Prav s tem vprašanjem se skozi razčlenjeno, poljudno, veščo in žmohtno vsebino knjige ukvarja Mojmir Ocvirk. Brez dlake na jeziku in olepševanja časov osamosvajanja, ko je bil tudi sam aktiven del takratnega političnega telesa, kompetentno razlaga osnove družbenega ustroja, procese in poudarja pomen državljanske aktivnosti.
Danes je avtor Mojmir Ocvirk knjigo prvič predstavil javnosti, svoja mnenja o njej pa so povedali tudi Janja Božič Marolt, direktorica inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana, Boštjan Špetič, ustanovitelj start-upa Zemanta in Marko Pečauer, ki je Ocvirkovo knjigo tudi uredil.
Prvo vprašanje voditeljice pogovora Jedrt Jež Furlan je bilo seveda namenjeno avtorju knjige, Mojmirju Ocvirku. Kako je potekala njegova pot od aktivnega politika do avtorja Državljanskega priročnika? »Leta 1992 sem zaključil poslanski mandat in se od takrat dalje ukvarjal s podjetništvom in komunikacijami. Najprej v Sloveniji, potem pa sem vodil mrežo agencij za komuniciranje z javnostmi in oglaševanje na Balkanu.
V letih 2008 in 2009 je tudi mene ujela kriza in v naslednjem letu sem moral sanirati težave, nekaj let nazaj pa sem se začel podjetniško ukvarjati z vodo,« je povedal Ocvirk, na vprašanje, ali knjiga morda pomeni njegovo željo po vrnitvi v politiko pa je odgovoril: »Saj smo ves čas v politiki, iz nje ne izstopamo in se vanjo ne vračamo. Pisanja knjige sem se lotil samo zato, ker sem (pre)dolgo čakal, da bi kaj takega storil kdo drug, ker tega nisem dočakal, sem se odločil ljudem prenesti to kar vem in znam. Zanesljivo se je tudi pri meni morala zgoditi določena časovna distanca do politike, da sem se knjige, priročnika za državljane lahko lotil na nepristranski način. Lahko rečem, da me je politično udejstvovanje v zgodnjih letih pri nadaljnjih podjetniških projektih zaradi specifičnega razmišljanja prej oviralo, kot da bi mi koristilo, a to še ne pomeni, da je politika zaradi tega slaba. V tem času sem si nabral veliko izkušenj in vsebinskega materiala za resen razmislek.«
S knjigo želi »državljanu omogočiti uvodni pogled v zakulisje političnega, ga torej z odkrivanjem mehanizmov oborožiti z bolj poglobljenim pogledom na politiko. Z usposabljanjem državljana se vse začne, kajti pred njim je dolga in zahtevna pot sprememb, ki jih je treba izpeljati, da bi dosegli končni cilj: profesionalno politiko.
Demokratični sistem ima kljub omenjeni šibkosti imeniten varovalni sistem, ki ga tvorita politično nezavedno (ki ustvarja politično klimo) in konkurenčnost med državljani. Ta vodi do konkurence med politiki, ki s strahospoštovanjem sledijo politični klimi. Kar sicer ni vedno pametno, kaže pa na vpliv državljanov na politiko, ki se ga moramo bolj zavedati,« je poudaril Mojmir Ocvirk in nadaljeval: »V Sloveniji imamo politični sistem, ki bi mu lahko rekli amaterska demokracija. Ljudje, ki se politike aktivno lotevajo, nimajo izobrazbe, nimajo veščin, nimajo vpogleda v državne institucije, ne razumejo, da je upravljanje teh institucij težko opravilo, saj je treba uskladiti različne družbene interese. Tega se ne zavedajo, kar se mi zdi izredno neodgovorno. Tudi to je bil eden od motivov za pisanje knjige Politika v 90 minutah. Politiko bo treba profesionalizirati. Za dobro Slovenije in Slovencev se mi zdi nujno razviti ter podpreti dužboslovje in politološko znanost, namesto da jo zatiramo. Ne poznamo se, hočemo pa imeti boljšo politiko. To ni mogoče. Stranke so vsrkale civilno družbo in ta je izginila. Stranke pa so prepojene z amaterstvom civilne družbe. «
S tem se je strinjal tudi Marko Pečauer, dolgoletni novinar in urednik, ki je Ocvirkovo knjigo uredil: »Zdi se mi, da je knjiga prav zaradi specifičnega stila pisanja zelo funkcionalna. Njena dodana vrednost je v tem, da izpostavlja določene stvari in pojme, ki gotovo danes niso zelo popularni, je pa dobro o njih kaj vedeti. Z omalovažujočim stališčem do politike in do poklica politika, ne bomo prišli daleč. Knjiga nas ozavešča, da je poklic politika častivreden, zahteven poklic, ki ga je treba znati opravljati. Kot pravi avtor, vsi lahko opazimo, da se o politiki pogovarjamo na enak način kot denimo o nogometu, le učinki so drugačni. Na vodenje nogometne igre nimamo nobenega vpliva, na politiko pa ga imamo. Po drugi strani pa veliko ljudi misli, da se spozna na politiko, zato kar kandidirajo na listah, medtem ko je logično, da se za nogometnega selektorja ne bo potegoval nekdo, ki le rad gleda tekme.«
Marko Pečauer, Janja Marolt Božič, Mojmir Ocvirk in Boštjan Špetič
Janja Božič Marolt, direktorica inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana je iz svojih izkušenj povedala, da se padec zaupanja državljanov v politične veščine svojih predstavnikov pozna tudi pri meritvah javnega mnenja: »Opažamo vedno nižjo stopnjo sodelovanja. Včasih so nam bila vrata respondentov zajetih v raziskavo na široko odprta, saj so ljudje verjeli, da s sodelovanjem v javnomnenjskih raziskavah prispevajo k boljšemu jutri. Danes se dogaja, da še med tistimi, ki jih preprosimo k sodelovanju, od 25 do 45 odstotkov vztraja, da ne bodo volili in sodelovali pri soodločanju. Upad interesa je iz leta v leto večji. Zato zelo pozdravljam izid knjige Politika v 90 minutah, saj menim, da bi lahko bila odličen priročnik za vzgajanje in ozaveščanje državljanov k participaciji na volitvah. Mislim, da bi vse stranke to knjigo lahko razdeljevale ljudem namesto predvolilnih letakov. Vedno znova ljudje upajo, da bo novi politični vodja odrešil svet. In to se nikoli ne zgodi. Že dan po volitvah ga kaznujejo za njegovo zmago. Me pa zelo veseli, da generacija Z, torej mladih med 18 in 24 let, ki prihaja med aktivne državljane, izraža neprimerno večji interes za politiko kot ga je predhodna generacija Y.«
Predstavnik mlajše generacije Boštjan Špetič, ustanovitelj Zemante, ki ima precej zaslug, da so se start-upi v Sloveniji tako dobro prijeli in razvili, je v razpravi povedal: »Super bi bilo, če bi nas kdo kdaj kaj vprašal, ampak nimamo nobenega vedenja, kako naj politiko sploh skomuniciramo. Če bi bolje razumeli kako država deluje, ne bi izgubili 15 let od tistega kar je bila nekoč aktivna civilna družba do današnjega ponovnega odkrivanja tople vode. Od leta 2000 do danes civilne iniciative niso imele podmladka. Med tem smo se že navadili, da od države nič ne pričakujemo, ker verjamemo, da ima država že z drugimi deležniki dovolj dela. Tretjina moje generacije podjetnikov in strokovnjakov tehniških strok je zdaj nekje zunaj Slovenije. Pa bi se z veseljem vrnili, če bi bilo drugače. Dokler se ne bo kaj uredilo, spremenilo, bomo še naprej govorili o begu možganov in kapitala.«
Mojmir Ocvirk, avtor knjige Politika v 90 minutah, vidi rešitev za to z uvajanjem državljanske vzgoje v šole, »zavzemam pa se tudi za državljansko vzgojo birokratskega sistema. Njen namen je učiti ljudi participirati v političnem sistemu. Ideologije in zgodovine se lahko naučijo pri drugih predmetih. Birokratski sistem je ujet v samozadostnost in samovoljo, namesto da bi bil servis za državljane. Da se bo država profesionalizirala, bo potrebnega še veliko dela. Poleg politikov se bo morala v to vključiti vsa birokratska struktura, ki oblikuje državo.«
