Na javni tribuni občinskega odbora SDS v Radovljici sta nekdanja ministra Dimitrij Rupel in Dragutin Mate predstavila ozadje in argumente proti podpori arbitražnemu sporazumu na referendumu 6. junija. Rupel se je pri tem zavzel, da bi se odločali nestrankarsko, saj gre po njegovem mnenju za nepopravljive zadeve.
Nekdanji zunanji minister je začel pri nacionalnem strateškem interesu, ki je po njegovem jasen - ohraniti izhod do mednarodnih voda. V arbitražnem sporazumu je stik zelo medlo določen, saj ga strokovnjaki različno tolmačijo. Rupla moti tudi, da naj bi po sporazumu mejo reševali na en način, stik pa na drugi, namreč po načelu zunanje pravičnosti ali zgodovine.
Hrvaška je po Ruplovem mnenju po drugi svetovni vojni pridobila veliko, Slovenci pa smo izgubili svojo zgodovinsko morsko obalo s prebivalstvom vred. Od arbitražnega sporazuma so po njegovi oceni boljši tako sporazum Drnovšek-Račan kot tudi brionska izjava iz leta 2005 ter bela knjiga o meji iz leta 2006.
Arbitražni sporazum po Ruplovih besedah daje največ polovico Piranskega zaliva, zato predlaga, da volivci sporazum zavrnejo in da se nadaljuje tam, "kjer smo nehali". Pri tem pa je Rupel pozval k nacionalnemu konsenzu ali vsaj sodelovanju vseh državnozborskih strank pri tako pomembnem vprašanju.
Nekdanji notranji minister Dragutin Mate je medtem opozoril na zmotno prepričanje, da mej po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo ne bo več. Meje ostajajo, saj določajo jurisdikcijo organov oblasti, ne bo pa več mejnih prehodov. Za schengensko mejo pa Mate Hrvaški napoveduje težave, saj bi za njeno vzpostavitev po njegovi oceni potrebovali 7000 novih policistov in za milijardo evrov investicij.
Izpostavil je tudi naglico, ki spremlja arbitražni sporazum. V Evropi Mate pozna vsaj 15 ali 16 mejnih točk, ki jih države niso rešile več stoletij, torej naših 20 let pogajanj s Hrvaško predstavlja zelo kratko obdobje. Izgube stika z odprtim morjem ne bomo po mnenju Mateja mogli nikoli nadomestiti, dogovarjamo pa se lahko še dolgo.