Za Šerbelja to ni bila služba, ampak poslanstvo, tako kot je bilo poslanstvo galerije sooblikovati podobo slovenskega umetnostnega prostora. Do vrha praznovanja obletnice, ki se je sklenilo prejšnji teden, je manjkalo le nekaj mesecev, a je bil po štirih desetletjih dela nepreklicno »sporazumno« upokojen.
»Če sem živel toliko let z galerijo, se v njej dobro počutil, bil vsestransko aktiven in uspešen, sem pričakoval, da mi bodo delovno razmerje podaljšali vsaj za teh nekaj mesecev. Navsezadnje na mojem delovnem mestu ni novega kustosa in menim, da v procesu dela nisem bil moteč,« nam je dejal zavzeti terenski raziskovalec starejše umetnosti na Slovenskem.
Z direktorico dr. Anico Cevc se je po njegovih besedah galerija bolj odprla za javnost – da ne bi bila le muzej oziroma sebi namenjena ustanova. V evropski okvir jo je še izraziteje postavil dr. Andrej Smrekar, zato je bil njegov prvi veliki projekt, potem ko je postal njen direktor, Gotika na Slovenskem (1995).
»Pričakovali bi, da bi mu sledilo nadaljevanje, to je podobna predstavitev baročne umetnosti. To pričakovanje je od gotske razstave ves čas med nami oziroma v zraku. Barok tako ostaja dolg osrednje galerijske ustanove. Ko bi se že pred leti pripravljali nanjo, bi lahko to veliko vrzel zapolnili prav na častitljivo obletnico NG,« praviŠerbelj, ki priznava, da bi bil to zahteven podvig, a vreden napora.
Tako obsežen projekt bi bil tudi povezovalen v stroki, podobno kot pri zelo obiskani razstavi Ivane Kobilce, ko so osrednje besedilo monografije o najpomembnejši slovenski slikarki dobili zunaj ustanove – podpisal ga je dr. Jure Mikuž. »Pri obsežnejših razstavah nikoli ne gre brez zunanjih sodelavcev, ni jih mogoče postaviti brez izposoje del na terenu. Pomemben je koordinator projekta, ki se poveže z avtorji in skrbi za optimalen potek delovnih faz. Samo skupinsko delo je lahko uspešno.«
Pred dnevi predstavljeni obsežni katalog je v ponos Kobilci in Narodni galeriji. A galerija, še razmišlja Šerbelj, kadrovsko nazaduje. Je brez kustosa za srednji vek, za barok, prav tako tudi ni kostudiata za 19. stoletje in za tisto, kar sledi, a to je vprašanje vizije, ki šele oblikuje procese dela.
»V galeriji so sicer prizadevni oziroma kakovostni kadri, vendar jim način dela ne omogoča profiliranja sposobnosti. Vsaka takšna ustanova mora delovati v smeri specializacij, 'šolati' strokovnjake, ki odgovarjajo za segment zbirke, jo raziskujejo, plemenitijo z novimi ugotovitvami, kar vse rezultira v skrbno pripravljenih razstavah s spremljajočim katalogom. Gostujoče razstave pa so drag kulturni obliž, ki je kratkega daha, saj tu ni dodane vrednosti.«
