Zavračali smo tiste, ki niso pripadali isti skupini kot mi sami, četudi so bili njihovi argumenti bližje resnici. To je del naše genetske dediščine. Tako je še danes. Le da jo danes izkoriščajo ljudje, ki nas želijo razdeliti in nad nami vladati. Glede na naše psihološke značilnosti smo ostali v kameni dobi, živimo pa v razvitih družbah, kjer nas ne sobiva le nekaj deset, temveč milijoni in milijarde. 

Težava s Slovenijo je, da se bo nelagodje zaradi poslabševanja socialnih in stanovanjskih razmer, ki ga lahko razberete iz demonstracij, ki se v tem trenutku odvijajo v vsej Evropi, zlahka preoblikovalo v politične proteste ali v izrazito osebno nasprotovanje. Pri tem pa v Sloveniji sploh ne živimo slabo. Glede na prilagojeni indeks človekovega razvoja, ki vključuje dostopnost izobraževanja, dostopnost zdravstvenega sistema in enakost dohodkov, smo 11. najbogatejša družba na svetu.

Raven brezposelnosti je v drugem četrtletju tega leta znašala 3,8 odstotka, kar pomeni, da je enaka naravni stopnji brezposelnosti. To je sploh njena najnižja možna stopnja. Stopnja revščine je pod povprečjem Evropske unije, dohodkovna neenakost pa je ena od dveh najnižjih na svetu, tukaj smo takoj za Slovaško. Vse to so nesporna statistična dejstva, ki jih lahko zmeraj preverite na medmrežju. Se pa v Sloveniji sistematično manipulira in straši z revščino. 

Nedvomno se soočamo z negotovostjo. Vendar sedanja vlada ne nosi krivde za globalne spremembe izjemnega obsega, med drugim za geopolitični in ekonomski zaton Evrope, za globalno segrevanje in za staranje prebivalstva. Je pa mogoče negotovost ljudi, ki si želijo obdržati tisto, kar imajo v rokah, izkoristiti v političnem boju. Ljudje so pač nereflektirani konzervativci. Prepričani so, da jih ogroža vsaka družbena sprememba. To je globoko vsajen psihološki mehanizem, ki je prav tako del naše genetske dediščine. 

Ljubljana in Primorska, zaradi svoje specifične zgodovine in koncentracije birokracije in fakultet, bosta v tej igri igrali ključno vlogo. Dogajanje v Ljubljani bodo nacionalni mediji predstavili kot dogajanje v celotni družbi, interes demonstrantov pa kot interes celotne družbe. Oboje bo manipulacija, na katero bodo slovenska »levica« in pošteni ljudje brez težav pristajali.

»Levica« želi zrušiti vlado, pošteni ljudje pa si želijo, da bi živeli v urejeni in stabilni družbi. Cepitev in politično polarizacijo spodbujajo mediji, družboslovno-humanistične fakultete ter politični aktivisti, ki izhajajo s teh fakultet ali pa so na njih zaposleni. Končno polarizacija ustreza političnim elitam katerekoli barve. Na njeni osnovi namreč neomejeno vladajo v svojih peskovnikih. 

Politični aktivizem majhnega števila ljudi, ki obiskujejo družboslovno-humanistične fakultete in obvladujejo vsenacionalne medije, tudi ni Slovenija. To pomeni, da se poglablja spor in polarizacija med jedrom Slovenije, etabliranimi izobraževalnimi institucijami in nacionalnimi mediji, ki se nahajajo v Ljubljani, ter tistim, kar ni Ljubljana in ni Primorska (o vzrokih za posebnost Primorske bom pisal kdaj drugič). To jasno pokaže politični zemljevid Slovenije, ki je le na redkih mestih modro-rdeč, v velikanski večini pa rumen (barve sem izbral sam, veste pa, kaj z njimi označujem). 

Nasprotovanje sedanji vladni koaliciji in prizadevanje, da ta pade, je v nasprotju s temeljnim kriterijem demokracije, mirnim prenosom oblasti, ko dosedanja vladajoča skupina izgubi volitve. Zlorablja se tudi privilegiran položaj modro-rdeče koalicije ter sekulariziran, politično neopredeljen del prebivalstva, ki se načrtno označuje kot rdeče-moder, pa med njima ni samoumevnega enačaja. Naloga upravnega aparata in nacionalnih medijev tudi ni politično navijanje. Niso namreč politični akterji. Kot niso politični akterji etablirane fakultete. 

Primož Lavre

V slovenski igri prestolov igra pomembno vlogo revščina. Strašenje z revščino je manipulacija, ki jo uporabljajo tiste skupine in posamezniki, ki upravljajo to družbo. Iz zgoraj navedenih podatkov je tudi več kot očitno, da gre za manipulacijo in laž. V Sloveniji je revščina pridobila religiozen značaj, ki bistveno presega revščino kot takšno. Treba je govoriti o »revščini«, torej ji dodati narekovaje, ker gre za mehanizem, s katerim se upravlja družba, manipulirajo volivci in zastrašuje prebivalstvo. 

»Revščina« je postala sestavni del procesa, ki polarizira slovensko družbo in politično areno. K zastraševanju, ki ga izvajajo mediji, je treba prišteti še politični aktivizem družboslovno-humanističnih fakultet in predavateljev, ki iz njih izhajajo. Vsi navedeni zlorabljajo »revščino« v političnem boju.  

Na poti v naslednjo državljansko vojno se manipulira tudi s prekomerno porabo. Tukaj gre za denar v simbolnem smislu besede, torej za »denar«. Tudi »denar« je del mitskega in simboličnega dojemanja revščine. Gre za zahtevo, da ne premoreš več od drugih, ker s tem, ko imaš visoko plačo ali si privoščiš dražje letalo, jemlješ skupnosti, s tem pa soljudem.

To je mentaliteta ničelne vsote, ki je značilna za revne kmete. Takšnih pa je bilo pred sto in več leti 60 odstotkov kmetov, ki so živeli na ozemlju sedanje Slovenije. Ker če nimaš, potem ne moreš jemati tistemu, ki je v igri prestolov potegnil krajši konec. Zato tudi ne smeš vzeti več (navedeno pa nikakor ne pomeni, da nasprotujem nadzoru nad porabo političnih elit; tukaj gre za oris psihološkega mehanizma, ki naj vpliva na spremembo razmerij politične moči). 

Ko se neki medij ali aktivist sklicuje na nevarnost revščine in prekomerne potrošnje denarja, se v bistvu sklicuje na mitsko »revščino«. V bistvu gre za obujanje podzavestnega strahu, da bo družba postala nestabilna, da bo postala notranje nekoherentna. Ta strah je star toliko kot proces učlovečenja. Le da je sedaj postal predmet zavestne manipulacije. Omemba revščine, višine plače in cene letalskih vozovnic so metode vzbujanja negotovosti in del procesa, ki naj privede do padca vlade. Še prej pa družbo polarizira. 

Niti najmanj ne dvomim, da se morajo predavatelji in raziskovalci jasno zavedati, da svoja spoznanja in stališča hote ali nehote posredujejo javnosti in medijem. V izhodišču na to ni mogoče vplivati. Se pa morajo zavedati svoje priročnosti v političnem procesu, ki vključuje manipuliranje z javnostjo. Svojih političnih prepričanj tudi ne smejo vsiljevati javnosti.

Podobno velja za medije in njihove lastnike. Če je mogoče v primeru medijev reči, da je sprejemljivo, da korenito vplivajo na politični proces, pa to ni dopustno za fakultete. Fakultete niso niti mediji niti politične stranke. Njihov namen ni, da spodbujajo družbeno in politično polarizacijo, da rušijo katerokoli vlado ali da spodbujajo prehod v državljansko vojno. O tem ne sme biti nikakršnega dvoma. 

Slovenska polarizacija služi interesu skupin in posameznikov, ki dejansko obvladujejo to družbo, ne pa interesu skupnosti. Dobro bi bilo, ko bi se tega zavedali vsaj ljudje, ki so zaposleni na fakultetah in v medijih. Skupine in posamezniki iz ozadja polarizacijo sistematično spodbujajo. Njihova politična barva pri tem ni važna, četudi ima ena od obeh ugodnejši položaj. Tega želi ohraniti za vsako ceno. Zato manipulira z ljudmi s pomočjo človekove genetske dediščine, s pomočjo podzavestnih odzivov in strahov ljudi. Ta proces poteka pred našimi očmi. 

Sprašujem se, ali se fakultete, mediji in politične elite zavedajo svoje odgovornosti za polarizacijo slovenske družbe in tega, da so pri tem šle predaleč. Želim si, da bi vsaj na fakultetah o tem vprašanju razpravljali. Pri tem me ne zanima, kakšne barve je njihov peskovnik in kdo je prvi začel. 

Glede na nezavedne ter prizavedne psihološke procese, ki se odvijajo v domala vsakem posamezniku, smo že prešli v državljansko vojno.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.