Spomin na te tragične dogodke je pred leti v svoji knjigi Zamolčane popisal mag. Anton Urankar. V času tega zločina je bil kot otrok priča dogodka, ki so SS enoto privedla do krutega in nerazumnega dejanja, zaradi katerega je v ognjenih zubljih umrlo šestnajst nedolžnih duš. Popoldne prejšnjega dne so namreč borci Šlandrove brigade iz zasede napadli in uničili vozilo pripadnikov SS v katerem je bila skupina oficirjev.
V teh ruševinah je umrlo šestnajst vaščanov.
Čeravno so domačini pogosto svarili partizane, naj tega ne počnejo blizu naselij, kajti vedno je v takih primerih sledilo okupatorjevo maščevanje, niso bili uslišani. Njihove prošnje, kot v knjigi opisuje Urankar, so bile zaman. Pri tem partizanskem napadu dan pred požigom domačinov, so ubili štiri Nemce, med njimi komandanta izlaške alarmne čete. Naslednji dan so Nemci svoje mrtve maščevali in pobili kar šestnajst nedolžnih vaščanov. Na ta dan Krajevna skupnost Izlake praznuje svoj krajevni praznik. Skorajda nerazumljivo pa je, da je bilo potrebnih kar 75 let, da so ravno na pobudo in prizadevanje Urankarja vendarle to mesto zločina blagoslovili oziroma se umrle spomnili z molitvijo.
Komemoracije in blagoslovitve so se poleg Antona Urankarja udeležili tudi predsednik Krajevne skupnosti Sašo Vučko, zagorski župan Matjaž Švagan, občinski svetnik Primož Jelševar in predsednik zagorskih borcev za vrednote NOB Miloš Prosenc, nekdanji vidni član ZKS in SD. Mašo za umrle v ognjenih zubljih je uro pred spominsko slovesnostjo v cerkvi Svetega Jurija daroval izlaški župnik Janez Mihelčič, ki je pred spomenikom opravil tudi molitev za umrle. Za lep kulturni program so poskrbeli učenci Osnovne šole Ivana Kavčiča Izlake, baritonist Riko Majcen in harmonikar Jernej Pikel.
Anton Urankar in Miloš Prosenc med rokovanjem.
Anton Urankar, ki je eden največjih strokovnjakov za energetiko pri nas, je bil dolga leta tehnični direktor trboveljske termoelektrarne. Ko je spoznal, da je bolj kot stroka pomembno tisto, kar reče partija, si je delo poiskal drugje in nekaj let pred demokratizacijo in osamosvojitvijo zapustil vrste ZKS.
Šele v zadnjih letih se je spet nekoliko aktivneje vključil v politiko in postal član SDS. Aktiven je predvsem na socialnih omrežjih in nase pogosto opozori z nekaterimi odličnimi članki za spletne portale. V svoji knjigi Zamolčane je o partizanskem napadu na nemško enoto med drugim zapisal: "Sredi hriba sem se trenutek ustavil in pogledal nazaj v dolino proti Primanovi kmetiji. Tam sem videl goreč avto in dim ter visokega moškega s klobukom, ki je hodil okrog avta. Kasneje, ko sem bil višje, pa sem videl skupino partizanov, ki se je v gosjem redu umikala proti kmetiji Golčnik. V vojaškem avtu naj bi bil častnik s štirimi vojaki. V spopadu so bili ubiti na nemški strani častnik in trije vojaki, enega pa so partizani ujeli in odpeljali s seboj."
Dan kasneje se je zgodil požig. Urankar je o tem napisal naslednje: "Tega usodnega večera je nebo nad Orehovico slikovito in živorumeno zažarelo. Sloneli smo pri odprtih oknih v hiši, mama, teta, moja sestra in jaz. Jokali smo in molili ter upali, da je teta Jožefa še pravočasno zapustila dom in se umaknila h kakemu sosedu ali pa v gozd. Mislili smo, da gori le pri Primanu, dejansko pa so gorele tri domačije, pri Primanu, Jakunu in Sopotniku. V domovih so zgoreli živi ljudje. Strašna nesreča in strašen zločin."
Vsekakor knjiga, ki je vredna naše pozornosti, kakor tudi obisk spomenika v Orehovici.
