Nadškof Stres v Rovtah: izhod iz začaranega kroga zločinov in maščevalnosti je le resnica v ljubezni in ljubezen v resnici

Poglejmo, kaj je v pridigi na spominski maši v župnijski cerkvi v Rovtah povedal nadškof Anton Stres in presodimo, koliko je bil v njegovih besedah zlorabe vere, bolečine domobrancev in njihovih potomcev.  

Nadškof Stres je uvodoma spomnil na evropski dan spomina na žrtve treh totalitarizmov: nacizma, fašizma in komunizma, ki se po svetu povzročili neskončno veliko trpljenja, nato pa se je zadržal pri odnosu med resnico in ljubeznijo. »Izhod iz začaranega kroga krivic in zamer, zločinov in maščevalnosti je samo resnica v ljubezni in ljubezen v resnici.«

»Ta dan je posvečen resnici o njih in spoštljivemu spominu njihovih žrtev. Živimo v času, ko marsikdo dvomi o človekovi zmožnosti, da bi prišel do resnice. Razširila se je krilatica, da se do resnici ne da priti, zato naj ima vsakdo svojo … To je dimna zavesa, da se do obče veljavne podobe totalitarnih zločinov ne bi moglo priti … Za resnico ni dovolj bistroumnost, najpotrebnejši pogoj je notranja svoboda od greha.

Resnica ni le stvar našega razuma in njegove zmožnosti, ampak še preje in veliko bolj stvar poštenega srca, iskrenosti in nesebične odprtosti – torej notranje svobode. Resnica ali laž je naša stalna izbira, tako kot izbira med dobrim in zlim. Naša življenjska naloga je, da damo več prostora resnici in vedno manj zmoti in neresnici pa tudi naša naloga je, da našem okolju prevladuje resnicoljubno, pošteno govorjenje in ne sovražno obrekovanje.

Ena bistvenih potez vsakega totalitarnega režima je lažna propaganda – nasilje nad resnico. Vsaka izrečena in zapisana beseda ima težke posledice, posebej še, če jo kdo izgovori in pošlje v javnost. Zato zahteva visoko stopnjo odgovornosti.

Svoboda govora in izražanja je vsekakor velika vrednota, brez nje ni demokracije in svobode in je zato zaščiten s človekovo pravico do svobodo govorjenje in izražanja mnenj. A ta pravica se nikakor ne sme sprevreči do laži in obrekovanja. Prav je, da ščitimo pravico do izražanje mnenj, a nič manj ni potrebna zaščite temeljna pravica do dobrega imena, pravica do domneve nedolžnosti dokler se s pravnomočno sodbo ne dokaže nasprotno.

Zakaj o resnici, ki nas po Jezusovih besedah edina osvobaja, govoriti in razmišljati danes tukaj na tej slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov? Zato ker žrtve niso bile samo telesno pomorjene, ampak se jim je s pomočjo zamolčevanja, polresnic in propagandnega izkrivljanja dejstev skušalo odvzeti dobro ime. Zato se še danes bije boj za resnico, za vso resnico, za resnico v vsej njeni večplastnosti. S tem pa se tudi bije boj za svobodo, da to resnico odkrijemo in povemo.

Z vedno novimi odkritji resnica dobesedno prihaja na dan. Nič ne pomaga, če se eni zaklinjajo, da se zgodovina ne sme spreminjati (to je zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci). Resnica ni ne moja in ne tvoja, na naša in ne vaša. Resnica je samosvoja, drugače resnice sploh ni. Nič je ne bo ustavilo, nihče ji tudi ne more ukazovati, kakšna naj bo. Resnica je nenasilna a kljub temu nezaustavljiva na svoji zmagoviti poti .... Kot ni mogoče umoriti duše in duha, tudi resnice ni mogoče umoriti.

Razumljivo je, da je resica o medvojni in povojnih zločinih neznosna. Najprej je bila seveda neznosna za same žrtve, neznosna je še danes za storilce. Toda tej resnici ne bomo ubežali s prekrivanjem in sprevračanjem, lahko pa jo obvladamo, da ne bo več zastrupljala naših odnosov in to samo ena način: samo z ljubeznijo do nje in ljubeznijo do bližnjega; z še večjo ljubeznijo kakor je bilo sovraštvo, ki je te zločine povzročilo …

Zakaj Bog dopušča takšno trpljenje, krivice, preizkušnje? … Tudi trpljenje se lahko spremeni v blagoslov, če v preizkušnjah ostanemo zvesti, zaupamo v Boga in se ne pustimo speljati na kriva pota krivice, sovraštva, maščevalnosti, nevoščljivosti. Jezus je zgled takšnega sprejemanja krivic in trpljenja; in ravno s tem nas je odrešil. Tudi naši rajni, ki se jih še posebej spominjamo, so s svojo krvjo in življenjem izpričali Jezusu zvestobo do konca in so zato postali naš vzor.

Zato tu obhajamo sveto mašo, sveto evharistijo, spomin na božjo ljubezen, ki je bila sposobna odpustiti zločin križanja Božjega sina ter odpušča tudi vse druge naše grehe, ki dobesedno odjemlje grehe vsega sveta. To Božjo ljubezen, to odpuščanje in spravo, kličemo z vsako sveto mašo, posebej pa še danes tukaj nase, na vso našo domovino, na žrtve in na storilce; tudi na tiste, ki pravijo, da je bilo še premalo pobitih. Izhod iz začaranega kroga krivic in zamer, zločinov in maščevalnosti je samo resnica v ljubezni in ljubezen v resnici.

Zato smo danes pri sveti maši, pri najbolj otipljivi in najvišji resnici o ljubezni, ki jo Bog naklanja vsakemu od nas. Za žrtve verujemo in upamo, da so v tej Božji ljubezni že našle tolažbo in plačilo za svojo zvestobo, za storilce pa prosimo, da bi v tej isti Božji ljubezni našli odpuščanje, spravo in mir.«