Dr. Milan Sagadin: Jože Dežman je strokovnemu odboru NSi za kulturo svetoval, da je zakon o arhivih primeren za sprejem
V Novi Sloveniji, krščanskih demokratih, želimo sprejemati zakonodajo, ki bo našo državo normalizirala. Prav tako se že vsa leta delovanja zavzemamo za to, da se polpretekla zgodovina razčisti in da so arhivska gradiva povezana z zločinskim delovanjem komunističnega režima, odprta ter javno dostopna. Obenem ne pristajamo na način, ko se iz vsake strokovne teme razvije priložnost za ideološki oziroma kulturni boj. S tem se ne prispeva k spravi v Sloveniji, nasprotno – še bolj se deli slovenski narod.
Zaradi naših članov, simpatizerjev in podpornikov in zaradi ohranitve integritete naše predsednice, gospe Ljudmile Novak, smo dolžni odgovoriti na zavajajoče izjave g. Jožeta Dežmana.
Ko je novela zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih prišla v obravnavo v Državni zbor RS, se je poslanska skupina za strokovno mnenje obrnila na strokovni odbor za kulturo v Novi Sloveniji. Kot član strokovnega odbora sem se zaradi kompetenc obrnil med drugim tudi na gospoda Dežmana in ga prosil za oceno novele ter za mnenje g. Žumra. Z gospodom Dežmanom sva prijatelja, kolega in sočlana Komisije za povojne poboje. Gospod Dežman mi je po telefonu zagotovil, da je novelo pogledal in da prinaša manjše popravke ter da je primerna za sprejem, podobno naj bi po njegovih besedah menil tudi g. Žumer.
Pozivam torej gospoda Dežmana, da se na kateremkoli javnem mestu ali mediju javno soočiva v zvezi z opisanim potekom dogodkov ter razčistiva dejstva v dobro resnice, ki si jo vsi skupaj zaslužimo.
Milan Sagadin,
član strokovnega odbora Nove Slovenije
Jože Dežman: Res sem sodeloval, vendar ne v parlamentarnem postopku sprejemanja zakona
Dr. Milan Sagadin je napisal, kar drži, česar v svoji izjavi nisem zanikal in kar lahko še enkrat potrdim. Sam sem v času, ko sem bil v arhivu, organiziral obširno mrežo posvetovanj z mnogimi deležniki, posebej naj omenim varuhe osebnih in tajnih podatkov, arhiviste in druge, seveda smo obveščali tudi politične subjekte. Na vprašanja, ki so prihajala z vseh strani, sem skušal odgovarjati v dobro predlaganih rešitev.
Nisem se pa udeležil ne predstavitve mnenj in ne seje odbora, na katerih je prišlo do sprememb. Ko sem opazil, kaj je bilo sprejeto, pa sem tudi sam začel zbirati mnenja, magnetograme in drugo, da bi zvedel, kaj se je pravzaprav dogajalo.
Upam, da bom lahko v nekaj dneh pregledal to gradivo.
Moje izhodišče pa je, da bi bilo nujno, da ločimo politične spopade, ki tudi sicer zaznamujejo našo tranzicijo od problemov, ki tepejo slovenske arhive in zaradi njihovega klavrnega položaja tudi slovensko državo (npr. arbitražni sporazum).
Obsodba totalitarnega režima je potrebna in naj se dogaja. Zato so politične, medijske, mnenjske in druge kampanje, ki potekajo okoli odkrivanja zločinov politične policije in njenih poveljujočih pa tudi razkrinkavanje manevrov, s katerimi skušajo prizadeti in njihovi dediči te zločine še naprej tabuizirati, več kot potrebne.
Vendar ne na račun arhivistike, arhivistov, arhivov.
V arhivih, zlasti ARS, pa je toliko nakopičenih problemov (zlasti investicije v nove depoje, elektronski arhivi ...), da bi bil najboljši izplen zanje, če se politika zmeni, da naj se vzpostavijo pogoji, v katerih ne bo nobenega dvoma, da je možen dostop do vseh arhivov, ki sprožajo take napetosti in da bodo vzpostavljeni čim boljši pogoji tako za delo arhivistov kot za neomejen dostop raziskovalcev do teh arhivov.
Npr. digitalizacija tega arhivskega gradiva kot njegova postopna objava v elektronski in knjižni obliki bi bila ustrezen korak k stanju, ko bi bilo konfliktnih stanj okoli teh arhivov bistveno manj kot jih je danes.
Lep pozdrav,
Jože Dežman