Marsikdo pravi, da je stara gospa Evropa po dveh svetovnih vojnah imela srečo z izkušenimi in modrimi politiki, socialisti in konservativci, ki so doživeli vojno, razumeli tedanji svet in Evropo in so jo znali povezovati. Ne zaradi svojih idealov, ampak zaradi interesov držav in politik, ki so jih imeli in zaradi miru po dveh svetovnih spopadih: Konrad Adenauer, Winston Churchill, Johan Willem Beyen, Joseph Bech, Walter Hallstein, Jean Monet, Charles de Gaulle, Robert Schuman na začetku, pozneje politiki kot Brandt, Blair, Kohl, Chirac, Thatcher in seveda Delors.
Populistični val ni prevladujoč. Tam kjer vlada, sicer utrjuje svojo oblast. Tam kjer je v opoziciji, pa pridobiva. Z njim prihaja generacija politikov, ki svet in Evropo razumejo drugače. Evropsko povezovanje ni njihova prioriteta, je prej nekaj vprašljivega. Klic po povezovanju med temi novimi evropskimi politikami zdaj prihaja od zunaj. Iz Združenih držav Amerike.
Kaj dela Steve Bannon v Evropi?
Steve Bannon, nekdanji Trumpov svetovalec, ustanavlja v Bruslju fundacijo Gibanje po vzoru Sorosove Odprte družbe. On bo, drugače od Sorosa, ki finančno podpira liberalnodemokratične projekte in politiko, podpiral populistične in desne politične projekte. S tem namerava okrepiti prisotnost teh političnih skupin v Evropskem parlamentu. Njegova teza je, da mora Evropska unija v nekaj letih propasti. Prinaša ideje, izkušnje in denar za to. Njegove reference so izjemne. Prinesel je preobrat na ameriških predsedniških volitvah. Sam zase skromno pravi, da je le »fokusiral« Trumpovo volilno ekipo, ki je bila že malo zmedena.
Bannon prinaša podporo populističnim politikam. Želi uresničiti svojo napoved o propadu evropske povezave, vendar se vprašajmo, ali drži, da ta res drvi v propad. Zakaj bi si Seehofer, Orban, Salvini, Wilder, Le Penova želeli kar propad EU, ni jasno. O propadu EU v resnici niti ne govorijo, sploh pa ne tako odprto. Bolj točno vprašanje je zato, zakaj si ti politiki želijo več moči v svojih nacionalnih državah in kaj to pomeni za te države in njihovo evropsko zvezo?
Odgovor na to vprašanje je razmeroma preprost: zato, ker si želijo več moči, za katero se jim zdi, da je nimajo, in da namesto njihovih držav to moč dobivajo odtujene institucije EU. Oziroma kot pravi Bannon: moč imajo mednarodne elite. EU kot taka torej nima nekega ekonomskega interesa per se, pač pa po Bannonu obstaja kot agent mednarodnih elit, ki jih nacionalne države ovirajo pri maksimiranju njihovih ekonomskih učinkov.
Po raziskavah Gallupovega instituta je leta 2000 tretjina Američanov svoj položaj opisala kot pripadnost nižjemu razredu, leta 2015 je tako sebe ocenila že polovica vprašanih. Samoidentifikacija ljudi je veliko bolj zanesljiva, kot so skopi statistični podatki o njihovem položaju. »Naredimo Ameriko spet mogočno!« so ljudje zato razumeli povsem osebno. Vseh 493 najbolj premožnih okrajev v ZDA je glasovalo za Hillary Clinton, 2623 revnih pa vsi po vrsti za Donalda Trumpa. Podobno sta za brexit glasovali dve tretjini bogatega Londona, zoper pa večina podeželske Anglije in Welsa. Korelacija z Bannonovimi trditvami je očitna. V spopadu za prerazdelitev ekonomske in politične moči nova populistična politika, pravi Bannon, ni ne ideološka ne rasna ne kulturna ne verska in ne etnična. Je preprosto nacionalna oz. nacionalistična. Gre ji predvsem za večjo blaginjo domačega prebivalstva. Bannonov kronski argument zoper očitek o rasizmu so razmere v ZDA, kjer je Trumpova restriktivna politika priseljevanja prinesla eno najvišjih stopenj zaposlenosti črnskega dela ameriškega prebivalstva in dvignila njihove plače na enega najvišjih nivojev v zgodovini. Konkurenca južnoameriških priseljencev je to onemogočala, pravi Bannon. Tega BBC, Financial Times, Washington Post, New York Timesnočejo videti, kerso medijske trdnjave mednarodnih elit, pravi Bannon. Zato nasprotujejo novemu populizmu in jim ni mar za običajne ljudi in njihov vse slabši položaj.
Morda pa ni le slaba šala, da se Steve Bannon označuje za leninista. Kaže, da ga je res treba razumeti dobesedno.
Točka, na kateri se je treba vprašati o motivih za prihod Steva Bannona v Evropo, je središčna točka njegovega Gibanja. Kako naj politika, ki, če citiramo madžarskega zunanjega ministra iz pogovora za BBC, želi »Madžarsko za Madžare«, sodeluje z istovrstnimi politikami drugih evropskih držav, če je njeno bistvo usmerjeno prav zoper vse druge? Dejstvo, da Bannon prihaja iz ZDA in ne iz Evrope, je morda znak, da je Evropa njegov ključni interes. Ne zaradi interesov posameznih evropskih držav in ne nujno tudi zaradi njenih populističnih politik, ampak zaradi ZDA. K takemu razmisleku nas spodbujajo Trumpove izjave o tem, da je Evropa sovražnica ZDA. Pomenljivo je, da je na misel o sodelovanju evropskih populističnih politik prišel prav Američan, ki Evropo, kakršna je, ostro kritizira.
Populizem in Evropska unija
Evropska unija ni zero sum game. Je kompleksna povezava nacionalnih držav, ki skušajo optimirati rezultate svojega sodelovanja v tem klubu in kluba kot celote. Interesov enih ni moč uresničiti na račun interesov drugih članic. Dolgoročno to ni vzdržno. In to dela Evropsko unijo tako zelo zahtevno. Nujno zahteva kompromise, ki so stvar odnosov med državami, hkrati pa tudi polje spopada med politikami znotraj posameznih držav o tem, kje je meja teh kompromisov, kdaj je čas za spopad in kdaj za evropsko solidarnost.
Zaostrovanje odnosa do afriških in srednjevzhodnih migracij v Evropo ne preseneča, tu bo dogovor lažje doseči, ker je nujen. Vendar pa vidimo, da se ta protimigracijska politika pri tem ne ustavlja. Velika Britanija je odločitev za brexit vezala na zapiranje meja pred poljskimi, portugalskimi, baltskimi in drugimi delavci iz članic Evropske unije. Status državljanov drugih držav članic Evropske unije, ki delajo in živijo v Veliki Britaniji, je ena ključnih tem v pogajanjih o njenem izstopu iz EU. Bela knjiga Therese May izključuje prost pretok ljudi in storitev.
V začetku smo tudi Slovenci s Čehi, Slovaki, Poljaki in Balti bolj zaupali Bruslju kot lastnim vladam, zdaj je prej obratno. Izjema so morda le evropske sodne instance, pa tudi tu Poljaki raje sami menjujejo vrhovne sodnike, kot tožijo lastno državo pred Evropskim sodiščem.
Populistična nacionalna politika po obdobju liberalne ureditve evropskega prostora v Evropi ni nenevarna. Za manjša gospodarstva, kot je slovensko, ki je z več kot 70 odstotki vezano na izvoz na trge Evropske unije, še posebej. Na eni strani volivcem daje vtis, da se bo za njihove interese potegovala in jih branila z zapiranjem meja, na drugi pa prav s tem postavlja ovire lastnim gospodarskim interesom. Kje torej potegniti mejo med zapiranjem trga dela in odprtostjo trga kapitala in blaga, je povsem praktična dilema. Kot pravi Dani Rodrik v knjigi The Globalization Paradox, vlade podpirajo svobodno trgovino in soodvisnost, toda ko postane nujno (v času krize), želijo nazaj nadzor nad ekonomijo. Beppe Grillo bi najbrž zato rad ukinil evro v Italiji in se vrnil k stari liri, ki nacionalni politiki daje proste roke v monetarnem sistemu. Jasno je, da je v Italiji lahko zamenjati vlado, ne moreš pa spremeniti maastrichtskih kriterijev, zato ga EU moti. In ni čudno, da je Salviniju Vladimir Putin všeč.
V Rusiji velja obratno, tam vlade namreč ne moreš zamenjati, maastrichtskih kriterijev pa ni. Rusija brez komunistov in izvažanja svetovne revolucije pa tudi ni več zelo različna od predstave o »neliberalni demokraciji Zahoda«. Podobnosti s populisti ni konec. Tudi Putina voli revnejša Rusija, več kot polovica volivcev iz Moskve ga leta 2012 ni podprla. In njegov ruski nacionalizem je očiten. Salvini ni sam pri tej naklonjenosti. Ne le Trump, Gallupove raziskave povedo, da večina v treh evropskih državah podobno naklonjeno gleda na Rusijo: Grki, Bolgari in – da, raje sedite, prosim – Slovenci! Spomnite se začudenja ameriškega (sic!) in poljskega veleposlanika v Sloveniji nad tem podatkom.
Val nacionalističnih in populističnih politik v Evropi kaže, da so neke meje očitno dosežene in da jih bo treba na novo formulirati. Ker bruseljska birokracija živi neodvisno od realnih razmer, s katerimi se članice ukvarjajo, se konflikti zaostrujejo. Nacionalne politike poleg tega rade odgovornost za lastne napake pripisujejo Bruslju (spomnite se, česa vse je bil vedno kriv Beograd v prejšnji državi). Res pa je, da so interesi in moč članic v EU različni, vpliv najmočnejših pogosto seže v pristransko interpretacijo acquis communitaire in tudi to, da imajo nanj velik vpliv transnacionalne korporacije, drži. V tej predstavi imamo na odru pač glavne igralce in statiste, države in korporacije.
Da bi bila skrajna konsekvenca teh nasprotij res nujno tudi propad EU, pa ni kar samoumevno. Iskanje kompromisov med nacionalnimi državami je lažje kot iskanje kompromisov z množicami ekonomskih migrantov iz Afrike in z Bližnjega vzhoda. Razlike v razvitosti med evropskimi državami so problem, ki ga občutijo tudi najrazvitejši in korporacije zaradi omejevanja trga njim samim. Formalni sistem funkcioniranja evropske skupnosti tudi obstaja, kompromisi so zato ne samo mogoči, ampak tudi verjetnejši. Kljub naraščajočim napetostim in velikim razlikam tudi ni nujno, da Evropa razreši vse probleme. Nikoli jih ni. Tudi ko se je zdelo, da je vse idealno, jih je bilo veliko. V življenju gre redko za vse ali nič. »Kdo govori o zmagi? Zdržati pomeni vse!« je rekel nemški poet Rainer Maria Rilke. Zato, celo če uspe na oblast v članicah Evropske unije ali v Evropski parlament priti večini populističnih politik, ni rečeno, da bi Unijo razbile. Lahko jo le prevzamejo. Ali bo taka Unija Trumpu in Bannonu bolj všeč, je dobro vprašanje.
Napačno bi bilo predvidevati, da je obstoj Evropske unije kar »naravno stanje«, kljub temu da je najmočnejši argument za njen obstoj dejstvo, da je vsaka alternativa za Evropo veliko hujša.
No, to ne bo lahko. Za obstoj EU v naslednjih petih letih je morda dovolj, da ohrani prost pretok ljudi, valuto evro in možnost, da državljani evropskih nacionalnih držav lahko tožijo svojo državo pred Evropskim sodiščem, je prepričan Ivan Krastev v knjigi After Europe. V tej zgodbi sta ključni državi Nemčija in Francija. Italija je že dobila vladajočo populistično politiko, medtem ko je Francija in Nemčija nista. Nemčija sploh, ki zadnje desetletje išče neki svoj »Sonderweg«, ki v evropskem konservativnem taboru zbuja veliko nezaupanja in nezadovoljstva, je sploh ključna država evropskega povezovanja. Ni slučajno, da Trump napada prav nemško energetsko odvisnost in NSA sledi prav Merklovim telefonskim klicem. V tem »multipolarnem« svetu stagnirajoče Amerike, rastočih Kitajske in Indije in ambiciozne Rusije se odloča o prihodnosti Evrope.
Slovenija in evropski populizem
V globaliziranem svetu meje ne prestopajo samo ljudje, pač pa tudi kapital in blago. In tu je lahko prva težava populistične nacionalne politike. Ko predsednik najmočnejše stranke na shodu v Bovcu polemizira z levico, ki napada EU in Nato in reče, da vedo, kaj so plusi in minusi EU in Nata, najbrž misli prav na to. Slovenija potrebuje tuje investicije, svoboden evropski trg. EU je s svojimi štirimi svoboščinami v interesu Slovenije. Seveda, nadaljuje, a je hkrati za trdno schengensko mejo, ki bo omejila vstop ekonomskih migrantov v EU. Prav.
Toda iz izkušenj brexita vidimo, da se ta protimigracijska politika lahko usmeri tudi zoper državljane evropskih držav. Jasno je, da za Slovenijo to pomeni nujnost imeti kompetentno vlado, ki se bo na tem parketu znašla. To za slovensko politiko ni enostavna naloga. Sedemdeset let jugoslovanskega socializma je predvsem v slovenski levi politiki pustilo veliko posledic. Vse, kar ima pridevnik nacionalen, kaj šele nacionalističen, ji povzroča veliko zadrego. V imenu nacionalnega in nacionalističnega smo ustvarili državo. Oboje so nam očitali in oporekali doma in v tujini.
Ta zadrega še traja. Slovenska levica, ki postaja središčna stranka leve manjšinske vlade, se poteguje, kot pravi, za interese delavstva in podprivilegiranih. Toda oni je ne volijo. Volijo jo večinoma volivci v najbolj razvitih in najbogatejših okrajih in enotah v Ljubljani. Ni povsem jasno, kdo se je tu zmotil, volivci ali stranka, ki jo volijo. Zato ker kot levica misli že od Komunističnega manifesta dalje, da delavstvo ne pozna nacionalnih meja, ni trendovsko nacionalistična. Migracijam zato ne nasprotuje, nacionalizem pa zavrača. Je za odprte meje. Pravi, da je protimigracijska retorika le izgovor, ograje na meji je treba podreti. Istočasno zagovarja državno lastništvo, je proti privatizaciji državne lastnine, celo izvoz jo moti, je proti tujemu kapitalu, proti mednarodnim elitam in seveda tudi zoper Nato. Ampak Karl Marx se je zmotil. Edward Luce v knjigi The Retreat of Western Liberalism pravi, da niso delavci brez domovine, najbogatejši so brez nje in je sploh ne potrebujejo! Oni ne iščejo samo tujih davčnih oaz za svoj kapital, tudi selijo se po svetu in stran od množic. Levičarji si verjetno niso mislili, da bodo z najbolj znanim slovenskim zetom kdaj zagovarjali isto politiko v odnosu do mednarodnih kapitalskih elit, EU in Nata, istočasno, ko si bodo stali nasproti pri migracijah. Morda pa ni le slaba šala, da se Steve Bannon označuje za leninista. Kaže, da ga je res treba razumeti dobesedno.
Zato je resno vprašanje, katera politika bo znala braniti recimo interese tisočev Štajercev, ki se vsak dan vozijo na delo iz Maribora v Gradec. In prav za to gre. Kako znotraj nekega formalnega okvira EU zavarovati svoje nacionalne interese in obenem ne ogrožati ne interesov drugih članic znotraj povezave ne povezave same. Povezava sama namreč zagotavlja članicam tudi prednosti. Sloveniji prav gotovo.
Nič ni res in vse je mogoče (Peter Pomerantsev)
Zgodovina ne more napovedovati prihodnosti, lahko pa nam pokaže možnosti, ki so pred nami. Vsekakor današnje razmere ne potrjujejo teze o koncu zgodovine, ki je sledila prelomu konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat smo tudi Slovenci ujeli očitno le preblisk v zgodovini, trenutek uresničitve sanj izza železne zavese osvobojenega dela Evrope, ki danes z višegrajsko skupino postaja njena populistična avantgarda. V začetku smo tudi Slovenci s Čehi, Slovaki, Poljaki in Balti bolj zaupali Bruslju kot lastnim vladam, zdaj je prej obratno. Izjema so morda le evropske sodne instance, pa tudi pri tem Poljaki raje sami menjujejo vrhovne sodnike, kot tožijo lastno državo pred Evropskim sodiščem.
Vse to kaže, da zgodovina ni neki linearen proces neprestanega napredka za človeštvo. Danes živimo v evropski in svetovni zmešnjavi in kakofoniji različnih interesov, kjer ni več moč z gotovostjo trditi, ne kdo je s kom, ne zakaj je kdo s kom in tudi ne, kdo komu nasprotuje. Italijanski populist Salvini paktira s Putinom in napada Macrona (da italijanske mafije niti ne omenjam), italijanski katoliški tisk napada tega desničarja, Izraelci asistirajo Orbanu in Trumpu na volitvah, Erdogan in Putin skupaj nastopata na Bližnjem vzhodu, ameriški predsednik bolj zaupa ruskemu predsedniku kot institucijam lastne države, kar mu očitajo doma v Ameriki, višegrajske države se zoperstavljajo Nemčiji, Britanija odhaja iz EU, nemški konservativci se spopadajo med seboj huje kot s tradicionalnimi tekmeci socialdemokrati …
Najprej gre za nas, šele ko bomo znali poskrbeti zase v tem morju interesov, bomo sploh lahko razmišljali tudi o drugih. Skrbeti zase pomeni skrbeti za Slovenijo in s tem tudi za Evropo.
V resnici je moč te razmere bolje razumeti skozi kakšen literarni zapis, kot pa s kakšno razsvetljeno analizo. Morda si lahko pomagamo s kakšnim romanom o Evropi kot novodobni podobi predvojne weimarske republike dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja. Svobodni in polni pregreha in zabav, tolerantni na eni in nestrpni na drugi strani, ki v multikulturnem talilnem loncu meša vse svetovne okuse, od hedonizma elit, intelektualne svobode, prešuštvovanja, vedno bolj šibkega srednjega razreda, antisemitizma in antiislamizma, starih versaillskih zamer, »roter terror« komunistov in nasilja nastajajočih nacionalsocialistov, naivnih socialdemokratov in rastočega velekapitala, ki je nato ob totalni ignoranci eksplodirala. Kdo pravi, da je ta hipni občutek pretiran in da na pogled nedolžni konflikti nimajo tega potenciala? Kdo si je na začetku prejšnjega stoletja mislil, da lahko razpade avstro-ogrska monarhija, in kdo na koncu, da lahko razpade Sovjetska zveza? Napačno bi bilo predvidevati, da je obstoj Evropske unije kar »naravno stanje«, kljub temu da je najmočnejši argument za njen obstoj dejstvo, da je vsaka alternativa za Evropo veliko hujša.
Danes se ne da napovedati, kam gresta Evropa in svet. Zato je za začetek morda dobro, da poslušamo tržačana Borisa Pahorja in s Prešernom ne pojemo najprej in ves čas samo Žive naj vsi narodi…! Čas je, da začnemo peti raje drugo kitico te iste pesmi, Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet …! Najprej gre za nas, šele ko bomo znali poskrbeti zase v tem morju interesov, bomo sploh lahko razmišljali tudi o drugih.
Tudi v letalu, kjer zmanjka kisika, potnike podučijo, da masko nadenejo najprej sebi, šele nato svojemu otroku. Ker vedo, da s tem, ko rešiš sebe, lahko rešiš tudi otroka. Skrbeti zase pomeni skrbeti za Slovenijo in s tem tudi za Evropo.
