Volitve bi bile lahko tudi prej. Rok 30 dni je – če prav berem ustavo – namenjen državnemu zboru in predsedniku vlade, vendar sta oba že izpolnila vse pogoje za razpust oziroma za razpis volitev. Predsednik je morda želel pomagati nekaterim strankam, ki potrebujejo več časa za volilne priprave. 

 

Teden dni ne pomeni veliko.

 

Prav imate. V nekaj tednih stvari ne bodo postavljene na glavo.

 

Še bolj ste najbrž zadovoljni, ker niste ostali v Pahorjevi vladi?

 

(smeh) Nikdar nisem imel namena biti v njegovi vladi. Ne smete pozabiti, da mi predsednik Türk v nasprotju z zakonitim sklepom Janševe vlade, v nasprotju s Pahorjevo obljubo, zakonodajo in navadami civiliziranega sveta ni hotel podpisati imenovanja za veleposlanika na Dunaju, od koder so tudi že poslali agrema zame. V tej zadregi me je Pahor imenoval za svojega »posebnega odposlanca«. O tem, da bi bil Pahorjev minister, nisva razmišljala niti Pahor niti jaz, čeprav se v demokratičnih državah dogaja tudi to. V zadnjem času na primer v ZDA in v Franciji. V Sloveniji je Demosova pa še katera vlada imela člane opozicijskih strank. Spomnite se, da so bili komunisti, na primer Godeša in Puharjeva, člani Peterletove vlade. V času Demosa je bil moj namestnik Zoran Thaler, ki je bil poslanec LDS, veleposlaniki pa so postali Dragan, Petrič, Türk, Vajgl … Kmalu po začetku vladanja KGB mi je postalo jasno, da Pahor ne bo izpolnil svoje obljube. Kasneje so neizpolnjene obljube postale politika. 

 

Je bila z »oddaljenega pogleda« vaša pripravljenost sodelovati v njegovem kabinetu, reciva, naivna?

 

Moja pripravljenost je bila predvsem dobronamerna. V zunanji politiki in v diplomaciji sta pomembni tradicija in kontinuiteta. Lepo bi bilo, če bi Pahorjeva vlada nadaljevala tam, kjer je končala naša. Žal se je začelo drsenje v nepomembnost.

 

Je prav, da gre Pahor na volitve in ne kdo drug namesto njega? 

 

To je notranja stvar socialnih demokratov. Pahorjeva zamenjava oziroma odstranitev bi najbrž imela negativne posledice za SD, govorilo bi se o puču in o razkolu. Bolj me zanima, kako bo šla na volitve SDS. Moje stališče je, da je treba Slovenijo normalizirati; opustiti čudaštva in posebnosti, ki so nas v zadnjih letih zadrževale pri napredovanju, zaradi česar so nas prehitele Estonija, Češka in še kakšna nekdanja komunistična država. Na teh volitvah mora priti v ospredje vprašanje odgovornosti, in tu vidim tudi Pahorjevo zgodbo.

Še posebno izrazito v zadnjem času v Sloveniji odločajo strukture, ki imajo trajni mandat ali jih ni nihče izvolil. Mislim predvsem na novopečene poslovneže, na tajkune, na bankirje pa tudi na sodnike … Državo morata upravljati parlament in vlada oziroma stranke, ki so za ta namen dobile legitimnost na volitvah. Državnih zadev ne bi smeli urejati ljudje brez pooblastil! Odgovornost in normalizacija sta dve veliki temi, o katerih bi veljalo spregovoriti na volitvah. 

 

Težave s strukturami in ljudmi, ki odločajo brez pooblastil, niso od včeraj. Kako so se kazale v času Janševe vlade?

 

Prav zaradi takega odločanja, ki ga je podpirala tako imenovana levica, je imela Janševa vlada kljub zmagi na volitvah zelo malo manevrskega prostora. V Sloveniji je večino časa vladala t. i. levica, Janša pa je bil na oblasti štiri leta. 

 

Se ogrevate za veliko koalicijo?

 

Slovenija je v stiski, zato še toliko bolj potrebuje politiko vključevanja in ne izključevanja. SDS ima za seboj nekaj tradicije vključevanja oziroma kohabitacije. Najprej v Demosovi vladi, v kateri je bilo nekaj komunistov. Tudi pri Drnovškovih vladah so koalicije segale čez mejo med levico in desnico. Drnovšek je vedno hotel imeti poleg svoje LDS še druge barve. V skladu s to tradicijo je Janša leta 2004 povabil v vlado tudi Pahorja. Jaz ne bi nasprotoval ponovnemu vabilu. Ali bo do njega prišlo in kakšno bo, je seveda odvisno od izidov volitev. 

 

Zakaj menite, da SDS pri nekaterih povzroča strah?

 

Socialnih demokratov oziroma t. i. levice ni Janše ali SDS prav nič strah. Ga pa skušajo vcepiti volivcem. V času do volitev bi kazalo pregnati to meglo. Strah nas je lahko politike, kot se je uveljavljala v Jugoslaviji pa po letu 2008. Peterle mi je nekoč pravil, da so leta 1990 po podeželju govorili, da jim bo Demos vzel pokojnine. To sejanje strahu in nezaupanja se je izkazalo za povsem neupravičeno. Država se je dobro postavila na noge, verjamem, da bo svojo uspešno pot nadaljevala, če bo premagala ovire, pred katerimi se je znašla. SDS jim je lahko kos.

 

Grožnja SDS naj bi bila »lista za odstrel«.

 

Neumnost. Ko sem prebral kolumno neke osebe v Dnevniku, sem v stranki povprašal, za kakšen seznam gre in kje sploh je. Jaz ga namreč, čeprav naj bi bil tako zelo pomemben in zlovešč, na spletni strani prvi trenutek nisem našel. Potem sem videl, da gre za seznam ljudi, ki jih je na vodilne in pomembne položaje postavljala Pahorjeva vlada. To ni nikakršen seznam ljudi za odstrel, temveč tistih, ki so uživali velike privilegije v času padle vlade.

 

In tudi manjša privilegije.

 

Najbrž.

 

Bi se SDS morala kakorkoli spremeniti, da bi ne bila tako »strašljiva«? Ecclesia semper reformanda. Še Cerkev se spreminja. 

 

Proti spremembam so nasprotniki Cerkve. Mnogo udobneje je imeti trdoglave nasprotnike, ki se ne spreminjajo. »Strašljivost« Slovenske demokratske stranke je političen (in medijski) konstrukt. Program, ki smo ga pripravili v strokovnem svetu, je zelo konstruktiven, glavni poudarek je na razvoju, ker je treba dati gospodarstvu, šolstvu, znanosti  … nov zagon. Iščemo načine, kako poenostaviti in poceniti državo; kako usposobiti finančni in bančni sistem. Varčevanje ima celo zunanjepolitični program. Postavili smo si tri prednostne naloge. Poudarili smo sredozemsko razsežnost Slovenije: doseči želimo nesporno (teritorialno) povezavo med slovenskim teritorialnim in odprtim morjem; povezati Koper z modernim evropskim železniškim omrežjem (peti koridor). Druga naloga je tesnejša povezava z državami skupine BRICS: z Brazilijo, Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južnoafriško republiko. Zmanjšali bi število predstavništev v EU; prodrli do pomembnih položajev v zunanji službi EU, odprli nova predstavništva zunaj EU; predvsem pa postavili politično nepristransko diplomacijo in onemogočili strankarske posege vanjo. V nobenem delu programa ne vidim radikalnih in skrajnih potez oziroma groženj, zato pa toliko več stvarnih predlogov in rešitev.  

 

VEČ V TISKANI IZDAJI