22. decembra 2022 se je prva predsednica v zgodovini Slovenije vselila v skromno predsedniško palačo na Erjavčevi ulici v Ljubljani, kjer je častna straža predvidena le ob protokolarnih dogodkih, sicer pa vsakokratni šef države lahko le sanja o predsedniški palači in osebni gardi. Prihod Nataše Pirc Musar je bil odmeven, saj je predsednica postala znana medijska osebnost, ki se nikoli zares ni ukvarjala s politiko in je v intervjujih rada poudarjala, da je politika sploh ne zanima. A ker se zarečenega kruha največ poje, je gospa Pirc Musar na koncu postala celo predsednica republike, kar je najpomembnejša politična funkcija v državi.

Vsi predsedničini možje

Po svečani prisegi in nastopu petletnega mandata so zlobni jeziki, ki jih v ljubljanskem političnem močvirju ne manjka, pripominjali, da so edine mednarodne izkušnje Nataše Pirc Musar odvetniško zastopanje Melanie Trump in Viktorja Knavsa, Ruska dača v Zgornjih Gameljnah in poslovanje njenega soproga Aleša Musarja v davčnih oazah. Da kakšnih drugih, dejanskih izkušenj z mednarodno politiko, kaj šele diplomacijo gospa predsednica nima. V tem je precej resnice, kar samo po sebi ni sporno niti ne more biti težava. 

UPRS

Pri predsednici države je bilo opaziti nekaj drugega: ker se nikoli v življenju ni ukvarjala s politiko, si ni ustvarila svojega omrežja, ki bi ji bil v pomoč pri vzpostavljanju tistih prvih, najpomembneših stikov s tujimi državniki. Dodatno si je Nataša Pirc Musar zapletla življenje s tem, ko je v svoj kabinet za najožje sodelavce – tudi tiste s področja zunanje politike, mednarodnih odnosov in Evropske unije – pripeljala bodisi sodelavke in prijateljice iz obdobja odvetniške kariere bodisi svetovalce brez konkretnih političnih izkušenj. Še najbolj izstopa Damjan Bergant, bivši veleposlanik v Srbiji in nekdanji generalni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve.

Bergant v ničemer ni sporen, sploh če ga primerjamo s predsedničinim svetovalcem za mednarodne odnose Zlatkom Šabičem, ki je zaslužen za lanskoletni faux pas (hud spodrsljaj) Nataše Pirc Musar s povabilom kitajskemu predsedniku Xiju Jinpingu. Uradno vabilo na obisk je namreč predsednica republike v Peking poslala brez predhodnega soglasja kabineta predsednika vlade, četudi naj bi bilo zunanje ministrstvo s tem seznanjeno. 

Toda vlade ne vodi Tanja Fajon, ampak Robert Golob, ki je potezo predsednice razumel kot še eno v vrsti odločitev, s katerimi ga ta posredno napada in posega v njegove pristojnosti. Vlogo »kurirja« med predsedniško palačo in kitajskim veleposlaništvom v Ljubljani naj bi opravljal ravno Šabič, ki gotovo ni deloval na lastno pest. Nasprotno, Šabič naj bi se med pogovorom s kitajskim veleposlanikom v Ljubljani celo pohvalil, da je prav on zaslužen za vabilo Xiju in da se je za njegov obisk dogovarjal, ko je bil na obisku na Kitajskem.

UPRS

Pristojnosti predsednice republike v zunanji politiki opredeljuje ustava (107. člen), ki ji daje izrecna pooblastila, da »postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike in sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov«, prav tako »izdaja listine o ratifikaciji«. Duh ustave je jasen, vendar ni absoluten, in vsakokratni predsednik države lahko v suhoparno pravno določbo vnese tudi nekaj svojih »dodatkov«, kar se je v preteklih treh desetletjih pogosto dogajalo.

Četverica pred Natašo Pirc Musar

Prvi predsednik Milan Kučan je bil mentalno in jezikovno vezan na prostor nekdanje skupne države, uspelo pa mu je vzpostaviti precej oseben odnos s tedanjima predsednikoma Češke Vaclavom Havlom in Madžarske Arpadom Gönczem. V prvem desetletju se je zunanja politika Slovenije lovila med Balkanom in Evropsko unijo, posebnih ambicij izven Evrope niti ni izkazovala. Med obiskom Billa Cintona junija 1999, ki je bil v glavnem namenjen podpori Slovenije kot »vzorne učenke« in kandidatke za članstvu v zvezi Nato (s čemer bi motivirali tudi druge države na Zahodnem Balkanu), je Kučan na Brdu pri Kranju tako na dolgo in široko razlagal svoje poglede na reševanje balkanske krize, da je Clinton med monologom zakinkal.

Bolj angažiran je bil v zunanji politiki zagotovo Janez Drnovšek, ki je del življenja preživel v tujini in ni imel težav s tujimi jeziki. Z njegovim mandatom se je specifična teža Slovenije precej okrepila, članstvi v Evropski uniji in Natu pa sta nas trdno zasidrali na zemljevidu sveta. Na žalost pa je predsednik Drnovšek tik po zaključku prvega mandata umrl za rakom.

Potem je prišel Danilo Türk, ki je imel odlične reference za mednarodno politiko in diplomacijo, v državnem protokolu pa se ga še danes spominjajo kot enega redkih, če ne celo edinega visokega državnega funkcionarja pri nas, ki je res do potankosti obvladal diplomatsko etiketo. Ne glede na zavidanja vredno formo je Türka odnesla vsebina, točneje pomanjkanje politične spodobnosti na domačem političem prizorišču (»drugorazredna tema«), zato mu narod ni naklonil še enega mandata. 

Nasledil ga je Borut Pahor, za katerega nihče ni dvomil, da bo neznansko užival v mednarodnih odnosih – in res se pričakovanjem ni izneveril. Pahor je bil s svojimi diplomatskimi pobudami tudi najbolj aktivni predsednik države doslej in njemu se gre zahvaliti za t. i. proces Brdo–Brioni (kasnejši berlinski proces), namenjen stabilizaciji razmer na Zahodnem Balkanu.

UPRS

Vskakor je Pahor za seboj pustil visoka pričakovanja in kriterije, velike čevlje, v katere je konec leta 2022 padla Nataša Pirc Musar. Na začetku smo bili prizanesljivi do njenega dela in ji dali več časa za privajanje, pa dveh letih in pol pa lahko vseeno ocenimo njeno dosedanje predsednikovanje, ki v mednarodnem prostoru ni zavidanja vredno. Kaže na nekakšno izgubljenost v prostoru, pomanjkanje strateških prioritet in izbire pomembnih ciljev. Nekakšna »neuvrščena« politika, ki jo določajo obiski naključno izbranih držav, večinoma niti niso del Evropske unije, daje slutiti, da se Nataša Pirc Musar prepušča formuli kar bo, pa bo oziroma da potuje tja, kamor jo povabijo.

Inventura leta 2025

Pravkar minuli konec tedna je bila predsednica republike po daljšem času na obisku ene od članic Evropske unije. V estonski prestolnici Talinu se je udeležila konference Lennart Meri na povabilo estonskega predsednika Alarja Karisa, ki je na dvodnevnem dogodku gostil tudi finskega predsednika Alexandra Stubba. Vendar pa to ni bil uradni državniški obisk. Takšen je bil, denimo, obisk predsednika Ljudske demokratične republike Alžirije, ki so mu minuli teden v Ljubljani na Kongresnem trgu pripravili kraljevski sprejem s častno gardo in otroki, ki so mahali z zastavicami. 

Nataša Pirc Musar je na instagramu objavila tudi fotografijo Abdelmadjida Tebbouneja, kako se podpisuje v spominsko knjigo. Obisk predsednika te severnoafriške države, ki je demokratična še manj kot Vučićeva Srbija, je bil povsem gospodarske narave, kajti s Slovenijo so Alžirci podpisali vrsto sporazumov, pomemben je zlasti tisti s področja energetike, o oskrbi z zemeljskim plinom. S tem se je Slovenija še bolj rešila odvisnosti od zemeljskega plina iz Rusije.

Alžirski predsednik Tebboune je bil tudi najbolj eksotičen tuji državnik, ki ga je letos gostila predsednica, ki je v prvih petih mesecih večinoma sprejemala poverilna pisma tujih veleposlanikov, akreditiranih pri nas, in podpisovala ukaze o imenovanju slovenskih veleposlanikov v tujini. Januarja je sicer obiskala Dunaj, neuradno, saj je šla tja na slavnostno odprtje razstave slovenskega slikarstva v obdobju 1848–1918 (Svet v barvah), ki si jo lahko do konca tega meseca ogledate v muzeju Belvedere. Razstava, ki je nastala v sodelovanju z ljubljansko z Narodno galerijo, je bila priložnost, da sta se gospod in gospa Musar spotoma oglasila na kavi v Hofburgu, predsedniški palači avstrijskega predsednika Alexandra van der Bellna in njegove boljše polovice Doris Schmidauer.

Januarja je bila predsednica na spominski slovesnosti ob 80. obletnici osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau, moreče vzdušje travmatične zgodovine pa je popravil italijanski predsednik Sergio Mattarella, ko je svoji slovenski kolegici februarja pripel na prsi najvišje italijansko državno odlikovanje. Nataša Pirc Musar je Mattarello povabila na kratek sestanek v Goriška brda, v renesančni dvorec Vipolže, potem pa sta skupaj odšla na odprtje Evropske prestolnice kulture Nova Gorica - Gorizia. Februarja se je Nataša Pirc Musar pogovorjala tudi o vremenu, in to res dobesedno, saj je v predsedniški palači sprejela generalno sekretarko Svetovne meteorološke organizacije.

Tamino Petelinšek/STA

Inventura letošnjega leta vključuje še februarski uradni obisk novega-starega hrvaškega predsednika Zorana Milanovića v Ljubljani, marca pa je predsednica gostila portugalskega kolega. Zadnji dan marca je odšla na dvodnevno potovanje v Srednjo Azijo, v Kazahstan. Morda so zalegle lanskoletne kritike petdnevnega turističnega potepanja po Mongoliji, da je tokrat v Astani, kjer jo je uradno gostil predsednik Tokajev, ostala le dva dneva. 

Gostitelju je polaskala, da je Kazahstan za Slovenijo najpomembnejši partner v Srednji Aziji, hkrati pa je tudi ključni sogovornik Evropske unije v regiji. Podatek drži, vendar ne le zaradi uradne statistike glede blagovne menjave, pač pa zaradi tega, ker se Kazahstan pogosto uporablja kot obvod za poslovanje z Rusijo, ki je pod zahodnimi sankcijami. Slovenski poslovneži, ki želijo poslovati z Rusijo, bodo lahko to še naprej počeli prav prek te srednjeazijske države, zato bi bilo smiselno tam odpreti diplomatsko predstavništvo.

Med obiskom stepnate srednjeazijske države predsednica sicer ni omenjala opolnomočenja žensk na področju gozdarstva, je pa promovirala t. i. čebeljo diplomacijo in učencem na astanski šoli predala več čebeljih izdelkov, da bi tudi kazahstanski otroci spoznali pomen čebel za življenje ljudi. Nataša Pirc Musar se je ob zaključku obiska srečala tudi z vsemi sedmimi Slovenci, ki živijo in delajo v Kazahstanu.

Mesec april je prinesel papeževo smrt, in predsednica republike se je morala udeležiti pogreba, čeprav je tja odšel tudi premier s svojo lepšo polovico. V Vatikanu je spregovorila nekaj besed z ameriško prvo damo, svojo nekdanjo stranko, kar je za nekaj sekund vzbudilo pozornost Donalda Trumpa. Rokovanje in vljudnostne besede nekako v smislu »Oh, gospod predsednik, vi ste voditelj svobodnega sveta, na vas je velika odgovornost, tudi za konec vojne v Ukrajini. Kdaj boste prišli kaj v Slovenijo?«
Premier Robert Golob in Tina Gaber sta bila decembra lani v pariški Notre-Dame vztrajnejša in tudi uspešnejša, saj je klepet s Trumpom na hodniku trajal pol minute, zaradi česar se je gostitelj, francoski predsednik Macron že živčno prestopal.

UPRS

Po kakšnih kriterijih potuje po svetu

Letošnja zunanjepolitična bera gospe predsednice res ni posebej bogata, vendar je pred njo še več kot šest mesecev priložnosti. Lani je bila relativno aktivna, toda ni bila vselej povsem na liniji z uradno slovensko vladno zunanjo politiko. Omenili smo že spodrsljaj z vabilom Xiju, kritik pa je bila lani deležna tudi zaradi večdnevnega obiska Mongolije, kjer je šlo, roko na srce, za državniški turizem. 

Manj časa si je vzela za uradni obisk Združenih arabskih emiratov, ki so kot država vsaj gospodarsko in turistično za Slovenijo nedvomno pomembnejši od Mongolije. Vseeno pa v Abu Dabiju brez nekaj malega turizma ni šlo. Spletni oboževalci so se predsednice lotili zaradi muslimanske naglavne rute, ki jo je nosila na ogledu velike mošeje šejka Zajeda. Vendar so udarili mimo, saj obiskovalke vanjo dejansko ne smejo brez naglavne rute.

Posebnega namena tega obiska Emi-ratov nismo mogli razvozljati: predsednico so pač povabili na uradni in prijateljski obisk, na katerega se je odzvala. Ob razpoložljivih sredstvih, ki jih ima iz proračuna, predsednica ne more povsem svobodno potovati po svetu, nam šepetajo iz njenih krogov. Izbirati mora tiste države, kamor je smiselno potovati. Vendar pa se tu zastavlja vprašanje, zakaj je potemtakem obiskala Mongolijo, če naj bi njene mednarodne aktivnosti imele nekakšen namen in pomen. Logična bi se zdela izbira takšnih držav, ki so ekonomsko uspešne in bi jih zanimale investicije v naši državi, mar ne?

UPRS

Seveda pa na drugi strani šteje tudi humanitarnost. Kot bivša predsednica Rdečega križa Slovenije – resda na tem položaju ni zdržala dolgo – bi morala Nataša Pirc Musar o tem kar nekaj vedeti. In očitno to drži, saj je lani obiskala Ukrajino, kar je simbolna gesta podpore tej državi v boju proti ruski agresiji.

Lani je Nataša Pirc Musar med obiskom Albanije v Tirani odprla novo veleposlaništvo Slovenije, mesec dni prej je bila na uradnem obisku Črne gore. Zdi se, da je Zahodni Balkan še vedno zelo domač slovenski predsednici, saj se je februarja 2024 mudila v Bosni in Hercegovini, istega meseca je bila tudi v Bolgariji. V Ljubljani je lani marca gostila poljskega predsednika Dudo, januarja pa se je odpravila v Berlin, kjer se je fotografirala z nemškim predsednikom Frankom-Walterjem Steinmeierjem, vendar ni šlo za uradno srečanje, saj je bila predsednica v Berlinu v vlogi častne pokroviteljice poslovnega središča, ki ga je v sklopu evropskega prvenstva za moške organizirala Rokometna zveza Slovenije v sodelovanju z ministrstvom za gospodarstvo, agencijo Spirit, Slovensko turistično organizacijo, Nemško gospodarsko zbornico in Veleposlaništvom Republike Slovenije v Nemčiji.

Improvizacije in manipulacije

Prav obisk Berlina, kamor je šla predsednica v točno določeni funkciji, nikakor pa ne kot uradna gostja nemškega predsednika, razkriva precej večji fenomen slovenskih državnih funkcionarjev, ki seveda ni povezan le z Natašo Pirc Musar niti se ni začel z njo, ampak je precej starejši. Spomnimo se objav različnih premierjev ali predsednikov, ki so bili na nekem mednarodnem dogodku, kjer so srečali tuje kolege, se z njimi zaklepetali ali le vljudnostno pozdravili, fotografije pa so potem vladni piarovci objavljali z zavajajočimi interpretacijami, da se je ta in ta predsednik (vlade) na tem in tem srečanju sestal s tem in tem predsednikom ali premierjem. In da sta govorila o perečih svetovnih vprašanjih. 

UPRS

Larifari! Gre za stalno prakso, namenjeno domači javnosti, ki naj bi s tem dobila vtis, kako pomemben je neki slovenski politik v mednarodnem prostoru. A v resnici je to Potemkinova vas, kulisa, za katero ni kaj dosti vsebine. Poleg tega slovenski predsedniki in premierji delajo napako, ko mislijo, da bo domača javnost očarana nad njihovimi selfiji ali fotografijami srečevanj s tujimi pomembneži. Dejansko Slovence – in to dokazujejo skoraj vse raziskave in ankete – zunanja politika oziroma mednarodni odnosi bolj malo zanimajo. Njihov fokus je omejen nekje do Trsta, Dunaja in Zagreba. In zato so do vseh, sploh pa bolj eksotičnih potovanj najvišjih državnih funkcionarjev že po naravi stvari kritični in se v vsebinski del niti ne poglabljajo.

Slovenija seveda ni največja država v Evropi, vendar pa je majhnost v 21. stoletju bolj mentalno kot geografsko vprašanje. Slovenska predsednica, če želi delovati proaktivno in si odpirati vrata tam, kjer želi in kjer obstaja slovenski nacionalni interes, se bo morala poglobiti v dejanske prioritete naše države, torej iskati pot do vseh tistih voditeljev, ki predstavljajo razvite, napredne in po mentaliteti sorodne države. Potovanja, ki spominjajo na državniški turizem, so resda čudovita osebna izkušnja in ostanejo v večnem spominu, vendar za državo nimajo posebne vrednosti. Zato čaka predsednico na polovici mandata še precej dela, njena domača naloga pa naj ima naslov S kom naj pleše predsednica Slovenije?