Poleg doseženega soglasja med delodajalci in sindikati, ki je že samo po sebi zgodba o uspehu, naj bi na daljši rok dala zagotovilo za javnofinančno vzdržnost pokojninskega sistema, da bi država ostala pri odstotku BDP prispevka v pokojninsko blagajno.

Dokončno je bila potrjena, ko je propadel poskus manjših radikalnejših sindikatov, zbranih v Delavski koaliciji, nabrati potrebne podpise za referendum.

Med nasprotniki pokojninske reforme je bilo nekaj obrazov, ki so zapustili »nepravoverno« Levico. Stranka ima precej specifično volilno podporo med levimi intelektualci, ti pa so zaradi svoje občutljivosti obenem največji kritiki njenega ravnanja.

Desna opozicija reformi ni nasprotovala (sprejeta je bila z 49 glasovi za in enim proti), saj bi se tako ujela z radikalnim levičarskim aktivizmom in populizmom. To bi bilo le preveč tudi za preračunljivce, ki jim pride prav vsako nasprotovanje vladi – ne glede na poreklo in barvo.

Novela zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zahtevano upokojitveno starost od leta 2028 zvišuje za tri mesece letno in bo od leta 2035 znašala za tiste s 40 leti pokojninske dobe 62 let, za tiste z najmanj 15 leti zavarovalne dobe pa 67 let.

Ob tem so predvidene nekatere izjeme, ohranja pa se pogoj 40 let delovne dobe. Obenem se zvišuje odmerni odstotek za izračun pokojnine, ki bo pri 40 letih delovne dobe znašal 70 odstotkov, z delom po 40 letih pa ga bo mogoče še zvišati, za tri odstotke letno.

Referenčno obdobje za izračun pokojninske osnove se z najboljših 24 let podaljšuje na 40 let, pri čemer se odšteje pet najslabših let. Spreminja se tudi način usklajevanja pokojnin, ki so se doslej usklajevale po razmerju 60 odstotkov rasti povprečne bruto plače in 40 odstotkov inflacije.

V naslednjih desetih letih se bodo usklajevale v razmerju 50 odstotkov rasti povprečne bruto plače in 50 odstotkov inflacije, nato pa bo postopoma do leta 2045 razmerje prešlo na 80 odstotkov inflacije in 20 odstotkov rasti povprečne bruto plače. Kot korenček se uzakonja tudi pravica do zimskega dodatka, ki bo v enotnem znesku 150 evrov za vse upokojence izplačan že letos.

Manj bleščeče je potekala zahtevna uvedba dolgotrajne oskrbe. Dolgo, precej predolgo so na ministrstvu za solidarno prihodnost napovedovali skorajšnje delovanje informacijskega sistema – tudi takrat, ko so nam od srede leta že trgali od plač in pokojnin.

Kot bi ne vedeli, da je že zadnja takšna vpeljava novosti s podpornim informacijskim sistemom Krpan pred sedmimi leti pri centrih za socialno delo povzročila zamude pri izdajanju odločb. Novega sistema očitno neizkušeni izvajalec še lep čas ne bo usposobil.

Levica je imela to srečo, da je spremembe pokojninske zakonodaje »pokrival« državni sekretar dobri ekonomist Igor Feketija, manj sreče pa pri dolgotrajni oskrbi z državnim sekretarjem Lukom Omladičem, ki je po izobrazbi doktor filozofije.

Vmešati se je moral predsednik vlade in za 9. septembra prvič sklical posvet z vsemi deležniki, točno po enem mesecu so se dobili še drugič in nato tretjič 18. novembra.

Medtem so poslanci na vladni predlog »pet minut pred dvanajsto« 11. novembra po nujnem postopku sprejeli še zakon o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov v centrih za socialno delo in domovih za starejše.

Ustrašili so se, da bi 1. decembra, ko je začela veljati dolgotrajna oskrba v domovih, 20 tisoč oskrbovancev ostalo brez toliko napovedanih nižjih položnic, ker se plačujeta le še namestitev in prehrana, ne več tudi oskrba. V povprečju naj bi bile nižje za 200 do 800 evrov.

Ali se bodo te besede ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca izkazale za resnične, bomo vedeli že kmalu po novem letu.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.