Ob nedavnem napadu homofobnih nasilnežev na klub LGBT Tiffany na Metelkovi v Ljubljani se je znova s svojo hipokrizijo »izkazal« zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Slednji je na položaju zagovornika načela enakosti, ki naj bi vse državljane varoval pred diskriminacijo.
Podlaga za njegov obstoj (organ deluje tri leta) je zakon o varstvu pred diskriminacijo, pri čemer je bilo konec lanskega leta tam že 16 zaposlenih! Po napadu na klub Tiffany je Lobnik nemudoma opozoril, da moramo imeti kot družba odklonilno stališče do kakršnegakoli nasilja usmerjenega zoper manjšine. Napad razume kot napad na celotno skupnost LGBT.
Ne preseneča, da se je kot pripadnik gejevske skupnosti takoj odzval na ta napad, ki vsekakor tudi je vreden obsojanja. Vendar pa je na žalost popolnoma drugače ravnal ob eklatantni diskriminaciji, ki jo zoper manjšino državljanov že več let sistematično izvaja država. Poudariti velja, da v primeru napada na LGBT ne gre za primer diskriminacije, pač pa za dejanje nasilnežev, medtem ko gre v primeru diskriminacije, o kateri pišemo, za ravnanje oblasti.
Kot vemo, državni zbor s svojo levo koalicijsko večino (najprej Cerarjevo, zdaj Šarčevo) že pet let zavrača uveljavitev odločbe ustavnega sodišča, ki državi nalaga enako (100- odstotno) financiranje javnih programov v zasebnih in javnih osnovnih šolah. Trenutno namreč država za izvajanje teh programov v zasebnih osnovnih šolah plačuje manj. Ravno zoper to je leta 2014 z odločbo nastopilo ustavno sodišče, vendar leve stranke odpravo te diskriminacije že pet let vztrajno zavračajo in na ta način rušijo ustavni red v državi.
Od zagovornika načela enakosti Lobnika bi seveda pričakovali, da bo proti takšnemu samovoljnemu zapostavljanju dela otrok in staršev ostro protestiral, a zgodilo se je žal obratno. Najprej se je dve leti delal, kot da problema ne vidi. Ko smo ga pri Reporterju pred letom dni neposredno vprašali, kaj bo naredil glede tega primera, je začel postopek ugotavljanja diskriminacije po uradni dolžnosti (to bi lahko storil že tri leta nazaj).
Toda pozor, skupaj s svojimi 15 zaposlenimi so primer preučevali več kot pol leta! Ne boste verjeli, na koncu je junija letos Lobnik izdal odločbo, v kateri je zapisal, da tu ne gre za diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine ali prepričanja, saj sta le dve od teh petih zasebnih osnovnih šol cerkveni. Tako po njegovem ne gre za diskriminacijo na podlagi vere.
Človek se ne pokaže, iz kakšnega testa je, ko se zavzame za »svoje«, pač pa, ko se (ne) zavzame za »druge«!
Ugotovil je še, da obiskovanje zasebne šole ni osebna okoliščina v smislu zakona o varstvu pred diskriminacijo. Gre za popolni nesmisel. V prvem členu zakona o varstvu pred diskriminacijo piše, da ima vsak posameznik varstvo pred diskriminacijo ne glede na spol, narodnost, raso, vero, invalidnost… ali katero koli drugo osebno okoliščino na različnih področjih družbenega življenja, pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
V primeru omenjenih šol sploh ni ključno vprašanje, katera zasebna pravna oseba je ustanovitelj, niti ne, ali so otroci in starši verni. Ključno je, da država del otrok in staršev slabše obravnava zgolj zato, ker so otroci vpisani na zasebne osnovne šole. In to zagotovo sodi med osebne okoliščine, na katere se nanaša zakon. Poudariti velja, da ne gre za financiranje zasebnih osnovnih šol (stavb, investicij), ampak zgolj javnih programov na teh osnovnih šolah.
Nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer (politično je bolj na levi) je že pred več kot dvema letoma ugotovila, da gre pri blokadi uresničitve odločbe ustavnega sodišča za diskriminacijo otrok v zasebnih osnovnih šolah in njihovih staršev. Seveda bi se leva koalicija v državnem zboru požvižgala na odločbo, če bi Lobnik v njej v tem konkretnem primeru ugotovil diskriminacijo, vendar pa bi vsaj upravičil svoj obstoj in izkazal svojo integriteto.
Toda ne, namesto, da bi ravnal v skladu s svojim položajem, je postal celo on sam izvajalec diskriminacije zoper manjšino otrok in staršev. Zabil jim je nož v hrbet. To je še toliko bolj zavržno, saj se je kot pripadnik gejevske skupnosti vedno zavzemal za enakopraven položaj gejev v družbi. Človek se ne pokaže, iz kakšnega testa je, ko se zavzame za »svoje«, pač pa, ko se (ne) zavzame za »druge«!
