Glede na takšno konstelacijo interesov volivcev je tudi na desni strani potreben drugačen koncept vladanja, ki ni subordinacijski, takšen, ki enakomerno upošteva interese in seštevek tudi drugih partnerjev, razmišlja Nežmah.

Stranke, ki so zunaj vladnega trojčka in imajo kar lepo večino, so si po besedah našega sogovornika v marsičem programsko sorodne, precej bližje so si, kot je bil trojček Svoboda, SD in Levica. Zdajšnjemu predsedniku vlade Robertu Golobu ne pripisuje sposobnosti, da bi lahko sestavil koalicijo. »Lahko se igramo in govorimo o novem Drnovšku, vendar v Golobu ni nič Drnovška.«

Imate občutek, da smo že sredi volilne kampanje?

Ne, mislim, da vendarle nismo pred predčasnimi volitvami. Priprave na pogovore o novi vladi so kot običajno zelo dinamične.

Bojevita retorika se nekako ni umirila.

V zadnjem letu ta bojevitost prihaja z ene strani – najbolj srborit je Golobov krog. Vzemiva legendarno soočenje na Pop TV, ki bi ga označil za demonično; že od prve sekunde je Golob atakiral na Janšo z obtožbo veleizdaje.

Celo po volitvah nadaljuje z retoriko izključevanja, ko je na pogovore povabil vse demokratične stranke, izmed katerih je izključil SDS. Svojo največjo tekmico ožigosa kot nedemokratično stranko! Se je pa ta Golobova retorika zmehčala v odnosu do Logarja in Stevanovića.

Ali je bil izid volitev bolj rezultat manipulacije ali demokratične zrelosti?

Vsake volitve so tudi manipulacije in propaganda. Merili bi lahko njihovo uspešnost oziroma doziranje. Najbolj atipične so bile volitve 2014, pred katerimi so zaprli prvaka SDS Janšo. Te volitve niso bile unikatne: teden pred volitvami 2008 je zoper SDS vzniknila afera Patria, enako leta 2011 afera Trenta, zdaj identično afera Black Cube.

Primož Lavre

Toda tokrat je Golobova t. i. razvojna koalicija, ki je merila na še en mandat, dobila le 40 od 90 poslanskih sedežev v parlamentu. Vladne stranke so veliki poraženec, tega dejstva ni mogoče spregledati.

Ali se Golob tega še ne zaveda?

Dobro vprašanje. Zame je bil pomenljiv prizor, ki so ga mediji skoraj prezrli: po zaprtju volišč so bili vsi predsedniki strank v svojih štabih – kje pa naj bo predsednik kot med svojimi? Ne le, da so v Svobodi prepovedali Novi24TV, Planetu TV in vašemu poročevalcu na Reporterju spremljati volitve (kar je unikum, tako »svobodnega« ukrepa nismo poznali), ampak so v štabu vse predolgo pogrešali Goloba.

Novinarji so javljali, da je prispel njegov boter Janković, prišla je do takrat še prva dama državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Po kaki uri sta oba odšla – in Goloba še vedno ni bilo.

Pojavil se je, mislim, tik pred enajsto uro zvečer. Janković in Klakočarjeva sta se gotovo oglasila, da bi delala družbo Golobu, in če sta odšla, to pomeni, da z njim sploh nista prišla v stik – tudi telefonski ne. Očitno se je za nekaj časa zaprl v svoj svet.

Zakaj? Bilo je napeto, treba je bilo pokazati dobre živce.

Rekel bi, da je doživel močan osebni oziroma čustveni pretres. Ko pa se je vrnil iz svojega sveta, je bil kot vedno evforičen. Ni vajen porazov, kot mu tudi kompromisi niso blizu. Težko se mu je ozavestiti, da ne more sestaviti vlade.

Če bi jo tudi hotel sestaviti s svojimi včerajšnjimi velikimi kritiki, je ne moreš tako, da jih vabiš na večerjo ali kosilo. Pogovori potekajo ena na ena, zelo potrpežljivo je treba iskati programske razloge, zakaj naj kdo z njim – glede na vse izkušnje – sodeluje. Kar rad počne, je ustvarjanje spektakla.

Že pred volitvami je leve politične akterje povabil na skupno kosilce – koliko novinarjev in kamer se je trlo pred pisateljsko vilo! Njegova metoda dela je zdaj, ko ni več absolutni primus, neuporabna. Le absolutni primus se lahko obnaša kot Bog.

To njegovo petkovo kosilo je bolj gesta, saj ne gre za resne pogovore o sestavljanju vlade.

Seveda niso nič resnega, a zakaj sploh prireja kosila? Bilo bi denimo kurtoazno, če bi vsi predsedniki strank, ki so sodelovali na volitvah, dobili vabilo in malce poklepetali.

Ampak Golob je vnaprej povedal, da SDS v tej združbi nima kaj početi. Ko sta se dobila Trump in Putin, nista šla najprej samo na kosilo. V politiki so vsebine srečanj stvarni problemi, ne prijazni fototermin za kamere.

Se je Robert Golob s Svobodo še dobro izvlekel? Kot prvi novi obraz je preživel.

Je preživel, seveda, ampak imel je veliko prednost, da je zmagal tudi na račun svojih dveh partnerjev, ki sta ostajala v senci njegovih samoproklamiranih premierskih uspehov. Sistematično ju je degradiral, za številne ukrepe in napovedane zakone sta izvedela šele prek televizijskih posnetkov njegovih izjav.

Temu primerno so bili potem pičli njuni volilni izidi. Vzemimo razvpito afero Litijska in popolnoma neracionalni nakup tedanje pravosodne ministrice Dominike Švarc Pipan, ki je nekajkrat preplačala veliko stavbo za potrebe Vrhovnega sodišča, to pa je ponujeno stavbo zavrnilo, rekoč, da tega ni nikoli zahtevalo niti se tja ne namerava preseliti.

SD je zahtevala njen odstop, vendar dolgo ni odstopila, ker jo je še naprej podpiral Golob. Njegov strankarski partner zahteva, da korumpirano ministrico odstavi, medtem ko jo on vztrajno brani.

Zakaj? V tistem času je SD rastla javnomnenjska podpora in se približevala priljubljenosti Svobode, bližale so se evropske volitve in s podaljševanjem afere brez razpleta je premier soustvarjal imidž SD kot koruptivne stranke. Posledično je takoj zgrmela v anketah javnega mnenja in njena priljubljenost ga od tedaj ni več ogrožala.

Izpostavimo še zadnjo nepartnersko gesto, ki se nanaša na (ne)pridružitev tožbi Južne Afrike proti Izraelu na Meddržavno sodišče v Haagu. Že v začetku leta so mediji poročali, da ima vlada namen to storiti. Nikoli ga ni demantirala.

Primož Lavre

Zunanja ministrica Tanja Fajon je še dan pred vladno sejo javno napovedala sprejem ustreznega sklepa vlade, potem pa je sledil hladen tuš: ministri Svobode ga na vladi niso podprli. Očitno Fajonova, ki je sklep pripravila, pa tudi minister in podpredsednik vlade Luka Mesec za Golobovo novo odločitev sploh nista vedela.

S partnerji sodeluješ, iščeš soglasje, ne pustiš jih v prepričanju, da je tožba še vedno aktivna, potem pa presenečene preglasuješ na seji. Predsednik SD Matjaž Han je po volitvah nejevoljno dejal, da v naslednjem mandatu takšnega ravnanja ne bodo dopustili. Bolj logičen bi bil sklep Hana, da z Golobom ne gre nikoli več v vlado.

Do Levice je bil Golob vendarle bolj popustljiv in uvideven.

Res je z Levico je v mnogih potezah sodeloval in ji pustil prosto politiko. Ne nazadnje zato, ker je Levica tudi eden najtesnejših Jankovićevih zaveznikov. Levica v javnosti ni nikoli šla v konflikt z Jankovićem – vsaj vrh stranke ne, izolirano so mu kdaj nasprotovali le mestni svetniki.

Voditelja stranke se nista nikdar udeležila kakšne javne manifestacije proti katerikoli potezi župana. Mesec je na enem soočenju resda izdahnil, da je proti sežigalnici, ampak to je povedal komaj slišno. Mesec, kot smo videli in slišali v zadnjih dneh kampanje, zna biti zelo vehementen in glasen, Asta Vrečko še bolj.

A v konfliktih z Jankovićem se Mesec opredeli ravno toliko, da to še lahko zabeleži zgodovina. Enako velja s Palestino. Narativ o genocidu v Gazi je bil njegov paradni konj, na poslednjem soočenju o tem pa niti besede kritike na račun premierjevega umika tožbe proti Izraelu.

Preprosto je obmolčal. Kakšen je odnos med dvema partnerjema v vladi, če šibkejši sploh ne ve, da ga je v zanj tako pomembni stvari, sploh v času kampanje, predsednik vlade pustil na cedilu?

Zdaj Golob sestavlja svojo drugo vlado. Katero njegovo lastnost bi izpostavili?

Ko je vstopil v politiko, je veljal za nov obraz; resda je bil pred tem v vrhu Pozitivne Slovenije, še prej v ekipi LDS, a ni bil med izpostavljenimi liki. Še najbolj je ostal v spominu, ko se je oglasil ob menjavi Jankovića z Bratuškovo. V zadnjih štirih letih pa je bil daleč najbolj izpostavljena politična figura v državi.

In ena od njegovih evidentnih značajskih lastnosti je večna samohvala. Ko dejstva ne držijo, si izmisli nova paralelna dejstva. Vzemimo čakalne vrste v zdravstvu. Vseskozi se merijo po istih kriterijih, čedalje daljše so. In kaj on pravi? »Napaka, slabo in narobe so jih merili.« A če čakalne vrste zdaj merijo napak, so jih tudi poprej, torej so pod njim še naprej daljše.

Primož Lavre

Nekateri ga primerjajo z Janezom Drnovškom. Povsem deplasirano. Drnovšek ni imel te narcistične drže. Bil je bolj molčeč, zadržan, odločitve je dobro premislil, raje se je kdaj umaknil. Obenem je premogel redko sposobnost pogovarjanja s političnimi nasprotniki. V jugoslovanskem predsedstvu, ko je država razpadala, se je konfrontiral s tako rekoč petimi, šestimi resnimi nasprotniki. Znal je najti način, kako doseči tisto, za kar mu je šlo. Golobu se v resnici ni bilo treba nič potruditi, ker mu je oblast padla z neba.

Trinajst poslancev je izgubil zdajšnji vladni triumvirat. Politično težišče je šlo opazno v desno – vendar ne dovolj krepko.

Menim, da povsem zadosti krepko. Stranke, ki so zunaj vladnega trojčka, imajo 48 poslancev. V primerjavi z 42 je to kar lepa večina. Te stranke so si v marsičem sorodne, so zelo odločen kritik Golobove korupcije in klientelizma, njegovega načina tretiranja zdravstva, povečevanja davkov, favoriziranja nevladnikov ... Skratka, kdor prebere njihove programe, ne more spregledati, da so si pravzaprav precej bližje, kot je bil trojček Svoboda, SD in Levica.

Kaj pa suverenizem Stevanovića?

Seveda je tudi nekaj razlik, tudi diametralnih. V odnosu do Rusije sta SDS in Resnica na dveh svetovih. A tudi z razlikami se da sobivati. Suverenizem je drugo vprašanje, gre za vprašanje položaja v mednarodnih organizacijah.

Pri nas se svetijo kot angeli, ampak ni jih malo, ki so deležne očitkov korupcije in ki delujejo, kot da so zaprte v slonokoščenem stolpu, marsikatere so se zapletle v škandale, naj omenim samo nekatere humanitarne organizacije, povezane s Hamasom.

Eno je izstopiti iz mednarodne organizacije, drugo pa je imeti do njih konkretne zahteve, od njih zahtevati drugačna ravnanja. Terjati izstop iz Nata je kajpak razkolništvo, ampak enako za levo kot za desno koalicijo.

Kako razumete sporočilo volivcev glede oblikovanja koalicije? Je enoznačno v smislu, da bo treba sodelovati – tudi prek ideoloških barier?

Volivci so glasovali za svoje stranke; niso dali glasu za takšno ali drugačno koalicijo. Vsaj direktno ne. Kaj povezuje omenjene stranke, ki imajo 48 glasov? Podoben pogled do početja Golobove vlade.

Omenil sem že področje davkov, pregon korupcije in gospodarskega kriminala. Vse stranke so kritične do protikorupcijske komisije; takšna, kot je, je le papirnati tiger.

Več kot o Janševi vladi se govori o novi Golobovi vladi, ki bi jo tvorili tudi Logarjevi Demokrati in trojček NSI, SLS in Fokus. Nekakšna uravnotežena koalicija naj bi to bila.

Takšne in drugačne različice povolilne aritmetike se širijo po medijih. Razumem, kaj pa naj mediji počno takoj po volitvah, kot da prognozirajo. Zelo preprosto, imamo samo nekaj opcij.

Poslednja so nove volitve, ki se kažejo kot hipotetična možnost, če ostale propadejo, formalno prva bi bila v teoriji iger koalicija med Svobodo in SDS, ki je realno nezamisljiva, druga je zdajšnji vladni trojček z Logarjem in Stevanovićem, tretja, ki je glede na programe najbolj konsekventna, je koalicija desnih strank, četrta bi bila varianta, da se v trojčku znebijo Levice, namesto nje pa vključijo Novo Slovenijo in Demokrate.

Primož Lavre

Toda to so le računi na papirju, saj ni verjeti, da bi Nova Slovenija s svojim programom in z ostrim oponiranjem Golobovi vladi zdaj šla v kakršnokoli koalicijo z Golobom kot z nadrejenim partnerjem.

Iz zgodovine poznamo leto 1997, ko je takrat drugouvrščena SLS pod vodstvom Marjana Podobnika kot najostrejšega kritika Drnovška nazadnje stopila v Drnovškovo vlado. Izkazalo se je, da se od te velike koalicije ljudska stranka pravzaprav ni več pobrala. Takrat je bila prva na desnici, danes lahko le še sodeluje na listi z Novo Slovenijo. Dvomim, da bo NSI ponovila to zgodbo.

Ali drži v teh dneh pogosta teza, da Logarjevi Demokrati ne morejo preživeti v opoziciji?

Kje pa so bili Logarjevi Demokrati zadnji dve leti? Bili so le trije, a v opoziciji so odlično funkcionirali. So mehka varianta SDS, v nizu točk imata stranki podobne poglede, bolj gre za razlike v slogu in radikalnosti političnega diskurza. Ni vidim nobenega dodatnega razloga, zakaj bi jim bile štete ure v opoziciji.

Anže Logar ni bil izvoljen za poslanca, lahko je le minister.

Lahko je tudi minister v desni vladi. Ne znam si predstavljati, kako bi se Logar, ki je kot zunanji minister deloval zelo vehementno, počutil v Golobovi senci. Značilnost Goloba je, da se postavi kot tako veliko drevo, da so vsi drugi okoli njega v senci (nasmešek).

Ali izvoljenih 15 poslancev desnosredinskih strank NSI in Demokratov načenja dominacijo Janševe SDS?

Janša je do zdaj deloval kot tisti, ki predstavlja alternativo vladi. Veljalo je, da se mu druge stranke v njegovi agendi lahko le priključijo. V novem stanju razmerij moči pa ta zastavek nima več volilne podlage. V potencialni desni koaliciji bi imela SDS 28 glasov, druge tri stranke oziroma liste pa 20. Skoraj pol pol.

Glede na takšno konstelacijo interesov volivcev je tudi na desni strani potreben drugačen koncept vladanja, ki ni subordinacijski, takšen, ki enakomerno upošteva interese in seštevek tudi drugih partnerjev. Janšo so do zdaj osrednji mediji opisovali kot voditelja, ki da drugim dirigira svoje smernice.

Primož Lavre

Realno vprašanje pa je, v kolikšni meri je politik dialoga in sodelovanja. Uspelo mu je tvorno sodelovati v vladi tudi z res oddaljenim akterjem, kot je bil Erjavčev Desus med letoma 2004 in 2008.

Tudi v zadnji manjšinski vladi, ki je ves čas razpadala, je bila sinhronija med strankami dovolj velika, da je vlada zdržala do konca mandata. Ne pomnim kakšne večje konfrontacije s partnerji.

Imate prav, zdaj ne gre več za vizijo Slovenije, kot si jo je zamislil Janez Janša, zdaj gre lahko le za vizijo celotnega bloka desnih strank.

Je bila kampanja res tako brutalna, kot jo marsikdo vidi – tudi v medijih?

Brutalna so bila soočenja sploh na Pop TV. Razlog je gledanost. Velikokrat so predsednike strank voditelji pustili, da kot v resničnostnem šovu obračunavajo drug z drugim. Žal so s tem ostala v ozadju vsebinska vprašanja.

V enem od duelov je Janša izrekel, da je Golob naročil čiščenje janšistov na policiji, Golob pa mu je odvrnil, da tega ni nikoli dejal. Vesoljna Slovenija ve, da to ne drži, ničkolikokrat se je prevrtela njegova korespondenca z notranjo ministrico Tatjano Bobnar, voditeljica pa je ostala tiho.

Kadar smo imeli intervjuje ali pogovore v televizijskih studiih, ne pomnim, da se voditelj v primeru, ko je šlo za evidentno neresnico, ne bi vmešal in oponiral.

Kako sicer ocenjujete vlogo medijev v tej kampanji? So mediji prispevali k informirani odločitvi volivcev ali bolj k polarizaciji?

Naj ostanem pri nacionalni televiziji. V istem dnevniku so bili kdaj tudi po trije prispevki o tem, kaj vse je tisti dan naredil Golob in kje se je mudil kot predsednik vlade. Ni šlo le za otvoritev novih stavb ali obratov, poročali so tudi o megleni napovedi, da bodo po državi gradili nove hospice, in celo o slavnostni položitvi temeljnega kamna.

V zadnjem primeru za mariborsko kliniko je na koncu prispevka strokovna direktorica nejevoljno pripovedovala, kako stvari stopicajo na mestu, a je bil njen kader kar sredi stavka odrezan, ker pač ni ustrezal kontekstu slavljenja.

Za potrebe volitev se je šel Golob celo popeljat z vlakom po progi drugega tira, ki sploh še ne obratuje – čista Potemkinova vas. A medijska poročila so to predstavila brez kančka občutka za stvarnost, kot da so njegova piar služba. Teh primerov je bilo nebroj, delovali so kot hagiografija.

V srednjem veku so redno pisali hagiografije svetnikov, v katerih so poročali o vsakem od njihovih korakov, zdaj pa se je na enak način slavilno poročalo o vsakem koraku, ki ga je opravil Golob. Niso pa osvetljevali njegovih vladnih neuspehov.

Dolgotrajna oskrba je eklatanten fiasko, ta za več kot polovico populacije onemoglih še po skoraj enem letu sploh ne deluje. Vendar to ni bila tema, bila je izrinjena iz kampanje. Golob je imel objektivno gledano na svoji strani levji delež največjih medijev, je pa res, da je medijev, zlasti televizijskih studiov, podkastov in družbenih omrežij, vse več, tudi različnih političnih usmeritev, tako da dominacija osrednjih medijev ni bila več absolutna.

Pri volivcih afera s prisluhi in posnetki pogovorov ni delegitimirala obeh največjih strank, temveč ju je nasprotno utrdila. Zakaj? Špekuliralo se je, da bi to utegnila biti priložnost za Logarjeve Demokrate in Prebiličev Prerod.

To je bila čustvena afera iz arzenala psihologije množic. Afera, ki se je je prijela poanta, da se je Janša sestajal z izraelskimi obveščevalci in zagrešil veleizdajo, ker da se je z njimi povezal pri razkrivanju korupcije v Sloveniji, stoji na dokazovalni ničli.

Če obstaja neko dejanje, potem moramo najprej vedeti, kdo ga je izvršil. Nisem opazil, da bi kdorkoli predložil evidenco, da je posnetke sproducirala izraelska zasebna obveščevalna agencija Black Cube.

Podatek, da je podobne akcije že izpeljala, ni dokaz. Na sodišču ne obsodijo niti nekdanjega morilca brez konkretnih dokazov za aktualni uboj zgolj po analogiji, da je bil storjen na enak način, kot je on opravil s svojo žrtvijo pred leti.

Primož Lavre

Če neko dejanje spominja na drugo, je lahko indic, ni pa dokaz. Imamo torej situacijo, kjer ni kronskega dokaza, pa že kot resnica figurira zgodba, kako je nekdo sodeloval z izvajalcem oziroma organizatorjem prisluhov, ki je imenovan, ne da bi za to obstajal dokaz.

Ta afera je imela dve prevladujoči posledici: tisti, ki Janše ne marajo, so dobili še eno potrditev, kako je treba ustaviti tega negativca, stran, ki mu je privržena, pa v tem vidi še enega v nizu poskusov demoniziranja predsednika SDS. Sam racionalni premislek o stopnji kredibilnosti afere je bil pred volitvami marginalen.

A velja biti natančen, na soočenju Radia Ognjišče, ki je bilo po mojem mnenju eno najboljših, so se voditelji desnih strank: Logar, Stevanović in Vrtovec, distancirali od vladnega narativa o veleizdaji; vsi po vrsti so poantirali, da bi se morali pogovarjati o tem, kaj prisluhi sporočajo. Afera ni povzročila tektonskega preobrata, je pa zagotovo zbudila marsikakšnega spečega antijanšista, da je odšel na volišče in volil za Goloba kot manjše zlo.

Vrniva se še k vladi, ki bi jo sestavil predsednik Svobode. Kolega Marko Crnkovič je v podkastu Večera dejal, da bo moral tokrat Golob izkazati obilo spretnosti Janeza Drnovška. Vi o tem, kot vas razumem, dvomite?

Utemeljeno dvomim. Drnovšek je bil self-made men. Bil je četrta liga v komunistični partiji, kar lahko razberemo tudi iz njegovih spominov. Na morje se je vozil s fičkom in kampiral v Istri pod šotorom, medtem ko so Ribičič in nomenklatura letovali na Brionih.

Bil je domala neznan aparatčik: leta 1989 je bil izvoljen, ker je utelešal nekaj drugega od partijske elite – to je bila gesta upora zoper establišment, poosebljen v Marku Bulcu. Prvo, kar se mu je kot novemu obrazu zgodilo v Beogradu, je bil spor z Milanom Kučanom, ki mu je kot šef partije dal smernice, kaj naj počne in o čem naj mu poroča.

Takoj ga je zavrnil. Ko ga je usoda pripeljala na sam vrh, je začel delati na svoji suverenosti. Ni se družil s partijci, ni hodil z njimi na lov ali na bakanalije, raje je tekel po beograjskih ulicah in igral tenis z ameriškim ambasadorjem. Sistematično se je učil jezikov, tudi s plošč, da se je lahko čim bolj neposredno družil s svetovnimi politiki.

V stranki je bil suveren. Ko sem v času njegove predsedniške kandidature delal intervju z njim, so me klicali iz LDS, češ da niso prejeli intervjuja za avtorizacijo.

Saj ga tudi ne boste, dogovorila sva se, da ga pošljem le njemu, sem odvrnil. Med LDS in njim ni bilo zaupanja, vedel je, da so številni v njej relativno blizu Kučanu, z njim pa sta bila antagonista.

Skratka, to je bil Drnovšek. Kaj pa Golob? Priletel je s pomočjo očeta, ki ga je favoriziral. Bil je projekt staršev; če v šoli preskočiš dve leti, to ni tvoja odločitev. Oče, visok funkcionar v elektrogospodarstvu, je skrbel za njegovo promocijo. Hvali se, da je ustanovil Gen-I.

Primož Lavre

Res ga je, a bi ostal garažno podjetje, ko se ne bi vanj vključile velike državne firme. In kako je kot premier izbiral kadre za nadzorne svete bolnišnic in gospodarskih družb v državni lasti?

Največ jih je nanovačil iz Gen-I. Bil je otrok postpartijskega časa; odpirala so se mu vrata in položaji. Tudi v navezavi z ljubljanskim županom, ki mu je bil tudi eden izmed mentorjev oziroma političnih botrov. Golob ni nikoli deloval v bitkah, v katerih bi se soočal z nasprotniki in z njimi iskal kompromise.

Vaša ocena je torej, da mu ne bo uspelo sestaviti koalicije?

Ne, teh sposobnosti nima, lahko le v maniri direktorja Gen-I zdaj enim zdaj drugim deli beneficije in položaje. Dvomim, da bi na ta način lahko pridobil Logarja ali Stevanovića. Pred njim je namreč krucialni izziv, na kakšnih vsebinah in prioritetah formirati vlado potencialnih partnerjev, ki imajo med seboj diametralno nasprotne programe.

Recimo: vse stranke, ki bi z desnega pola lahko šle v vlado, so prepričane, da njegova dosedanja politika ogroža zdravstvo. Mar res lahko pri Golobu dosežejo, da zavrže vse, kar je bilo do zdaj narejenega pod njegovo vlado? In predvsem, zakaj bi njegovemu saltu mortale verjeli? Lahko se igramo in govorimo o novem Drnovšku, vendar v Golobu ni nič Drnovška.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.