Napaka ali nedopustna prevara Večerove urednice Katje Šeruga?

Dnevnik je te dni poročal, da je sedanja odgovorna urednica Večera Katja Šeruga leta 1997, ko je bila še študentka, za Večer napisala članek, za katerega ji je društvo Jasa plačalo 7000 tolarjev. Dve leti kasneje je Večer objavil članek, v katerem je Šeruga poročala o knjigi, ki jo je izdalo omenjeno društvo. Od društva je Šeruga zahtevala plačilo za članek, piše Dnevnik, a so jo zavrnili, saj da je zahtevala previsok znesek. Nanje je Šeruga naslovila tudi zapis z zahtevo za izplačilo honorarja, njegovo vsebino pa je Dnevnik objavil.

Šeruga na vprašanje Dnevnika, ali je kadar koli prejela denarno plačilo kot "protiuslugo" za objavo naklonjenega novinarskega prispevka, ni eksplicitno odgovorila. Zatrdila je, da od društva Jasa ni nikoli eksplicitno zahtevala honorarja. Glede dopisa je povedala, da so ji vsebino sugerirali v društvu. Razsežnosti zgodbe pa zaradi neizkušenosti ni takoj dojela. Prav tako je bila zgodba najmanj skrajno čudna in služi nekim drugim namenom, ki jih ni prepoznala takoj, je pojasnjevala.

Aktiv Večerovih novinarjev tedanje ravnanje Šeruge ocenjuje kot neodgovorno in nedopustno. Verjamejo pa njenim zagotovilom, da je bila to njena prva in zadnja tovrstna napaka. Priznanje odgovorne urednice, da je v opisanem primeru ravnala sporno, sprejemajo kot potrditev, da na njeni nadaljnji profesionalni poti ni bilo prostora za neprimerne novinarske prakse. Šeruge tudi ne poznajo po enkratnem dogodku iz leta 1999, ampak po njeni novinarski predanosti in delavnosti ter po etičnih merilih, ki jih je zgradila skozi profesionalno novinarsko kariero, so za STA sporočili iz aktiva.

Jasne zahteve novinarskih kodeksov, da je treba oglasna sporočila strogo ločiti od ostalega besedila, se slovenski mediji, posebej lokalni in elektronski, velikokrat ne držijo, kar pa je s stališča bralca gledano prevara, je za STA ocenil predsednik Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) Tino Mamić. Še večja prevara se mu zdi, ko novinar mejo prestopi potihem, prikrito in v svoj članek vnaša oglasne prvine. Žalostno se mu zdi, da se tega poslužujejo celo mediji, ki jih plačujemo davkoplačevalci, torej nacionalna radiotelevizija, pravi Mamić.

Tudi članica upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije (DNS) Klara Škrinjar opozarja na obvezno ločevanje besedil, navzkrižjem interesov pa se je treba kot novinar izogniti.

Ob objavi zgodbe so se pojavila tudi razmišljanja o tem, koliko je v novinarskih vrstah prisotna korupcija in ali se novinarji med seboj ščitijo in o teh pojavih ne poročajo. Škrinjarjeva pravi, da novinarji, ki sledijo nekim standardom in novinarski etiki, ne ščitijo drug drugega in da tu velja ničelna toleranca. DNS zato poudarja, da je treba o tem govoriti na glas in konkretno ter ceh očistiti teh nesprejemljivih praks.

Proti temu se je treba boriti, nikakor pa ne ščititi en drugega, je bila odločna Škrinjarjeva. Ocene, koliko je korupcije med novinarji, v društvu nimajo, jim pa podobni primeri dajejo slutiti, da so take prakse v nekaterih strukturah slovenskih medijev prisotne.

Mamić kot velik problem koruptivnosti v novinarskih vrstah izpostavlja prikrito politično oglaševanje, ki da ga načrtno gojijo mnogi slovenski novinarji. "Če je novinar navijač ene politične opcije, je to še bolj pokvarjeno kot oglaševalsko navijanje. In naj ne bo dvoma, slovensko novinarsko navijaštvo ima v veliki večini levičarski predznak," je prepričan Mamić.

To se mu pa zdi ključni problem slovenske demokracije v tem trenutku, saj da medijsko navijanje "v korist sindikatov, t. i. vstajnikov in zaposlenih v javnem sektorju blokira razvoj države".