Na ene bolj, na druge manj. Nobena skrivnost ni, da si želi obdržati podobno vladno ekipo, torej koalicijo med Svobodnjaki, socialnimi demokrati in Levico, kot jo ima zadnja tri leta in pol. A ker nekaterim strankam v njej ne kaže najbolje, mora imeti premier pripravljen tudi rezervni scenarij. Levičarska odpadnika, Matej Tašner Vatovec, ki se je priključil SD, in Miha Kordiš, ki je šel na svoje s socialisti, sta Golobu prekrižala načrte. Levico, sodeč pa vseh javnomnenjskih anketah, bo pred izpadom iz parlamenta rešil samo še čudež, Tašner Vatovec pa socialnim demokratom ne bo prinesel toliko, kolikor je odnesel Levici.

Golob je torej za vsak primer na kosilo povabil še štiri “outsiderje”: Vladimirja Prebiliča, Uršo Zgojznik, Jasmina Feratovića in Zorana Stevanovića. Evroposlanec, ki se je lani že videl kot mandatar levega bloka, pa je potem trdo pristal v realnosti, bo najsrečnejši človek na svetu, če njegov Prerod preseže parlamentarni prag. Trenutno kaže, da ga ne bo. Vprašanje je tudi, če ga bo rešil angažma sive eminence med lobisti.

Glede na modus operandi konkurenčnih kandidatov za bodočega mandatarja, torej Goloba in Janše, je najbolj verjetno, da se bo Resnica pragmatično nagnila na desno.

Predstavnika Vesne, stranke, ki jo je bivši kočevski župan izkoristil - da ne uporabimo kakšnega politično nekorektnega izraza - za naskok na Evropski parlament, sta se držala starega reka, da se med jedjo ne govori (veliko). Volilni uspeh edine zelene stranke v Sloveniji je sicer močno vprašljiv in niti paktiranje z Levico na to ne bo bistveno vplivalo.

Zgodba zase so Pirati; njihov šef Jasmin Feratović, ki je tudi mestni svetnik v Ljubljani, velja za načelnega, korektnega in ideološko nevtralnega (lokalnega) politika. Lahko bi si kvečjemu malce uredil brke, vendar je v vsebinskem smislu bogatejši od Prebiliča. Pirati so v prestolnici doslej sprožili vrsto utemeljenih razprav o netransparentnosti in samopašnosti župana, vendar na nacionalni ravni, vsaj tako se zdi, zaenkrat nimajo pravih možnosti, čeprav za slovensko demokracijo ne bi bilo slabo, da se enkrat za spremembo v parlament prebije tudi takšna stranka.

Vsekakor so Pirati neprimerljivo benignejša stranka od “resnice” Zorana Stevanovića; nekdanji policist in kranjski občinski politik, ki uživa simpatije anticepilcev in igra na čustva rusofilov, se na Golobovo povabilo sicer ni odzval, češ da se nima smisla pogovarjati o ničemer pred volitvami, je pa iz njegovih dosedanjih potez razbrati, da smo dobili recikliranega Jelinčiča. Kar pomeni, da bo stranka Resnica, če ankete držijo in se ji obeta vstop v parlament, podprla tistega mandatarja, od katerega bo Stevanović največ iztržil.

Glede na modus operandi konkurenčnih kandidatov za bodočega mandatarja, torej Goloba in Janše, je najbolj verjetno, da se bo Resnica pragmatično nagnila na desno. Formalno seveda ne bo podprla nikogar, vendar bi njeni poslanci na tajnem glasovanju najbrž “ravnali po svoji vesti” in podprli tistega, ki bo njihovemu šefu največ ponudil.

Robert Golob je torej v Penu poskusil strniti vrste in za vsak primer preveril še razpoloženje pri Stevanoviću, medtem ko se mu z Anžetom Logarjem ni zdelo vredno ukvarjati. To, da ga ni niti povabil na kosilo (ki bi ga Logar bržkone zavrnil), dokazuje, da so razmerja sil zabetonirana in da imamo na levi strani Golobovo osončje s sateliti, na desni pa Janševo zvezdo z enim oziroma dvema planetoma, tj. Novo Slovenijo in Demokrati Anžeta Logarja, ki se sicer obupno trudijo prodati kot neideološka, sredinska in dialoška stranka. V resnici dialoga ni, polarizacija pa bo ponovno priročni izgovor, da se v predvolilni kampanji nikomur ne bo treba ukvarjati s prihodnostjo, razvojem Slovenije in globalnimi izzivi.

Golobovo kosilo v Penu torej predstavlja določen kvalitativni preskok, saj so se po dolgem času politiki spet zbrali v restavraciji, ki je imela desetletja poseben status zaradi svojega intelektualnega miljeja.

Kosila, večerje in delovni zajtrki niso prav pogost pojav v slovenski politiki. Kar pa ne pomeni, da nimajo nobenih posledic. Demos je denimo razpadel v neki gostilni v Dolskem, ko se šefi koalicijskih strank, ki so ga sestavljali, niso mogli več o ničemer dogovoriti. Po gostilnah niso sestankovali le desničarji, ampak tudi komunisti. Milan Kučan je bil dolga leta stalen gost pri Pečariču, kjer se je dobival s tovarišijo in koval načrte za ohranitev političnega primata levice.

Golobovo kosilo v Penu torej predstavlja določen kvalitativni preskok, saj so se po dolgem času politiki spet zbrali v restavraciji, ki je imela desetletja poseben status zaradi svojega intelektualnega miljeja. Morda je nekaj tega - ne glede na nove najemnike ter povsem drugo atmosfero - še ostalo? Če so se res dogovorili, da se bodo “borili na pošten in dostojanstven način”, potem velja to pozdraviti. Kajti to je majhen korak za predvolilno sodelovanje na levici in pomemben prispevek k dvigu politične kulture v Sloveniji.