Do volitev nas loči približno pol leta. Vse kaže, da bosta glavna favorita sedanji premier Robert Golob in prvak opozicije Janez Janša, ki je sicer stalnica slovenske politike. Ali so se volivci naveličali novih obrazov ali se še lahko zgodi kakšno presenečenje?

Na to vprašanje bodo dokončno odgovorile volitve. Sam menim, da so novi obrazi v politiki nekaj normalnega. Od časa do časa se morajo pojavljati tako znotraj obstoječih strank kot tudi novih. Razprava o novih obrazih je pogosto zavajajoča. Tudi o meni so mnogi pisali, da sem novi obraz, kar v resnici nisem bil, saj sem več kot dvajset let pred tem aktivno strokovno nastopal v javnih medijih in pri številnih javnih dogodkih, tako da so me volivci ob mojem vstopu v politiko že precej dobro poznali. Res pa ne kot politika. Tudi Golob ni nov obraz v politiki, saj je bil nekoč že v vladi, pa podpredsednik stranke Pozitivna Slovenija. Tudi Prebilič in Logar nista nova obraza, pri čemer je bil vsak politik nekoč nov obraz.

Ključni kriterij pa ne sme biti, ali je nekdo nov ali star obraz, ampak ali je sposoben, pošten in ali se trudi nekaj dobrega narediti za Slovenijo.
Koliko daleč lahko seže stranka evropskega poslanca Vladimirja Prebiliča, ki jo bo ustanovil sredi oktobra? Vsaj za zdaj ni videti, da bi lahko ogrozila Golobovo Svobodo.
Za zdaj kaže tako. Seveda pa se lahko do volitev še marsikaj spremeni, zato so kakršnekoli napovedi ta hip zelo negotove. Seveda bo moral Prebilič vložiti še veliko napora, da bo na eni strani oblikoval dovolj kompetentno in široko ekipo, ki mu bo pomagala pri razvoju stranke, in da bo na drugi strani tudi sam volivce prepričal, da ga bodo podprli v večji meri, kot mu zdaj kažejo javnomnenjske ankete.

Robert Balen

Pričakujete še kakšen drug novi obraz, ki bi lahko ogrozil Goloba?

To bi se lahko zgodilo le, če bi se v sami Svobodi zgodil kakšen večji pretres, če bi denimo Golob odstopil ali kaj podobnega. V tem primeru bi verjetno vsi tisti, ki so pred zadnjimi volitvami poiskali njega, iskali nekoga novega. Zdaj je Golob trdno zasidran na čelu Svobode, zato je težko pričakovati, da bi se v tem okviru sploh iskal kakšen novi obraz. Največ je seveda ugibanj, koliko glasov bi lahko Prebilič in Logar s svojima novima strankama iztržila na volitvah. Vse sicer kaže, da bo strankarska gneča na prihodnjih volitvah kar precejšnja, toda za zdaj sta predvsem Logar in Prebilič imeni, ki se jima pripisuje možnost, da nase pritegneta največ volivcev obstoječih strank, pa tudi največ doslej neopredeljenih volivcev.

Zakaj je po vašem mnenju Golobu oziroma njegovi stranki uspelo obdržati primat na levi sredini? Svoboda je dosegla podoben rezultat kot SMC, okoli 35 odstotkov, pa vendar je vaša stranka izgubila primat sredi mandata, medtem ko ga Svoboda še vedno ima.

Gre za več okoliščin. Koliko je k temu pripomoglo samo delovanje stranke Svoboda, prepuščam oceno volivcem. Ampak bistveno se mi zdi, da je šla Svoboda na volitve po obdobju, ko je Janša v času kovida sprejemal nekatere zelo radikalne in nepriljubljene ukrepe, zato se je celotna leva stran političnega spektra ostro pozicionirala zoper njega in njegovo vlado. Takrat se je že obstoječi sindrom antijanše še zaostril in pripeljal do tega, da se je celotni levi politični pol do te mere poenotil v boju zoper skupnega tekmeca, če uporabim diplomatski besednjak, da sta Golob in njegova stranka Svoboda pobrala glasove mnogim drugim levim ali levosredinskim strankam, ki se mu v volilni kampanji zaradi skupnega »višjega cilja« skoraj niso v ničemer zoperstavljale in zato plačale ceno pri volilnem rezultatu.

Strah pred Janšo je na levi strani politike izredno močno, žal pa tudi izrazito prevladujoče vezivo, ki drži skupaj aktualno vlado, pogosto celo bolj kot reformna in druga prizadevanja vladnih strank. To je za Slovenijo zelo nezdrava situacija. V bistvu smo talci večletnega političnega spopadanja nekaj posameznikov, ki so pretirano vkopani v svoje ideologije, čemur se prilagaja večji del političnega prostora. To onemogoča celo tisti konstruktivni minimum konsenza in sodelovanja med opozicijo in koalicijo, ki je nujno potreben, ko gre za pomembne državotvorne politike ter zadeve, ki so v pretežnem skupnem ali nacionalnem interesu. V tem nenehnem spopadanju in izčrpavanju – pomislimo le na nekatere neproduktivne referendume ali ideološke spopade glede zgodovine, muzejev, obsodb totalitarizmov itd. – je zato večkrat premalo osredotočenosti na nujne razvojne projekte in reforme, ki bi Slovenijo naredile še bolj propulzivno, konkurenčno, socialno itd.

Ob takšni skrajni ideološki in politični ter posledično širši družbeni polarizaciji bo na prihodnjih volitvah spet verjetno glavna mantra, ali bo zmagal Janša ali ne. Na levi oziroma levosredinski strani političnega prostora za mnoge volivce niti ni toliko pomembno, kdo zmaga, samo da ne pride spet na oblast Janša. Na desni strani političnega pola pa je Janša edini resni kandidat za zmago na volitvah, vsaj v relativnem smislu, tako mu tudi vseskozi kažejo ankete. Seveda bi bilo za Slovenijo bolje, če bi ta polarizacija ne šla v takšne skrajnosti in bi se stranke začele bolj ukvarjati s tem, kako najti rešitve za najbolj pereča vprašanja in razvojne izzive ter kako pri najbolj ključnih zadevah tudi sodelovati, ne pa, da vsaka vlada pravzaprav še zaostri ideološki boj, čemur smo priča v zadnjih letih.

Če zdaj še odgovorim na vprašanje, v čem je razlika med SMC in Svobodo. Obe stranki sta socialno liberalni, zato tudi kar nekaj članov Svobode in podpornikov izhaja iz bivše SMC, torej iz liberalnega bazena, kot ga nekateri imenujejo. Tudi nekatere politične usmeritve so zelo podobne, po drugi strani pa je velika razlika v tem, da smo bili v moji skupini in kasneje stranki zbrani dejansko politični samorastniki. Ne takrat in tudi kasneje pravzaprav nismo imeli podpore nobenih močnejših centrov moči, ne iz ozadja ne iz ospredja, ne kapitalskih ne interesnih.

Robert Balen

Ko sem šel na volitve, sem nastopal praktično proti vsem, tako proti levi kot proti desni paleti strank, medtem ko se je na zadnjih volitvah, na katerih je zmagal Golob, jasno videlo, da se je celotni levi in levosredinski politični pol ukvarjal predvsem s tem, kako premagati Janšo, zato je bil volilni spopad znotraj tega pola relativno šibak, pri čemer so nekatere stranke na račun premika njihovih glasov k Svobodi plačale kar visoko ceno. Svoboda ima tudi očitno oporo v nekaterih centrih moči. No, vse to je manj pomembno od tega, da iz političnega prostora zdaj že več let izginja zmernost in sredinskost, ki jo je predstavljala SMC pod mojim vodstvom. Volivci smo vedno bolj potisnjeni v skrajne izbire, ki nam ne prinašajo veliko dobrega.

SMC je pozneje podprla zadnjo Janševo vlado in se preimenovala v Konkretno in nastopila na listi Povežimo Slovenijo skupaj z nekaterimi desnosredinskimi strankami. Zdaj se je pridružila Demokratom Anžeta Logarja. Ali gre za kakšno usklajeno ravnanje z Janšo? Jih je k Logarju poslal Janša?

Ko je SMC vstopila v koalicijo z Janšo, sem izstopil iz stranke, ker se nisem več strinjal s politiko, ki jo je zasnoval Zdravko Počivalšek in njegov ožji vodilni krog. Govorim tudi o takratnih poslancih SMC, ki so se obnašali popolnoma oportunistično, kar seveda opažamo tudi pri mnogih drugih politikih. Ta premik k Janši je bilo mogoče na neki način razumeti tudi kot razočaranje nekaterih članov nad koalicijskima partnerjema v času vodenja moje vlade, saj smo bili takrat s strani obeh, še posebej pa s strani SD, pogosto deležni podtalnih nekorektnosti in nagajanj. Tudi to je žal pripomoglo k temu, da so se poslanci SMC na čelu s Počivalškom in vodstvom stranke odločili, da prestopijo v koalicijo z Janšo. Sam sem bil mnenja, da način Janševega vodenja politike ni združljiv z mojimi pogledi in načeli, ki so bila tudi dotedanja načela SMC, od katerih je Počivalšek z ekipo odstopil.

Kljub temu smo nekateri upali, da bo tisto, kar je potem še ostalo od SMC, v vladi predstavljalo branik liberalnih vrednot in načel, vendar se je SMC pod Počivalškom skupaj z NSI popolnoma podredila politiki SDS. To je tudi pripeljalo do tega, da so se vezi med stranko, pozneje preimenovano v Konkretno, z desnico okrepile, zato me ni presenetilo, da je zdaj šla k Logarju. Ta premik od Janše k Logarju, do katerega je prišlo, odkar Počivalšek ni več na njenem čelu, kaže, da stranka Konkretno išče svojo pozicijo v bolj zmernih desnosredinskih vodah, kot svojo politično usmeritev zdaj predstavlja Logar.

Kako uspešen pa je po vašem lahko Logar? Je res satelit Janeza Janše ali je samostojen igralec?

To vprašanje bo ostalo v zraku do volitev in z njim bodo seveda zelo manipulirali eni in drugi. Dejstvo je, da je Logar potreboval zelo dolgo časa, da se je odcepil od Janše. Še potem, ko je javno razglasil, da stopa na svojo politično pot, je ostajal v poslanski skupini SDS, nekaj časa je bil celo še član organov stranke – skratka ni dovolj odločno pokazal, da se želi povsem odcepiti od SDS. Poleg tega so nekateri zelo vidni člani Demokratov prišli iz vrst SDS, kar pri kritikih tudi poraja dvome o tem, da je Logar resnično pretrgal svoje politične vezi z Janšo. Po drugi strani pa je treba prisluhniti temu, kar govori, da oblikuje novo skupino, ki je pravzaprav zelo raznolika.

V njej so tudi bivši člani Svobode …

Logar ima vsekakor še dovolj priložnosti, da skuša volivce prepričati, da je njegova stranka bistveno drugačna od SDS in da ne misli biti podrejena. Logar se je v javnem nastopanju že izkazal, ko je uspešno nagovarjal velik del volivcev v predsedniški kampanji, čeprav pri tem ne gre spregledati, da je imel ob tem močno podporo SDS in celotne desnice. Nedvomno je že izkušen politik, je pa res veliko odvisno od tega, koliko mu bo uspelo dvome o prikriti povezanosti z Janšo do volitev razbliniti. Želimo si lahko le, da bi bila njegova stranka moderna konservativna stranka, ki bi v politični prostor prinesla več modernega demokratičnega sodelovanja in razvojne naravnanosti, namesto zasidranosti v preteklih ideoloških travmah.

Leto dni pred ustanovitvijo stranke se je med drugim posvetoval tudi z vami. Vas je povabil v stranko? Ste mu dali kakšen nasvet?

Drži, govorila sva tudi o tem, če bi me zanimalo, da bi se mu pridružil. Takrat sicer še ni imel svoje stranke, hotel je vedeti, ali bi šel z njim v to politično zgodbo. Takoj sem mu povedal, da sem izstopil iz politike, da sem predan svojemu delu na univerzi, na pravni fakulteti, in da se ne nameravam vračati v politiko. Tako sva to zelo hitro razčistila, čisto korektno, potem sva pa jasno še malo pokomentirala politični prostor. Povedal sem mu, da če gre za strokovna vprašanja, sem odprt do vseh političnih strank, tudi do njegove, to je neka moja splošna drža. Zato sem se letos poleti tudi z veseljem odzval vabilu njegove Platforme sodelovanja, kjer so na okrogli mizi sodelovali tudi drugi strokovnjaki. Mislim, da je bila razprava zelo dobra in zanimiva, pri čemer pa moja udeležba na tem dogodku seveda ne pomeni, da se vračam v politiko.

Janša za svojo četrto vlado potrebuje tako Logarja kot NSI in najbrž še koga. Kakšne so njegove možnosti za vnovičen prihod na oblast po volitvah?

Seveda ima Janša za to realno možnost, tako kot za zdaj tudi Svoboda oziroma Golob. Ankete kažejo, da lahko katerikoli od njiju zmaga na volitvah z relativno večino. Ali je mogoče še kako tretje presenečenje, ta hip ne znam oceniti. Ankete ga ne napovedujejo. Ker pa ne verjamem, da lahko na naslednjih volitvah kdorkoli zmaga z absolutno večino, bo seveda potrebna koalicijska vlada. V takšno vlado bi seveda lahko vstopil tudi Logar, verjetno na katerikoli strani. Precej odprtega prostora imajo tudi Prebilič in nekateri drugi, ki napovedujejo udeležbo na volitvah, denimo Erjavec in Lotrič. Nobeni od takšnih strank ni mogoče pripisati neke skrajne pozicije, ki bi izključevala sodelovanje v levi ali desni vladi.

Vse to bo med čvrsto zasidranimi levimi ali levosredinskimi strankami še bolj okrepilo strahove pred Janšo, kar bo, kot rečeno, pred volitvami verjetno še zaostrilo politično polarizacijo. Stranke bodo mediji in še kdo pred volitvami spet silili v izjasnjevanje, ali bodo šli z Janšo v vlado. Podobno, kot so to tendenciozno in manipulativno počeli meni in SMC, ko sem bil še na čelu stranke. Ampak če se vrnem nazaj, Janša ima vsekakor realne možnosti, da oblikuje vlado, tako kot jih ima tudi Golob ali pod kakšnimi specifičnimi okoliščinami morebiti celo kakšna tretja oseba. Slednje se zdi sicer ta hip malo verjetno, ampak nikoli se ne ve, kajti tudi pol leta ni malo, tako kot tudi ni prav malo volivcev, ki jih je mogoče prepričati tudi še tik pred volitvami.

Robert Balen

Spomnim se, da ste kot premier zelo dobro sodelovali z NSI, ki je bila v opoziciji. Česa podobnega zdaj v mandatu Golobove vlade ne opazimo. Se vam zdi mogoče, da bi Golob po volitvah sestavil vlado s katero od strank na desni strani, na primer z Logarjem ali NSI?

Z NSI smo zelo dobro sodelovali pri nekaj projektih, recimo fiskalno pravilo, urejanje grobov iz naše zgodovine, kar bi se moralo nujno pietetno in kultivirano nadaljevati in urediti do konca, pa se žal ne. Poleg razkola ob deklaraciji o obsodbi totalitarizmov ali, denimo, ob ukinitvi muzeja osamosvojitve je to še en primer kvarnega vpliva ideoloških sporov na temelje naše nacionalne substance. Ne moremo iti uspešno naprej, če imamo te ideološke spore do te mere odprte, da pravzaprav, v prispodobi rečeno, še vedno krvavimo iz odprtih ran. Te zadeve je treba zapreti na spodoben način. Takrat smo pri tem z NSI res dobro sodelovali, seveda pa v marsičem tudi nismo, saj so bili v opoziciji.

Tudi z Janšo, torej s SDS, smo nekajkrat skušali sodelovati, vendar najpogosteje neuspešno. Denimo pri fiskalnem pravilu sem imel kar nekaj pogovorov z njim in njegovimi ožjimi svetovalci, vendar nam jih na koncu ni uspelo prepričati, da bi skupaj oblikovali ustavno večino, ki smo jo potrebovali za uveljavitev fiskalnega pravila, kar nam je potem uspelo s pomočjo drugih strank, tudi NSI. Sam sem bil kot premier še posebej pri pomembnih projektih odprt tudi do opozicije in v svojem mandatu nisem odpiral ideoloških sporov. Tudi to je pripomoglo k temu, da smo se takrat uspešno prebili iz krize in postali bolj razvojno naravnani.

Danes so v politiki razmerja med obema prevladujočima političnima poloma pretirano zaostrena, ni dovolj dialoga in še manj sodelovanja, veliko je političnih pritlehnosti, nestrpnosti in primitivizma. Vse to ne obeta, da bodo ti isti politični akterji po naslednjih volitvah sposobni drug do drugega razviti bolj kooperativen in spoštljiv odnos. V teh pogledih tako pod Janšo kot pod Golobom ni bilo opaziti kakšnega popuščanja, kvečjemu nova zaostrovanja, kar je zaskrbljujoče.

Že srednjeročno in še bolj dolgoročno nujno potrebujemo drugačne pristope. Če ne bo šlo drugače, bo to morala uveljaviti neka nova generacija politikov, ki bo delovala bolj državniško in z več politične modrosti – te nam nedvomno primanjkuje. Voditi jo bodo morale osebe z dovolj integritete, ki ne bodo prezirljive in vzvišene do državnih institucij in političnih tekmecev. Če do tega ne bo prišlo, bomo za številne slabe prakse ter za nizko politično in pravno kulturo nekoč v prihodnje plačali visoko ceno.

Zanimivo je, da se Golob bolje razume z Levico kot s SD, katere prvak Matjaž Han obžaluje, da so spremenili davčno reformo, ki je bila sprejeta v prejšnji vladi in je bolj razbremenila delo, pa da so zaostrili obdavčitev normirancev. Ali je šla Golobova vlada v nekaterih odločitvah predaleč, ko je nepremišljeno odpravila zakone prejšnje vlade, tudi tiste, ki so bili dobri?

Ko govorim z gospodarstveniki, zelo pogosto slišim, da se je sedanja vlada preveč identificirala s stranko Levica, kar je izraz tega, kako je ta vlada pravzaprav nastajala. Nastala je, kot rečeno, na podlagi integracije levosredinskega pola v boju zoper Janeza Janšo, zaradi česar jo je tudi verjetno zaneslo potem bolj v levo, kot bi jo sicer. Ne nazadnje je bil Golob gospodarstvenik in bi bil lahko izkazal več posluha za pobude gospodarstva. Namesto tega pa je tudi pri gospodarskih temah v mnogih primerih ta vlada bolj sledila ekonomski ideologiji, ki jo zagovarja skrajni levi pol.

Robert Balen

Dejstvo je, da se je vlada nagnila mnogo bolj v levo kot proti sredini, kar je rezultat tega, da je imela podporo tistih struktur v ozadju, ki so izrazito promovirale te leve vrednote proti tistim, ki jih promovira SDS, Janša ali kdorkoli na desni – pri čemer seveda tu in v prejšnjem delu tega pogovora z levim in desnim polom poenostavljeno poimenujem tisto, kar si ljudje v Sloveniji pod tem običajno predstavljajo. S takšnim pristopom je vlada zagotovo nagovarjala ali vsaj želela nagovoriti predvsem svoje volivce, je pa s tem povzročila odmik od nekaterih usmeritev in dejanj, ki jih je od nje pričakovala širša gospodarska sfera.

Katere reforme bodo še sprejete do konca mandata? So to, kar smo doslej videli, sploh reforme?

Mnogokrat javno ponovljene reformne napovedi so bile zelo ambiciozne, zato se je od njih utemeljeno pričakovalo marsikaj več, kot pa se je zgodilo. Nekatere reforme so bile vsaj na zakonodajni ravni izvedene, nekatere med njimi so že prinesle nekaj zaželenih sprememb ali pa jih vsaj obetajo. Toda reformnih posegov je bilo precej manj, kot se je napovedovalo, težava pa je tudi v tem, da so prišle z velikim časovnim zamikom in da so mnoge za zdaj uveljavljene šele na normativni ravni, torej v zakonih in drugih dokumentih. Koliko so te reforme dobre in koristne, bo zato mogoče oceniti šele, ko se bodo v večji meri praktično izvajaje.

Praktično oceno bomo torej lahko sprejemali šele čez leto ali dve, ko se bodo zadeve vsaj večinoma že dodobra prelile v prakso, če jih seveda kaka bodoča vlada ne bo vmes že spremenila. Na določenih področjih, denimo v zdravstvu, ostajajo problemi marsikje nerešeni in se celo dodatno kopičijo ter stopnjujejo. Nekatere reformne ukrepe načrtuje vlada izvesti še v prihodnjih mesecih, vendar bo v tem zadnjem delu mandata zaradi predvolilnih dogajanj težko kaj dosti postoriti. Za zdaj tudi kaže, da bodo stranke na levem političnem polu zaradi že večkrat omenjenega skupnega nasprotnika še vedno ohranjale bolj strpen medsebojni odnos, čeprav bo seveda zaradi volilne tekme prišlo tudi do medsebojnih očitkov, sporov in še česa.

Tudi vladni stranki SD in Levica bosta morali volivce še odločneje nagovarjati z distanciranim, tudi kritičnim odnosom do Svobode, da bosta na volitvah vsaj minimalno uspešni, kajti mnogi volivci levega pola bodo težili k podpori tistemu, ki mu bodo ankete kazale najbolje. Tukaj bo torej prišlo tudi do volilnega spopada s Svobodo, zanimivo pa bo spremljati, ali bo ta spopad ostrejši, kot je bil na prejšnjih volitvah.

Zakaj nobena vlada doslej ni sprejela nepremičninskega davka?

Po mojem sta za to dva povezana razloga. Prvi je ta, da je na tem področju zelo težko doseči dovolj pravičen pristop oziroma rešitev, ki bi v zadostni meri nekako pomirila vse ključne deležnike. Vsak pristop je pravzaprav za neko skupino ali več skupin problematičen, pri čemer lahko brez zadostnega družbenega konsenza te ali one sprejete rešitve dojamejo kot krivične. Vsaka vlada pa se želi slednjemu izogniti, saj si lahko s tem močno poslabša tudi možnosti na volitvah. Videli smo, kako negativni so bili odzivi na predlog, ki ga je sedanja vlada predstavila javnosti. Na tem področju je vsekakor treba upoštevati tudi dejstvo, da smo glede nepremičnin Slovenci še posebej oziroma skrajno občutljivi. Poleg tega je tu seveda vedno prisoten še močan družbeni in politični vpliv vseh tistih bogatejših in vplivnejših posameznikov, ki imajo v lasti več nepremičnin ali nepremičnine velike vrednosti.

Kakšen vpliv na aktualno slovensko politiko imajo razni strici oziroma centri moči iz ozadja? Kolikšnega so imeli v času vaše vlade?

Ti vplivi so vedno prisotni. To so kapitalski vplivi, interesni vplivi, vplivi nekaterih posameznikov itd. Nekateri so prepoznavni navzven, mnogi so prikriti, prisotni so v času vseh vlad, vprašanje je, koliko in katerim se vlada ukloni. Moja stranka se kot vladna stranka tem pritiskom ni uklanjala in je zato tudi plačala ceno. Kot nova in povsem samostojna stranka nismo imeli tovrstnih zaledij, kar je predvsem vplivalo tudi na medijsko podobo našega dela. Ko gre za politične zadeve, so mediji praviloma pristranski, nekateri tudi pod izrazitim ideološkim, političnim, interesnim ali kapitalskim vplivom.

Zato je seveda za podobo politika ali politične stranke zelo pomembno, ali ima pri posameznikih ali skupinah s takšnim vplivom na medije svoje simpatizerje, zaveznike ali celo kaj več. Poleg tega vsi ti deležniki pritiskajo ne le na medije, pač pa tudi neposredno na organe oblasti. Pri tem se je treba zavedati, da lobiranje pri vladi, ministrstvih ali poslancih v parlamentu samo po sebi ni sporno. Interesna in druga prizadevanja raznih organizacij, skupin in posameznikov so v demokraciji načelno legitimna, kajti vsak ima pravico, da na zakonit način uveljavlja svoj interes.

Tudi in predvsem vlada mora temu prisluhniti. Dialog vlade z gospodarskimi subjekti, sindikati, civilnodružbenimi skupinami, predstavniki zbornic, cerkve, kogarkoli je povsem normalna stvar v demokraciji. Toda pri tem morajo vsi akterji vseskozi ostajati v okviru zakonitosti in etike, kar je lahko velik izziv za vsako vlado in politično stranko. Toda pri spoštovanju prava in etike se ne sme popuščati, če želi oblast obdržati svojo integriteto. Pri vodenju države morajo biti voditelji vzor. Če niso, potem ne moremo od povprečnega volivca pričakovati, da bo kaj boljši od svojih voditeljev.

Robert Balen

Premier se ne razume najbolje s predsednico države Natašo Pirc Musar. Kaj je po vašem vzrok?

Vzrok sega verjetno že v proces volitev in predvolilni proces. Vemo, da sedanja predsednica ni bila kandidatka Svobode, ki je na volitvah predsednika države podpirala drugega kandidata. Poleg tega so se zanjo postavili določeni vplivni posamezniki, ki so se v tistem času s tem že počasi oddaljevali od Svobode, kajti po Golobovi zmagi na parlamentarnih volitvah je predvolilna akcijska enotnost levega bloka že začela popuščati. Seveda vse to in drugi razlogi pri zrelih politikih ne bi smeli povzročati prevelikega nelagodja, kajti najvišji predstavniki oblasti bi morali glede državnih zadev normalno komunicirati in se truditi sodelovati, četudi si morda karakterno ali po nazorih niso blizu. Tega prepada predsednica in premier očitno nista zmogla preseči. Mnogi menijo, da je velik del nesporazumov med njima pogojen prav s tem osebnim dejavnikom. Seveda pa imajo v takih primerih pomembno vlogo tudi različni politični pogledi in načini javnega nastopanja.

Posledica njunih nesoglasij je tudi to, da smo že več kot pol leta brez guvernerja Banke Slovenije in varuha človekovih pravic. Je ta problem sistemski, v zakonodaji? Ima predsednica države preveč ali premalo pristojnosti?

Predsednica ima v primerjavi z vlado zelo omejene pristojnosti. V primerjalnem pogledu je položaj slovenskega predsednika države eden najšibkejših v okviru parlamentarnih sistemov, zato se mi zdi jemati predsednici še pristojnosti, ki jih ima, nesmiselno. Že tako ali tako ima slovenski predsednik države predvsem le reprezentativne, protokolarne in neke simbolne funkcije. Državo dejansko vodi vlada s premierjem na čelu. Kar zadeva konflikt glede izvolitve guvernerja in ombudsmana, bi ga sicer lahko reševali sistemsko, kot je nedavno rekel moj kolega, ustavni pravnik Igor Kaučič. To bi pomenilo, da bi prenesli nekatere pristojnosti predsednice na neki drug državni organ, ampak sprašujem se, ali je to smiselno in prav.

V marsikateri parlamentarni demokraciji ima predsednik države mnogo močnejše pristojnosti, ima pravico veta, ima pravico, da sam imenuje predsednika vlade itd. Govorim o parlamentarnih sistemih, ne o polpredsedniških, kot je francoski. Ne pozabimo, da je bila predsednica izvoljena neposredno, izvolili so jo vsi volivci, kar daje njenemu položaju visoko stopnjo legitimnosti, medtem ko je vlada izvoljena posredno. S takšne perspektive se mi oženje pristojnosti predsednika države ne zdi smiselno, prej bi bilo utemeljeno, da se mu kakšna pristojnost celo doda. Glavnih problemov v resnici nimamo s predsednikom države, ampak predvsem na relacijah državni zbor – vlada – politične stranke.

Seveda to ne pomeni, da do predsednika oziroma predsednice države ne smemo biti kritični. Nasprotno. Toda glede konkretnih zadev je tako, da če se nosilci oblasti, v tem primeru predsednica in premier, o nečem ne zmorejo dogovoriti, to ni nujno problem sistema. Saj se tudi koalicija in opozicija skoraj o ničemer ne zmoreta dogovoriti. Ali bomo zdaj zaradi tega spremenili ustavo in odpravili opozicijo? Demokracija niso samo pravila, pristojnosti, demokracija je predvsem tudi neka stopnja politične in pravne kulture. Gre za zglede, ki jih morajo dajati politiki drugim.

Robert Balen

Vzgoja za takšne demokratične politike se mora začeti že vrtcu, osnovni šoli in doma, da smo spoštljivi, da znamo voditi dialog, da smo odprti, da znamo poslušati in slišati tudi druge, da pa na koncu, ko odločamo, ne ponižujemo nasprotnika, ampak odločamo v korist skupnosti. Tega je v Sloveniji premalo. Zato moramo na vse akterje, predsednico in premierja, koalicijo in opozicijo, kajti pri ombudsmanu potrebujemo tudi glasove opozicije, odločno nasloviti pričakovanje, da se usedejo skupaj, še posebej vodilni akterji, in najdejo soglasje o tem, kdo bosta novi ombudsman in guverner Banke Slovenije.

Predsednica in premier pa se vendarle ujemata pri zunanjepolitični temi, ko gre za vprašanje Palestine in Izraela. Pred evropskimi volitvami je Slovenija priznala Palestino, zdaj vlada zaostruje odnose z Izraelom, kar nam lahko gospodarsko škodi. Koliko lahko vladi takšne zunanjepolitične poteze pomagajo do boljšega volilnega rezultata?

Da sta se oba ujela v teh zadevah, je še posebej dobro z vidika države, kajti če bi še navzven nastopali razcepljeno, bi bilo to za Slovenijo v času, ko je kot članica Varnostnega sveta Združenih narodov še posebej mednarodno aktivna in opažena, v mednarodnem prostoru zelo neugodno. Seveda imam o tem tudi osebno mnenje, tudi sam zelo obsojam to, kar se dogaja v Gazi, menim, da gre res tudi tukaj za skrajno nehumana, tudi genocidna dejanja.

V tem pogledu razumem in načelno podpiram vsaj osnovna stališča predsednice države in vlade. Prav je, da je Slovenija v svetu prepoznavna predvsem kot dosledna zagovornica demokratičnih vrednot, človekovih pravic in vladavine prava. Imam pa včasih pomislek, kako to počnemo. Če si dovolim slikovito ponazoritev, naj rečem, da lahko neko stališče izraziš bodisi kot mesar ali pa kot kirurg. Mislim, da je za Slovenijo oziroma naše predstavnike v mednarodni areni mnogo primernejši kirurški oziroma diplomatsko premišljen pristop. Še posebej ko gre za tako občutljive teme, kot so ta hip med drugim Izrael, Gaza ali Palestina, je treba imeti pri javnem nastopanju dovolj uravnoteženosti in diplomatskega čuta.

Ta žalostna večdesetletna saga je namreč izredno kompleksna, in čeprav si Izrael zasluži vso obsodbo, ob tem ne smemo pozabiti na teroristično organizacijo Hamas, prav tako pa tudi na neposredno ali posredno vpletenost ZDA, Irana in nekaterih drugih držav ter ne nazadnje na našo vključenost v EU, kjer moramo kljub svojim načelnim stališčem paziti, da jih ne izražamo na razdiralen, temveč na konstruktiven način. Žal nas ta tematika tudi v Sloveniji notranjepolitično razdvaja, kar bi moral biti dodaten razlog za zelo domišljen pristop pri zavzemanju stališč in podajanju izjav na to temo. Realnost pa je verjetno takšna, da se bo v prihajajočem predvolilnem času tudi glede tega retorika kvečjemu še zaostrovala, razlika med koalicijo in opozicijo pa kazala v raznih populističnih skrajnostih, s katerimi se bo nagovarjalo volivce.