratsko stranko. Razlog prestopa v Ruplovo stranko je »strah, da bom zablokiran v zahtevni proceduri kandidaturi za veleposlanika RS, še posebej, ker je bilo takrat v odboru za mednarodne odnose še v veljavi tajno glasovanje.«
Nekaj izsekov iz spominov Zvoneta Dragana:
O hvaležnosti »jugodiplomata« Dimitriju Ruplu
»Tudi sicer sem lahko le Ruplu hvaležen, da me je po vrnitvi iz Beograda povabil v MZZ, sicer bi lahko ostal brez službe in družina bi bila eksistenčno ogrožena.«
O večerji z delegacijo Slovenske škofovske konference
»Opazil sem, da se (nadškof Perko, op. a.) z zanimanjem ogleduje veliko Španzlovo sliko: ženski akt s hrbtne strani. Na moje morda neokusno vprašanje, ali ga ta slika moti, se je nasmejal in odgovoril: »Ne, veleposlanik. Ne bi me motila, tudi če bi bila ženska naslikan s sprednje strani.««
O pogovoru z Zdenkom Stahuljakom, hrvaškim veleposlanikom v Pragi in sorodnikom hrvaškega predsednika Franja Tudžmana
»Ob konjaku je imel svojih pet minut, najprej o odnosih s Čehi, nato pa s Slovenci. »Vprašal sem naivno predsednika, zakaj ne prepustimo Sloveniji Piranskega zaliva, saj imamo ogromno morja, pa še zavezniki smo bili v torpediranju Jugoslavije,« mi je pripovedoval. Predsednik mu je odgovoril takole (tega ne bom nikoli pozabil): »E dragi moj Zlatko, Slovenci su nas zajebali kod štediša Ljubljanske banke, a mi čemo ih držati za gušu kot mora.« Seveda sem o tem zaupnem pogovoru poslal v Ljubljano izčrpno depešo.«
O Ernestu Petriču, ki ga sicer ceni kot odličnega strokovnjaka:
»V predstavljanju svojih ocen, stališč in interesov je izjemno spreten in prilagodljiv. Znano je, da odlično lobira – za svoje interese in za vzdrževanje svojega javnega ugleda.«
O razlogih, zakaj si je nakopal zamero pri predsedniku vlade Janezu Drnovšku
»Predvsem pa sem bil priča njegovim pogovorom z mnogimi visokimi sogovorniki iz tujine v Ljubljani, ki so bili pogosto ponesrečeni (površni, splošni, naveličani), ker ni bil le moj vtis, marveč tudi cena tujih veleposlanikov, ki so spremljali visoke goste.«
O odzivu zunanjega ministra Peterleta na Kučanovo kritiko zunanje politike na posvet diplomatov septembra 2000
»Lojze Peterle je med večerjo na kratko komentiral Kučanov nastop: »Toliko pa jih že dolgo nisem slišal – niti v cerkvi.«
