Pred dnevi nas je, kmalu za tem, ko je predstavil njegovo zadnje odkritje, ves čas po vojni pogrešani žanrski sliki Fortunata Berganta Prestar in Ptičar, popeljal po baročnem delu zbirke.
»Poleg Vatikana ne poznam države, ki bi glede na število prebivalcev in površino naše domovine imela tako veliko galerijo,« nam je Šerbelj dejal pred slabim letom ob odprtju prenovljene Narodne galerije in nas opozoril na novo pridobitev, sliko velikega formata Pietá, ki jo je prepoznal kot delo Giulia Quaglia. Gre za našega eminentnega slikarja zrelega baroka, slovečega s poslikavo ljubljanske stolnice.Slika, za katero se je sicer vedelo, da je pomembno delo, je v slabem stanju več let bila v depoju. Zdaj je vključena v stalno zbirko kot pomembno Quaglijevo (1668–1751) delo, a kot nam je »izdal« Šerbelj, ne več dolgo.
Pietá odslej delo Antonia Belluccija
Ko je bila Pietá restavrirana in januarja razstavljena v novi postavitvi stalne razstave, je prišla njena kakovost še bolj do izraza, zato je podvomil, ali jo res lahko pripišemo Quagliu. Z tržaškim kolegom Enricom Lucchesejem bosta v Zborniku za umetnostno zgodovino, ki je pred izidom, pojasnila razloge za novo atribucijo. Po objavi članka bo slika prepoznana kot delo Antonia Belluccija (1654–1726). Quaglio v okviru italijanskega oziroma beneškega slikarstva velja za nekoliko provincialnega slikarja, Bellucci pomeni (skupaj z Gregoriom Lazzarinijem, ki ga prav tako premore zbirka NG) vrh beneškega slikarstva. Bil je iskan umetnik, veliko je potoval po Evropi, slikal je tudi na dunajskem cesarskem dvoru.
Po zaslugi dobrega restavratorskega dela z novo atribucijo dobivamo Belluccija, zbirka pa je tako pridobila pri vrednosti. Preden je Šerbelj sliko prepoznal kot Quaglijevo, je govoril tudi z Guiseppom Bergaminijem, največjo avtoriteto za Quaglia, ki ni dvomil, komu jo pripisati. A oba sta si takrat sliko ogledala še pred restavriranjem, nam je pojasnil dolgoletni kustus NG. Zakaj je podvomil? Marija je bila tipično Quaglijeva, zmotil ga je angel, saj takšnih v ljubljanski stolnici ne poznamo.
Amputacija iz prvotnega okolja
Povsem nova pridobitev zbirke je tudi veliki oltar iz Ortneka s ponovno vstavitvijo slike Sv. Jurija v boju z zmajem Hansa Georga Geigerja von Geigerfelda. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je oltar v podružnični cerkvi že povsem razpadel. Z ohranjenimi deli in po starih fotografijah je bila narejena popolna rekonstrukcija; zdaj niti mojster ne more ločiti, kateri deli so originalni.
Slika je zdaj na njenem mestu. Vse umetnine so sicer iztrgane iz svojega prvotnega okolja, je dejal Šerbelj in se ozrl po veliki dvorani. »Potruditi se je treba, da obiskovalcu med vodenjem pričaramo duh baroka, njegovo zahtevno intelektualno govorico. Prav oltar iz Ortneka je toliko bolj zgovoren, saj si lahko predstavljamo, v kakšnem kompozicijskem razmerju sta bila slika in oltar,« je dejal Šerbelj in pokazal na krasno oltarno sliko Johanna Kremser Schmidta (1718–1801) Marijino oznanjenje. Tudi ta je seveda sodila v cerkev, kjer najbolje »deluje«, danes pa je muzejski eksponat. Jo zato obdajata kipa angelov? Kustos je pohitel z razlago: sestavili so baročno kompozicijo, kipca Jožefa Strauba Klečeči angel in oltarna slika pa se ne ujemata povsem, prva sta nastala pred sredino 18. stoletja, delo Kremser Schmidta pa je iz leta 1771.
Zadržali smo se tudi pri eni najboljših in dragocenih slik v našem baroku Rinaldo in Armida Gregoria Lazzarinija (1655–1730). Dragocena pridobitev v devetdesetih letih je bila v zasebni oziroma stari družinski lasti. Izhaja iz gradu na Štajerskem, lastniki so se preselili v Novo Gorico, zadnja lastnica pa ni vedela, kaj ima. Lazzarini velja za enega vrhunskih beneških slikarjev na prehodu v 18. stoletje. Slika je povsem intaktna. Ko jo je v roke dobil restavrator, je bil navdušen nad odlično ohranjenostjo; celo laki so bili še prvotni.
VEČ V NOVEM REPORTER MAGAZINU, KI JE NA VOLJO PRI PRODAJALCIH ČASOPISOV
