Letos praznujemo 30 let ustanovitve Demosa. Kako se spominjate tistega časa pred prvimi demokratičnimi volitvami po 2. svetovni vojni in po njih?
Tisti čas sem doživljal, kot ga je pozneje opisal dr. Janko Prunk, kot zvezdni trenutek slovenske zgodovine, tako po obnašanju vseh državljanov, ne le peščice oziroma kakšne radikalne manjšine, kot tudi po njenih rezultatih: vpeljavi demokratičnega pluralističnega sistema in samostojne slovenske države.
Kaj je bil vaš poglavitni razlog, da ste se aktivno vključili v slovensko pomlad, zakaj v stranko SDZ? Kako ste gledali na nekdanjo SFRJ?
Vsak, ki je imel tisti čas odprte oči, je moral opaziti naraščanje poskusov skrb vzbujajočega omejevanja avtonomije Slovenije znotraj Jugoslavije. Povsem jasno je, da se temu ni bilo možno zoperstaviti s psihoterapijo ali pomirjevali, ampak edino s političnim angažiranjem. V SDZ sem imel, kot član slovenskega Pen kluba veliko znancev, s katerimi sem imel tudi številne enake nazore.
Katera področja dela ste prevzeli kot poslanec po prvih demokratičnih volitvah? Izvoljeni ste bili v družbenopolitični zbor.
Bil sem predsednik skupščinskega odbora, pristojnega za varstvo okolja, in član odbora, ki se je ukvarjal s problemi zdravstva. In da bo mera polna, sem bil nekaj časa celo član skupščinskega odbora za finance in proračun Republike Slovenije, čeprav se ne oboje sploh ne spoznam. Prepričan sem, da sem bil vanj imenovan prav zato. Resnici na ljubo moram povedati, da odbora ni vodil član iz vrst Demosa in zame tudi niso glasovali samo demosovci.
Mirno lahko zapišemo, da so osamosvojitveni procesi, za katere so najbolj zaslužne Demosove stranke, uspeli, kaj pa demokratizacija družbe? Zdi se, da se po desetletjih čuti, da med nami še vedno živi veliko ljudi, tudi politikov, ki z nostalgijo gledajo na nekdanji nedemokratični enopartijski sistem.
Nisem prepričan, da je teh prav veliko. Resnejša nevarnost demokraciji in socialni državi preti od drugod, od t. i. globoke države; oznako zadnje čase pogosto slišimo in je novejšega datuma. Njen avtor, Američan in dober poznavalec ameriškega parlamenta, je hotel z njo povedati, da je tudi v moderni državi, podobno kot pri ledeni gori, pod njenim vidnim še mnogo večji nevidni del. Tega tvorijo spoji menedžerjev, tehnokratov in z njimi povezane druge neoliberalne strukture v gospodarstvu, bankah, znanosti in drugod, ki hlepijo po tem, da bi imele proste roke. Skratka: grožnja demokraciji pri nas ni toliko preostanek nekoč zadrtih komunistov ali njihovih simpatizerjev, ampak prihaja iz drugih logov.
Ste bili za lustracijo? Zakaj je pri nas ni bilo?
Nisem glasoval zanjo. Kot vodja volilnega štaba koalicije Demos sem imel veliko stika z ljudmi širom po Sloveniji. Večina, tak občutek sem imel, ni želela povračilnih ukrepov, pač pa odpravo krivic. Vzrok, da ni bilo lustracije, je nedvomno tudi ta, da je bilo veliko poslancev Demosovih strank prej v zvezi komunistov. Mnogi med njimi zgolj zato, ker so v tem videli večjo možnost spreminjanja struktur. Z lustracijo bi škodovali tudi tem.
Kaj je pripomoglo k temu, da je Demos razpadel, da je padla Peterletova vlada in da smo za dolga leta dobili na premierskem mestu dr. Janeza Drnovška?
Politična neizkušenost, prestižni boj znotraj Demosovih strank pa tudi vedno večje programske razlike, ko so prišle na plan potem, ko je bil dosežen osnovni skupni cilj. Ah, ta demokracija! Demokratičnost ni le stvar zakonodaje, ampak tudi značaja ljudi, a ta se ne spremeni čez noč.
Zakaj se po razpadu Demosa niste več tako aktivno vključevali v politično življenje? Nekaj časa po razpadu SDZ ste bili del stranke Zelenih ...
Ugotovil sem, da nisem rojen za politika. Zato sem zavrnil celo imenovanje za generalnega konzula v eni od sosednjih držav.
Demos so sestavljale nove, tako imenovane pomladne stranke. Je čas za nekaj podobnega, za novo pomlad?
Vedno pride čas za pomlad.
Kako gledate trideset let kasneje na to, kar smo Slovenci dosegli?
Ni mogoče reči, da Slovenci v teh letih nismo nič dosegli. Žal smo dosegli manj, kot bi lahko. Mnoge naše vlade, posebno v zadnjem času, me bolj spominjajo na kramarijo, v kateri ne najdemo velikih idej, vizije in poguma. Statistični urad Republike Slovenije je na primer nedavno objavil, da živi v naši državi pod pragom revščine skoraj vsak sedmi prebivalec, da visok odstotek mladine odhaja v tujino in da je vsaka četrta slovenska družina enostarševska, da o ogromni količini tablet in alkohola, ki ga uživajo slovenski ljudje, da s tem preženejo depresijo, tesnobo, sploh ne govorim. Ti podatki govorijo sami zase.
Kako gledate na dejstvo, da imamo žrtve medvojnih in povojnih pobojev, nismo pa bili sposobni pred sodišča spraviti krivcev zanje. Pravzaprav nihče ni odgovarjal. No, ja, mogoče pred Bogom.
Gre za prav grozljive zločine proti človeštvu, katerih pregon po določilih mednarodnega prava ne zastara. Zato je resnično škandalozno, da država še danes ne ukrepa odločno proti storilcem, ampak skuša njihove zločine, če le gre, prikriti.
»Škandalozno je, da država še danes ne ukrepa odločno proti storilcem povojnih pobojev, ampak skuša njihove zločine, če le gre, prikriti.«
Že nekaj desetletij pred današnjo digitalizirano družbo ste opozarjali, kaj bo digitalizacija prinesla. Kaj je prinesla? Morda manj empatičnega človeka, še kaj drugega?
Nisem prepričan, da strojne oziroma tehnične naprave, ki bodo mislile in sprejemale odločitve namesto nas, nas same vozile po svetu in počele še marsikaj drugega namesto nas, ne bodo prej ali slej razvrednotile človekovih možganov, rok in nog ter njegov čut za sočloveka, za dobro in lepo. Prav tako sem zadržan do čaščenja in povzdigovanja dostopnosti informacij. So na primer ljudje po svetu lačni, ker so neinformirani in zato ne vedo, kje kupiti živila in kje strežejo okusna kosila?
Prav imate. Zelo prav. Bili ste v programskem svetu RTV Slovenija, pogosto ste gost na Radiu Ognjišče, ki praznuje 25-letnico delovanja. Kako gledate na nacionalno TV in na drugi strani na katoliški radio?
K Radiu Ognjišče nimam pripomb. Zdi se mi, da je zadnjo čase celo boljši. Nacionalni televiziji pa zamerim, da svoje programe preveč prilagaja kvotam gledanosti. Zaradi tega je po mojem program vedno slabši, dobre oddaje pa premaknjene v pozne večerne in nočne ure.
Kakšno je vaše mnenje o slovenskih medijih?
Pisanost medijev je na Slovenskem izredno velika in temu primerno je različna tudi njihova kakovost. Zaradi tega jih ne morem soditi kar povprek. Mislim pa, da lahko vsak najde v medijski pokrajini nekaj zase.
Veliko politikov ste osebno poznali, z njimi sodelovali. Katere med njimi najbolj cenite?
Morda boste začudeni nad enim ali drugim v mojem izboru. Ne bom jih razvrščal po ugledu ali pomenu, naštel jih bom po abecednem redu, da se nikomur ne zamerim: Janez Janša, Milan Kučan, pokojni Ivan Oman, Borut Pahor, pokojni Jože Pučnik, Dušan Plut in Dimitrij Rupel.
Res pestra izbira, ni kaj. Kako s soprogo poskrbita za zbrane misli, kakšen je vajin življenjski slog?
Rada hodiva v naravo in potujeva po svetu, posebno v dežele, ki so na področju kulture in duhovnosti obogatile našo civilizacijo.
Kaj ste povedali predsedniku države Borutu Pahorju in drugim zbranim ob slovesnosti ob 30. obletnici Demosa?
Poudaril sem, da bomo izzivom prihodnosti kos le složni. Zato to še naprej negujmo, krepimo in se zbirajmo okoli tega, kar nam je skupnega in kar nas dviga kot posameznike in narod. Pri tem je zelo važno, da se v prihodnje ne omejujemo zgolj na napredek tehnike in ekonomije, ampak skrbimo tudi za etični, kulturni in duhovni napredek Slovenije.
