Nihče ne trdi, da bi morala javnost vedeti, ali gre Alenka Bratušek v posteljo s spodnjicami ali brez njih, a v svobodnih državah načeloma velja, da politik nima prav nikakršne pravice do zasebnosti, brž ko stopi na politično prizorišče. Zlasti ne na delovnem mestu. In Bratuškova je bila tistega februarskega dne leta 2013, ko so jo poslanci izvolili za prvo premierko v samostojni Sloveniji, v službi. Veselo je tipkala po prenosnem telefonu, eno od sporočil je v fotografski objektiv ujel Jani Božič. Povečano fotografijo je objavil, iz nje je bilo razvidno, da je novi predsednici vlade čestital Peter Kraljič.
To je igra, katero igramo novinarji z vplivneži ves čas: oni bi radi nekaj skrili pod zastavo zasebnosti, mi to odkrivamo. Tako se je razkrila že marsikatera korupcijska afera. Zato je pomembno, da javnost ve, kaj politiki počno tudi, ko mislijo, da jih nihče ne gleda ali se jim dozdeva, da so dovolj skriti. Da javnost ve, s katerimi lobisti in poslovneži je v stiku. Poznavanje tega razloži večino njegovih odločitev. Tudi Bratuškove. Javnost je z Božičevo fotografijo izvedela, da ji je 20 minut pred uradno razglasitvijo rezultatov čestital vplivni, čeprav upokojeni poslovnež. A ga je tožila za vdor v zasebnost, Božič je bil obsojen, pretekli teden so tudi vrhovni sodniki zavrnili njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti. Rubikon je prestopil s povečavo slike, so zapisali.
Politiki radi vztrajajo, da tisto, kar počno v svojem zasebnem življenju, ne vpliva na to, kar počno v pisarni. No, na besedo jim res ne gre verjeti. Volivci, posebno neto davkoplačevalci, imamo pravico izvedeti vse podrobnosti iz njegove preteklosti in sedanjosti: ali so uporabljali droge, zahajali v kurbišča, goljufali na univerzah, prepisovali magisterije in doktorate, so duševno moteni, kakšne deleže imajo njihovi prijatelji v podjetjih, kaj počno njihovi ožji člani družine, kdo so njihovi sorodniki. Vse to vpliva na njihova ravnanja, vse to lahko privede do korupcije.
Ko pride do sodnega spora, obstaja pravilo, ki se ga načeloma držijo ustavni sodniki in sodniki za človekove pravice: čim manj intimno je zasebno življenje politika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo s pravicami drugih posameznikov. Sporna fotografija razkriva, da v Kraljičevi čestitki Bratuškovi ni ne intimnosti ne podatkov o zasebnem življenju. Tudi interes javnosti je bil. Vrhovni sodniki, ki so se že ukvarjali s podobnimi primeri, so tokrat odločili v škodo javnega interesa. Zato to ni bila zmaga za zasebnost, kot je tvitnila odvetnica Nataša Pirc Musar. To je bila zmaga politike in politikov v postelji s sodniki.
